Med uspešnimi zgodbami v Istri

Ekološke kmetije, vinogradništvo, kolesarjenje, konjeniške poti ... Največ denarja Istri še vedno prinesejo poletni turisti, a se na polotoku dobro zavedajo, da je za razvoj še veliko možnosti.

Nekoč zaspano zaledje je prepleteno z dobro označenimi potmi, ponudniki domače kulinarike in z možnostmi za aktivno preživljanje prostega časa. Ponudniki se dobro zavedajo, da je zapostavljenost v preteklosti dobro zagotovilo za vse več turistov v prihodnosti.

Če so bile pred leti prva asociacija na Istro predvsem morje, hoteli in sprehodi po rivieri, se je v zadnjih letih ponudba precej spremenila. Turistično in kmetijsko je zaživela tudi notranjost Istre. Prav razvoj na podeželju in iskanje primerov dobre prakse je bil razlog za ekskurzijo, ki jo za svoje člane vsako leto organizira Razvojno društvo Pliskovica na Krasu.

Obisk slovenske in hrvaške Istre pa razkrije še nekaj. Če je slovenska Istra še pred leti v razvoju na vseh področjih prednjačila pred hrvaško sosedo, se danes vse to spreminja.

Manjka podjetniškega duha

“V hrvaški Istri se podeželje pospešeno razvija. Veliko je mladih prevzemnikov kmetij,” pove Dane Podmenik iz IstraTerre, zavoda za trajnostni razvoj in turizem Istre, ki je organiziral ekskurzijo. V slovenski Istri mladih, ki bi jih kmetovanje zanimalo, skorajda ni, kar ne obeta svetle prihodnosti.

IstraTerra deluje kot socialno podjetje, pojasni Podmenik: “Usmerjamo se v eko turizem v širši regiji. Prizadevamo si za več delovnih mest, hkrati pa želimo dati tudi podporo kmetom.”

Ljudje na podeželju morajo po njegovem prevzeti odgovornost za svoj razvoj. “Odgovornost zahteva znanje in povezovanje,” je še prepričan Podmenik, ki se je v Istro iz Ljubljane preselil pred leti in se pričel ukvarjati z ekološkim kmetovanjem.

Da ima slovensko podeželje in predvsem Istra velik potencial vedo vsi. Ugodno podnebje, ki omogoča vse oblike ekološkega kmetijstva, odlična dostopnost in bližina najbolj obiskanih slovenskih turističnih destinacij, našteva sogovornik.

Vendar to ni dovolj, istočasno poudari: ”Potencial je potrebno pretvoriti v prihodke, dejavnosti, podjetništvo in kmetijstvo. Nato se bodo odpirala delovna mesta in se bodo mladi vrnili nazaj na podeželje.”

Težava, s katero se sam in tudi drugi ekološki kmeti srečujejo, je, da njihova dejavnost velikokrat ni finančno vzdržna. V naslednji evropski perspektivi je več sredstev namenjenih za ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje udejstvovanja mladih na podeželju.

Dane Podmenik trenutno pripravlja doktorat na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer se ukvarja z endogenim razvoja podeželja. Eden najboljših primerov dobre prakse najdemo v naši neposredni bližini, in sicer v Balah, mestecu med Rovinjem in Pulo.

Od slepega črevesa ...

Mestece Bale je bilo nekoč slepo črevo Istre, danes pa živi bogato turistično in podjetniško življenje. “Vse se je začelo leta 2003, ko je na volitvah zmagala močna koalicija obrazov in ne političnih strank,” pove Ennio Maluša, eden od sanjačev boljše prihodnosti v hrvaški Istri sicer zelo zapostavljenega mesteca.

“Smo majhna občina na poti med dvema velikima turističnima centroma, Pulo in Rovinjem. V preteklosti smo bili nekakšno slepo črevo, kar pa se je zaradi novih trendov izkazalo kot prednost,” pojasni Maluša. Obala je v Balah, za razliko od prej omenjenih velikih centrov, ostala nedotaknjena in zato bolj zanimiva.

Od leta 2004 se nato začne pisati zgodba o uspehu. Močna koalicija se je odločila, da v Balah ne bodo posnemali sosednjih krajev, ampak poskušali najti svojo pot.

Predvsem pa so sklenili, da bodo razprtije pustili ob strani. “Naše vodilo je bilo, da izkoristimo domača sredstva in ljudi. Ljudje od zunaj nikoli ne delajo za to, ne poznajo tvoje resničnosti in kaj je tvoj potencial. Le lokalno prebivalstvo to ve,” pojasni Maluša. Po izvolitvi so se zato odločili, da bodo za odločanje o pomembnih vprašanjih uporabljali referendumsko odločanje, da bodo v vključili kar se da velik delež prebivalcev malega mesteca.

Z velikimi mukami so ustanovili podjetje Mon Perin, ki skrbi za turistično ponudbo in proizvode. V njem imajo večinski delež domačini, ki so morali za ustanovitev podjetja tudi vložiti denar. Posamezni prebivalec Bal je lahko vložil največ 50.000 kun (približno 6500 evrov), posamezno gospodinjstvo pa 200.000 (približno 26.000 evrov), s čimer so preprečili, da bi premožnejši prebivalci prevladali nad tistimi, ki imajo manj denarja.

Poleg prebivalcev so v podjetje vložili tudi prijatelji Bal, vendar imajo ti manj možnosti odločanja, občina pa ima možnost veta.

