Med jelkami, pogrinjki, darili in potico

Ko sem bila majhna, smo jelko ali smreko - ne spomnim se več, kako smo jo imenovali - krasili šele na predbožični popoldan. Nikoli prej. To tradicijo ohranjam še danes. Če bi stala sredi sobe že prve dni decembra, bi zame izgubila svoj čar. Do prazničnih dni bi se spremenila v nekaj vsakdanjega. Ne bi več dišala, iglice bi že rumenele in se osipale ...

Odpri galerijo

Hja, saj res, kdo pa še postavlja prave, žive smrečice, to vendar ni ekološko! A navada je ukoreninjena in številne jelke brez korenin se ponujajo po tržnicah in pred vhodi trgovskih centrov, ki vsrkavajo ihtavo množico nakupovalk in nakupovalcev. Drevesca, označena in zrasla prav za ta namen. Lahko smo seveda tudi bolj ekološki - vsaka malo večja drevesnica nam pripelje takšno v loncu zemlje, s koreninami, da jo po praznikih posadimo, če imamo kam.

Simbol zaščite pred slabim

O plastičnih zelenih ni kaj reči, razen, da so pač - plastične. So pa seveda na voljo številne oblikovalske alternative od minimalističnih do bolj pisanih in igrivih. Zadnja leta je bilo na družbenih omrežjih moč zapaziti tudi veliko naredi-si-sam jelk - denimo takih “intelektualnih”, postavljenih iz knjig. Njihovo sporočilo se lahko bere različno. Kot denimo: ne sekajmo dreves za praznike, raje jih sekajmo za knjige; ali pa: poglejte, koliko knjig imamo, kakšni hudi intelektualci smo; in tako naprej. Vse to seveda nima nič opraviti z izvorom postavljanja novoletne jelke in njenim simboličnim pomenom. Vera v njeno moč je starodavna in izhaja iz poganskih časov, je del mitologij številnih evropskih ljudstev.

Menim, da se pri novoletnih jelkah res ni treba udinjati trendom. Ritual krašenja je najlepši, če je skupinsko družinsko opravilo in v njem uživamo.

Za razliko od mnogih drugih poganskih ritualov, ki so utonili v pozabo, se je čaščenje drevesa ohranilo tudi po spreobrnitvi v krščanstvo. In eden od ohranjenih ritualov, povezanih z njimi, je prav postavljanje praznične jelke. V slovanski mitologiji je jelka simbol zaščite pred slabim. Človek ob tem rahlo resignirano pomisli, da bi v teh mračnih časih njeno zaščito potrebovali kar skozi vse leto. Toda ostanimo praznični. To je čas srčnosti, veselja, trenutki svetlobe in toplote ožarjajo zimski mrak. Vsepovsod migetajoče lučke in sladek vonj po piškotih. Tudi okraski, seveda.

Okraske lahko naredimo tudi sami

Sama jih večinoma recikliram. Med letom počivajo v stari škatli od čevljev. Okraski, ki jih vedno znova obesim na jelko, so delo maminih rok - bele kvačkane zvezdice in zvončki s srebrnim robom. Pa mehke rdeče in bele polstene bunkice s snežinkami. Včasih dodam kakšnega novega, če ugledam kaj res posebnega. Moje okraševanje iz leta v leto niha: od povsem minimalističnega, monokromatskega, do bolj barvitega in kičastega. Menim, da se pri novoletnih jelkah res ni treba udinjati trendom. Ritual krašenja je najlepši, če je skupinsko družinsko opravilo in v njem uživamo. Če krasimo zase, ne za to, da bomo v sezonskem trendu, kakršenkoli že je.

Fino je, če kaj naredimo tudi sami. Ob krašenju se vedno spomnim, da so bili edini kupljeni okraski na jelki mojega otroštva bomboni, zaviti v srebrn papir. Pravzaprav sploh niso bili bomboni, ampak kocke navadnega kristalnega sladkorja. Včasih smo otroci kakšnega izmaknili in pojedli. Iz radovednosti.

Po lepa darila nam ni treba daleč

Ko je jelka nared, pride na vrsto zavijanje daril, ki jih bomo položili pod dišeče veje. Po lepa darila nam ni treba daleč. Pod prsti domačih oblikovalcev in rokodelcev nastajajo čisto blizu doma. Za pomoč pri izbiri sem zaprosila stilistko Žano Kapetanović in prijazno mi je “posodila” nekaj svojih postavitev. Izbrala sem ljubke tekstilne izdelke, ki jih pod svojo znamko Pika ustvarja Zinaida Selimovič, čudovite lesene deske, ki jih izdeluje Jernej Planinšek, in prefinjeno keramiko Klaudije Sakovič. Lepi sami po sebi v Žaninih postavitvah še bolj zasijejo. Mimogrede: če vas zamika, da bi se tudi sami naučili skrivnosti stiliranja, Žana prireja delavnice, na katerih deli svoje znanje in veščine. Preverite na Sol & Poper Življenja, kjer si lahko tudi napasete oči in dobite kakšno zamisel že za te praznike.

Ko zadiši po praznikih ...

Piškoti so pečeni, sestavine za potico nared, v zraku pa je že slutiti vznemirljive priprave na bitko: kdo bo polizal skledo, v kateri se je mešal nadev? Hja, otroci, seveda! In nazadnje pridejo praznični pogrinjki. Podlaga za slastne jedi. Ena lepših prihaja iz letošnje kolekcije Jagababe avtorice Saše Drobnič Škrjanec.

In ko smo pojedli vse praznične dobrote, pride čas za preprostejše jedi. Joto, denimo. Ne, nikakor si ne drznem Primorcem dajati nasvetov o njeni pripravi. Z veseljem pa vam priporočim knjigo Klemna KoširjaOjtajota, ki je izšla nedolgo tega. Knjiga o enolončnici, ki jo skoraj pri vsaki hiši pripravljajo malo po svoje. To ni kuharska knjiga, čeprav boste v njej našli tudi veliko receptov. Je popotovanje, na katerem se avtor sprehodi od Ljubljane z okolico prek Krasa, Brkinov, Vipavske doline z Brdi, Primorske in Notranjske vse do Italije in zbira zgodbe. Koliko zgodb! Kakšno zanimivo branje! Morebiti med objavljenimi recepti najdete tudi katerega, ki je čisto podoben vašemu. Dober tek in srečno!

---