Mož, ki odkriva skrivnosti Krasa

Viktor Saksida je tisti Kraševec, ki je pripomogel k temu, da danes Kraševcem iz pip priteče neoporečna pitna voda iz kraškega podzemlja. Je dokaz, da lahko prav vsak spremeni svet, v katerem živi. Viktor Saksida je spremenil življenje mnogim, čeprav se tega ne zavedajo. Knjiga Svet v prgišču, ki je izšla prav te dni, govori zgodbo njegovega življenja in o raziskovanjih, povezanih s Krasom.

Članek, ki ga ravnokar berete, mu bo naredil krivico, ker bo skušal opisati pomen dela Viktorja Sakside za Kras in Kraševce v le nekaj časopisnih kolonah. Te dni je iz tiskarne prišla knjiga, ki to krivico popravlja. Knjiga Svet v prgišču je nastala na pobudo Nadje Mislej Božič, ki je jamarja, raziskovalca, čebelarja, navdušenega vedoželjneža in predvsem Kraševca v najžlahtnejšem pomenu besede spodbudila k pisanju in pripovedovanju spominov. “Ko je prihajal na srečanja Univerze za tretje življenjsko obdobje Kras, sem vedela, da želi še nekaj povedati. Ko sem se upokojila, je bil pravi čas, da sem mu prisluhnila,” se spomni Mislej Božičeva, ki je pričevanja in dokumentacijo zbrala in uredila. Tako je nastala pričujoča knjiga, s katero pa se zgodba ne zaključuje, saj bralce spodbuja, da raziskujejo in nadaljujejo delo, ki ga je začel Viktor Saksida.

“Knjižica,” kot ji skromno pravi sam, je dolga skorajda 200 strani in bralca vodi od najzgodnejših spominov do zadnjega, še vedno ustvarjalnega življenjskega obdobja. Viktor Saksida je velikodušno delil jamarski dnevnik, svoj pogled na raziskovalca pa so prispevali družinski člani, prijatelji, stanovski kolegi in mentorji na njegovi poti.

Knjiga ne bi bila enaka brez fotografij Katarine Sadovski, za lektoriranje je poskrbel Srečko Vidmar, za oblikovanje Peter Mrhar, za tisk Dušan Luin, pri financiranju sta pomagala Kraški vodovod in Občina Komen, knjigo pa je izdala Univerza za tretje življenjsko obdobje Kras.

Prvič so - poleg urednice in Viktorja Sakside je bil prisoten še Srečko Vidmar -, knjigo predstavili v četrtek prav tam, kjer se je ideja o njej porodila, v Kosovelovi knjižnici.

Sveto, domača vas

Viktor Saksida se je rodil 24. marca 1922 v Svetem. Otroštvo in mladostniška leta je zaznamovala velika ljubeča kmečka družina, raziskovanje in opazovanje narave, pastirske dogodivščine, trdo delo ... In fašizem: prepoved slovenske besede, tepež v šoli in pritisk, ki so ga vseskozi čutili.

“Kolikor se spominjam, v Svetem ni bilo take suše, da bi pobrala celo letino, posebno tam, kjer je zemlja kremenica; koder pa je zemlja bolj kamnita in tenka, ni zraslo niti zrno koruze. Po vodo smo hodili v komunsko štirno v Komen. S tem smo izgubili ogromno časa, vendar je bilo nujno,” se v knjigi spominja svojih zgodnjih let. Morda je že takrat kot otrok pričel razmišljati, kakšne skrivnosti so skrite v kraškem podzemlju.

A preteklo je še veliko časa, preden se je pričel ukvarjati z raziskovanjem njemu tako ljubega Krasa. Pogled na murve, sviloprejke, domača polja in cerkev sv. Tilna je nadomestil Trst, kjer se je šolal za trgovca. Na začetku leta 1942 je bil vpoklican v vojsko in poslan na grško bojišče. Po kapitulaciji Italije je končal v delovnem taborišču v tovarni bakra v Berlinu. Od tam so ga deportirali v bližino ruske fronte, kjer se je, pri kopanju obrambnih jarkov in v metežu bojnih spopadov, komaj rešil.