Podjetje Mon Perin upravlja z 270 hektarji občinskega ozemlja, v podjetje je vložilo več kot 900 vlagateljev, več kot 100 ljudi tudi zaposlujejo. Med drugim tudi veliko mladih z visoko izobrazbo. Mladi se v Bale zopet vračajo, tu želijo ustvarjati in živeti.

“Seveda je bila ustanovitev zelo težka, saj smo morali iti prav do vsakega domačina in mu razložiti, kaj bi radi naredili. Predstavljali smo si, da bo to uspešen model, vendar tega nikakor nismo mogli vedeti,” se spominja Maluša in se posmeje: “V naših pogovorih smo ugotovili, da imamo tu kmete, ki vedo, kaj z zemljo delati, in bankirje, ki nam lahko pomagajo na drugačen način. Skupaj smo postali še močnejši.”

... do gospodarskega razcveta

Sloga je obrodila sadove in rezultati so vidni. Leta 2003 je proračun občine znašal 3,8 milijona kun, leta 2013 13 milijonov kun. V desetih letih se je število obrtnikov povečalo za dvakrat, prav tako število podjetij. Cena zemljišča se je povišala z 25 na 150 evrov za kvadratni meter. Kamp v Balah je eden najdražjih v Istri in kljub padcu obiska v drugih krajih na polotoku, v Balah beležijo rast obiskovalcev. Leta 2005 so v občini zabeležili slabih 60.000 nočitev, lansko leto pa 163.000. Vendar v Balah ne gledajo le na število nočitev, ampak na celostni razvoj občine skozi vse leto.

Tudi če Ennio Maluša o njihovem projektu ne bi govoril s takim navdušenjem, je obiskovalcu malega mesteca jasno, da je živo. Nova športna dvorana, obnovljena šola in sedemdeset odstotkov uresničenih načrtov v zadnjih enajstih letih prebivalcem daje še večji zagon. Jasno je sicer tudi, da obnova še ni zaključena, vendar pa je tu razvoj hiter.

Ali kot bi povedal Maluša: “Pri nas nihče ne vrže cigarete na tla, ker tega tudi doma, na svojem dvorišču, ne počneš.”

Najpomembneje je obdržati kvaliteto

Tveganje, ko je leta 2000 investirala v izgradnjo apartmaja, se je izplačalo tudi Davorki Šajina in njeni družini na kmetiji Ograde v Lindarskem katunu blizu Pazina. Kot opaža, turisti vse raje in vse pogosteje obiskujejo zaledje Istre. “Imamo srečo, naša kmetija je ob številnih kolesarskih in konjeniških poteh, zato se pri nas ustavi veliko turistov,” pojasni gospodarica kmetije Ograde.

Leta 2000 so bili med prvimi v tem delu, ki so se odločili za ureditev nastanitev, kasneje pa so odprli še kmečki turizem. “Meja se je vsako leto pomaknila za nekaj kilometrov proti notranjosti. Vse več ljudi si želi spoznati nekaj novega, med drugim tudi življenje na vasi, pojesti nekaj domačega in se nekoliko umakniti iz gneče, ki je na morju. Zelo radi pa kombinirajo zaledje in morje,” pojasni Davorka Šajina.

Poleg gostinske ponudbe imajo na kmetiji za svoje goste še dve hiši. Z obiskom nimajo težav, kmetijo Ograde dobro poznajo turisti iz severnoevropskih držav.

Osemdeset odstotkov hrane, ki jo ponujajo gostom, pridelajo doma. Ponudbo sestavljajo značilne istrske jedi, med drugim jedi iz črepnje in štrucle, ki so tipične jedi za pustni torek.

V dobrih desetih letih se je veliko spremenilo, opaža Šajinova: “Ko smo pričeli z dejavnostjo, gostje niso spraševali po bazenu, danes ga je skorajda obvezno imeti. Vse več je povpraševanja po ekološko pridelani hrani. Certifikata mi sicer nimamo, vendar je naša hrana ekološko pridelana.”

Načrti za prihodnost niso visokoleteči, še pove Šajinova: “Najpomembneje je, da se sedaj obdržimo, še povečamo kvaliteto ter ohranimo pristnost in domačnost.”

Iz roda v rod

Iz hrvaške Istre se počasi premaknemo v slovenski del. Tudi tu se pišejo zanimive in uspešne zgodbe. Ena takih je gotovo Ekološka kmetija Rodica v Truškah, kjer nas sprejme Matic Rodica. Je sin Marinka Rodice, ki se je z vinogradništvom pričel ukvarjati 1998. Od začetnih tisoč trt je število zraslo za šestdesetkrat. Že od leta 2009 imajo tudi certifikat ekološke pridelave vina, kar pomeni, da ne uporabljajo mineralnih gnojil.

“Vino pridelujemo na drugačen način. Malo je tudi ekoloških certificiranih vinarjev, kar nam na trgu gotovo pomaga,” razmišlja Matic Rodica o tem, kako se razlikujejo od drugih ponudnikov. Družina Rodica se lahko pohvali s pravkar zgrajeno vinsko kletjo. Velika je 650 kvadratnih metrov, skupna naložba pa je znašla kar 1,6 milijona evra. Pri njej so jim pomagala tudi sredstva Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Agencije republike Slovenije za kmetijske trge.

Kar pa je verjetno vredno več kot vinska klet, je mlajša generacija, poleg Matica sta v družini še dva mlajša brata, ki želi delo predhodnikov nadaljevati in nagraditi. To je tudi rdeča nit vseh opisanih zgodb: na preteklosti graditi v sedanjosti z mislijo na prihodnost.

PETRA MEZINEC

---