Na Kreto prek Peloponeza

S Huwom obračava vesla, veter obrne cilje. Namesto na Kreto naju je pot pripeljala v Founikonto na Peloponezu, majhno ribiško in turistično vasico z varnim pristanom, prekrasnimi ljudmi in božansko hrano. Ne bi si mogel predstavljat boljšega razpleta dogodkov, ki so naju pripeljali do sem.

Ko sva konec prejšnjega tedna znova pristala na viharnem sidru, le lučaj od Krete, nama je Jure sporočil neprijetno novico, da ne bova imela dovolj časa, da bi priveslala do otoka, preden zapiha močan vzhodnik. To bi pomenilo približno tri dni “centrifuge” na viharnem sidru v izredno močnem vetru in z visokimi valovi.

Odrešilno brskanje po telefonu

Ko sva zaprta v tako majhnem prostoru, se nama zazdi, kot da bi kar na enkrat pritisnila na gumb hibernacije in prestavila v način nizke energijske porabe, ko je vsak gib ali misel odvečen napor. Huwa še posebej zdela, ne more ne jesti in kar je še huje, niti piti. Na srečo sem se takrat počutil boljše in še sam ne vem zakaj, verjetno iz obupa ali dolgčasa, odprl elektronsko navtično karto na telefonu in se začel igrat z različnimi funkcijami, predvsem pa sem meril razdalje med mesti, otoki in polotoki.

Zdrznil sem se, ko sem opazil, da sva sicer precej južno, a še vedno relativno blizu Peloponeza. Dva dni, kolikor naj bi trajalo vremensko okno, pa bi bila v napovedanih razmerah ravno dovolj, da bi dosegla najbolj zahodni polotok na Peloponezu.

Na dogodke, ki so sledili, sem najbolj ponosen od vseh na dosedanjih odpravah. Dala sva vse od sebe, do zadnjega atoma, in uspelo nama je nekaj, o čemer nisem bil prepričan, da nama bo.

Huw je prvič zaveslal v Hammametu in od začetka je bilo res težko. Razložil sem mu osnove, ga naučil pravilnega zavesljaja in ga opozarjal, kaj mora popraviti, da bo lažje veslal in da bova hitrejša. Žal ni zaleglo. Ko sem ga opozarjal in popravljal, je veslal v redu, ko pa sem šel spat, je vedno znova začel veslat tako, da je brez efekta in na veliko mešal vodo. Čista športna prokrastinacija, ki naju je do sedaj stala že veliko milj, ker je bil Huw načeloma 20 do 30 odstotkov odstotkov počasnejši od mene.

Da pa bi pristala na Peloponezu pravočasno, bi morala oba držati zelo visok tempo cela dva dni. Ni mi preostalo drugega, kot da vklopim malo psiholoških prijemov, za katere sem upal, da bodo delovali. Huw je vendarle več kot dvakrat starejši od mene, in čeprav na morju štejejo milje in ne leta, si ne more pomagati, da včasih do mene ne bi nastopil pokroviteljsko in iz pozicije “modrosti”.

Pozno popoldne, malo več kot štiriindvajset ur pred pristankom, sem mu povedal, da bom od takrat naprej veslal samo jaz. Ker je on prepočasen in če želiva, da nama uspe, bo on kuhal in skrbel, da bom sit, jaz pa bom veslal. Pustil sem ga, da je stvar premlel in čez dve uri, ko se je začel moj ”delovnik”, sem prišel na palubo malo prej. Takoj sem opazil razliko v veslanju. Njegov zaveslaj je bil pravilen, najprej pokrčena kolena, potem iztegnjene noge in šele nato roke. Tudi v obraz je bil vidno razmišljujoč in dogovorila sva se, da bom jaz veslal tri ure in on eno. Vse dokler ne izenači preveslane razdalje z mojo. V prvem poskusu se mu ni izšlo, zgrešil je za manj kot tristo metrov. Po mojih drugih treh urah veslanja pa mu je uspelo in končno ni bilo razlike, barka je bila enako hitra, ne glede na to, kdo jo poganja.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Pot ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto, pot ju je zanesla na Peloponez, nadaljevala jo bosta prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji. Skupno bosta preveslala več kot 2100 kilometrov. Marin Medak bo o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa bomo objavljali v Soboti.

Rešil naju je visok tempo

Tak tempo sva držala do konca in če bi bila le kako uro počasnejša, nama ne bi uspelo. Pristala bi na viharnem sidru skoraj dobesedno pljunek pred kopnim. Zadnjih deset ur do Founikounte sva veslala v dežju, hladnem vetru, toči in med strelami. Nikoli ne bom pozabil prvih luči, ki sva jih zagledala, in občutka, ko sem mi je kamen odvalil od srca. Uspelo nama je nekaj neverjetnega, na kar sem res, res ponosen. Seveda sva imela veliko sreče, a Juretovo znanje o vremenu, Huwovo spoznanje, da se mora izboljšati, in moje izkušnje z morja so se perfektno sklenile v celoto, večjo od nas treh.

Pričakal naju je Stavros

V Founikounti naju je pričakal Stavros, človek, ki naju je povezal. Stavros ima kajakaško trgovino v Atenah, v kateri prodaja moje obeske za ključe, majhne plastične kajake, in na njegovem facebooku sem sploh slišal za Huwa. Brez njega ne bi bila tukaj in fantastično je bilo, da naju je po takšnih dveh napornih dnevih pričakal človek, ki je bil povod za najino druženje na dogodivščini.

Gostoljubnost Grkov je neizmerna. Tudi Vasillis, lastnik hotela, v katerega so naju namestili, in bara ob majhnem pristanu, je ostal pokonci celo noč, do štirih zjutraj, vse zato, da naju je pričakal s toplim čajem in kozarcem metaxe. Znova mi je bilo težko pri srcu, ko smo sedaj trije, pridružil se nama je še Grk Dimitris Kokkoris, zaveslali proti končnemu cilju v Turčiji.

MARIN MEDAK

---