Po vojni je pomagal graditi kraški turizem, skorajda celo delovno dobo je preživel v organizaciji Hoteli in gostinstvo Sežana, pred upokojitvijo pa je snoval sežanski dom upokojencev in bil njegov prvi direktor.

Kako so odkrili vodni vir?

Na predstavitvi knjige v Kosovelovi knjižnici je nekaj besed prijateljem in znancem - za vse je skorajda zmanjkalo prostora - namenil tudi Viktor, ki zaradi slabšega sluha nekoliko težje komunicira, vendar pa so njegove misli zbrane in spomin oster. Dobro se spominja tistega dne, 25. avgusta 1974, ko je skupaj s prijatelji iz Jamarskega društva Sežana in Jožetom Pahorjem, predsednikom Krajevne skupnosti Brestovica, naredil prve korake proti odkrivanju vira pitne vode na Krasu, v Brestovici. “Območje je bilo takrat uradno že raziskano. Raziskave so ugotavljale, da vode v Brestovici ni. Ker sem poznal Brestovico kot svoj lasten žep, sem razmišljal, kako bi lahko začeli območje znova raziskovati. Vendar sam ne bi bil uspešen, zato sem hvaležen vsem, ki so bili takrat z mano,” se spominja.

Začeli so raziskovati v Drči jami, dotlej neznani, ki je nastala po 2. svetovni vojni in za katero so domačini govorili, da skriva vodo. “Nastala je, ko so v njej kopali pesek za gradnje stanovanjskih blokov. Ko se je odprtina začela večati, so ljudje vanjo metali kamne. Slišali so, da kamni padajo na površino vodnih virov,” nadaljuje svoje pripovedovanje.

Postopoma so se spustili v globino 52 metrov, do dna: “Ugotovili smo, da je tam majhno jezerce kristalno čiste vode. Zasledili nismo nobenih znakov onesnaženja. Opravili smo meritve. Sam sem z vrvico, na katero sem privezal okrogel kamen, začel meriti globino vode. Izmeril sem enajst metrov. To je bil znak, da smo blizu vodnih potencialov.”

Še danes hrani ta kamen v spomin na to odkritje in srečen dan.

Na naslednjem spustu je sodeloval Marko Kraševec, jamski potapljač, ki se je skupaj z ekipo potopil v jezero. “Ugotovili so, da se skrivajo ogromni bazeni vodnih virov. Potopili so se v globino od 25 do 30 metrov. To so bili tako ugodni podatki, da nismo mogli verjeti, da je res. Marko Kraševec je imel celo srečo, da je ulovil prvo človeško ribico. To je bil dokaz, da je voda tekoča ter da je čista in zdrava,” se živo spominja prvih raziskav.

Kraški vodovod je nato kmalu postavil prva črpališča vode, ki nemoteno delujejo že 30 let. Zato Viktor Saksida ne skriva ponosa: “To so gotovo največje pridobitve vseh časov. Področje Krasa se je zato popolnoma spremenilo.”

Danes ostaja izredno zadovoljen, da so uspeli kot amaterji dokazati obstoj vode in da od takrat vodna oskrba Krasa ni več težava.

Svoj del je opravil z odliko. Vedno.

Ko poslušamo spomine, se zdi želja po znanju in odkrivanju romantična, a pri tem pogosto pozabimo na odpovedi in podporo družine. Hčerka Katja Marinac v knjigi deli spomine na svojega očeta: “Iz otroštva se ga spominjam kot človeka, očeta, ki je vedno moral v službo; bil je zelo malo doma, razmišljal je le o delu, nikoli o dopustu ali prosti nedelji. Vsemu, kar je v življenju počel, se je popolnoma posvetil. Razdajal se je vsem in vsemu, brez omejitev. Skupne, širše interese je vedno postavljal pred osebne, družinske ...”

Njegov značaj na nazoren in preprost način opiše Jordan Guštin, predsednik Jamarskega društva Sežana:“Spominjam se, kako vztrajno je sam čistil sneg in led na stopnicah do vhoda v jamo Vilenica, ker kljub mojemu predlogu ni hotel odpovedati najavljene skupine obiskovalcev. Po več urah trdega dela je bilo vse nared za varen obisk, vendar je skupina odpovedala ogled zaradi slabih vremenskih razmer na cestah. 'Mi smo svoj del opravili', je bila njegova izjava.”

Človek številnih talentov in zanimanj

Čeprav si življenja Viktorja Sakside ne moremo predstavljati brez odkritja vode v Brestovici, bi lahko o njegovem življenju govorili v presežkih, četudi ga ne bi bilo.

Odkril je 17 arheoloških postaj na Krasu. Med najbolj zanimivi sodita Mala Triglavca pri Divači in Bestažovica blizu trase vodovoda. S sežanskim jamarskih društvom je pregledal dobršen del jamskega sveta po svetu, a izkušnje so ga le utrdile v spoznanja, da je najlepše podzemlje prav doma.

Njegove usmeritve o arheoloških potencialih jame, so upoštevali vodilni strokovnjaki na tem področju, svojega znanja ni nikoli ljubosumno skrival. Javnosti je predstavil skorajda neverjetno zbirko fosilov, s katerimi je osvetlil življenje na Krasu v pradavnini. Po njegovi zaslugi vemo, da so pred 85 milijoni let tam rasla drevesa aravkarije. Odkril je celo fosil ribe v okolici Dutovelj, ki je živela v kredi in nosi ime po najditelju in deželi, ki jo ima tako rad: Slovenitriacanthus saksidai.

Je navdušen čebelar, okoljevarstvenik, bralec in večni študent. Ob tej priložnosti je postal častni član Univerze za tretje življenjske obdobje Kras. Nadja Mislej Božič je o neumornem učencu povedala: “Vsakič je na predavanja prišel vsaj deset minut prej in jim pozorno sledil. Kolikor mu je sluh dopuščal, se je smiselno vključeval v pogovore. Kamorkoli smo odhajali na strokovne oglede, je sodeloval kot navdušen najstnik.”

Njegovo prizadevanje ni ostalo neopaženo; je prejemnik številnih nagrad in priznanj na občinski in državni ravni.

Spoznal najhujše in najlepše tega sveta

Današnje generacije si težko predstavljamo, kakšno pot je mogel prehoditi človek, ki se je rodil leta 1922 na Krasu. Jamramo o razpadu vrednot in pomanjkanju priložnosti za mlade. Viktor Saksida je pripadnik generacije, ki je morala obiskovati italijanske šole. Ista generacija je morala svoja življenja tvegati za državo, ki jih je trpinčila. Do potankosti so spoznali lakoto in ponižanje. Viktor o dnevih v delovnem taborišču tako zapiše: “Bili smo le številke, ki so nas preštevali tudi po desetkrat na dan in nas za najmanjšo napako kaznovali, od hoje po komolcih in nato mrzlim tušem in krepko s kopiti puške po naših plečih.”

Tehtal je 47 kilogramov in bil okostnjak, le še podoben človeku, se spominja.

Njegova generacija je po vojni gradila družbo, v kateri danes živimo. Gradili so infrastrukturo in na noge postavljali gospodarstvo. Na življenje Kraševcev pa to ni imelo tolikšnega vpliva kot odkritje vira pitne vode. Suhi pokrajini, katere prebivalci so se tisočletja borili s sušami, so ti raziskovalci dali največje bogastvo.

Viktor Saksida je okusil najslabše, kar ima človeštvo ponuditi, a je kljub temu ohranil vero v boljši svet, ki ga vseskozi spremlja: “Želim si, da bi korakali naprej po tej naši lepi slovenski zemlji in da ne bi bilo nobenega sovraštva in vojne.”

V 94. letu starosti je vedoželjen, navdušen nad lepoto narave in zaljubljen v Kras. Viktor Saksida je arhetip Kraševca v najboljšem pomenu besede: trmast, vztrajen in samosvoj. Njegovo izročilo pa daje mlajšim generacijam obvezo, da delo spoštujejo, negujejo, predvsem pa nadaljujejo.

PETRA MEZINEC

---