Med gejzirji in vulkani

O otoški državi na skrajnem severu Evrope redko slišimo. Še najbolj je bila Islandija na očeh svetovne in naše javnosti v času izbruha gospodarske krize, ko jo je zaradi bančnega zloma skoraj doletel bankrot, in v času, ko se je leta 2010 zbudil vulkan neizgovorljivega imena Eyjafjallajökull in ustavil skoraj ves letalski promet v Evropi. In kakšna je Islandija danes?

Odpri galerijo

Islandijo so nasprotniki zategovanja pasu kovali v zvezde, ko se je po revoluciji ponev in kozic (s kuhinjskimi pripomočki so ljudje glasno protestirali proti vladi in bančnikom) odločila, da ne bo reševala svojih zasebnih bank, ki so z mešetarjenjem z delnicami ob borznem zlomu leta 2008 izgubile velike količine denarja. Na volitvah je leta 2009 z zmago socialdemokratske stranke in zelene stranke dobila svojo različico Sirize, ki je podržavila tri največje banke, ostale pa pustila propasti, uvedla omejitev prenosa kapitala (ta v omiljeni različici velja še danes) ter bančnike in prejšnjega predsednika vlade Geira Haardeja postavila pred sodišče.

Volivci so imeli kratek spomin: pred letom dni so Islandci na volitvah oblast znova zaupali Neodvisni stranki, ki je državo pripeljala v finančni zlom. Zdaj vlada v navezi s konservativno Progresivno stranko. Haarde je bil obsojen po eni od šestih točk obtožnice, a za razliko od bančnikov ni končal v zaporu.

Po bankah smer turizem

Danes Islandci živijo slabše kot so pred veliko krizo, čeprav so cene precej nižje kot pred, denimo, 15 leti. Vozni park je precej star, brezposelnost je višja, plače so z razvrednotenjem krone realno padle. Do leta 2000, ko so se nekateri odločili, da bodo bogateli tudi z bančnimi posli, je temelj gospodarstva slonel na ribolovu, po finančni krizi pa so se zelo intenzivno usmerili na turizem, ki je zdaj že povsem enakovredna panoga ribolovu. Še pred okroglim desetletjem je bila Islandija navezana predvsem na ZDA. Iz Evrope je bilo malo neposrednih povezav, dostopna je bila pretežno prek nacionalne družbe Icelandair. Poletje je zdaj zanje sezona turističnega ulova. Iz Evrope leti nekajkrat več letal proti Islandiji kot še pred nekaj leti. Zdaj imajo tudi svojega nizkocenovnika Wow air.

V začetku julija so bili vsi hoteli v prestolnici Reykjavik povsem zasedeni, prav tako je bilo težko dobiti letalske vozovnice. Islandija s svojo divjo in neukročeno naravo privlači turiste, pa čeprav je za naše razmere izjemno draga. Zaračunavajo praktično vsako malenkost. Iz Reykjavika na desetine minibusov vsako jutro turiste odpelje na izlete. Okoli otoka pelje krožna cesta; če boste torej pot začeli v prestolnici, jo boste tam tudi končali. Si pa je za ogled gejzirjev, ledenikov in vulkanov potrebno vzeti več dni, saj je blizu prestolnici le termalno kopališče na prostem Blue lagoon, na pol poti med mednarodnim letališčem Keflavik in meglenim zalivom, kot se v islandščini imenuje prestolnica, ki ima najbolj milo klimo na otoku, hkrati pa se vreme zelo hitro spreminja, kar smo občutili tudi sami. Iz pristanišča vsak dan organizirajo izlete na morje. Eni gredo na ribolov, drugi pa na ogled delfinov in kitov.

V zalivu pred glavnim mestom je lov na kite prepovedan. Sezona lova se je začela pred dobrim tednom dni. Islandsko ministrstvo za ribolov je za letos odobrilo ulov 220 kitov. Prvega so ulovili minuli petek in ga pripeljali v posebej zaščiten del pristanišča, tudi zaradi bojazni pred akcijami naravovarstvenikov. Islandci imajo floto manjših ladij za kitolov. Maščobo in meso izvozijo na Japonsko, kjer je to še posebej čislano. Pred nedavnim so odprli tudi muzej kitov, kjer so v naravni velikosti razstavljene vse vrste teh velikih sesalcev.

Turizem se začenja in konča v glavnem mestu. Ob klasični preprosti skandinavski arhitekturi rasejo moderne stolpnice. Ob morju so zgradili Operno hišo, blizu nje izkopane gradbene jame čakajo na gradnjo novih, modernejših hotelov. Pod večer, če temu lahko sploh tako rečemo - zdaj je tam zgoraj svetlo 24 ur, zato človek izgubi občutek za čas -, se napolnijo lokali, ki so posejani v razpotegnjeno središče mesta. Dolga glavna ulica namreč vodi od velike cerkve Hallgrímskirkja na najvišji točki glavnega mesta do mestnega pristanišča.

Impozantno protestantsko cerkev (vidi se daleč z morja) z veličastnimi orglami so dokončali leta 1986 po nekaj desetletjih gradnje. Pred njo proti novemu kontinentu kaže kip vikinga in raziskovalca Leifa (Leifruja po islandsko) Erikssona (sin Erika Rdečega), ki naj bi odkril Vinland oziroma Ameriko daleč pred Krištofom Kolumbom, čeprav uradna zgodovina tega (še) ne priznava. Tudi o tem, kdo je odkril otok, se še krešejo mnenja: ali keltski menihi ali norveški Vikingi. Uradno so ga odkrili slednji.

Površina otoka je 103.125 km2, šteje 321.857 prebivalcev. En evro je vreden približno 150 islandskih kron. Premore sedem ledenikov in 100 vulkanov. Ogrevajo se z geotermalnimi elektrarnami, ki tudi pokrivajo del potreb po električni energiji, s termalno vodo ogrevajo tudi del ulic in cest ter rastlinjake.

Netipični Skandinavci

Ob glavni mestni ulici in v bližnjih ulicah mrgoli trgovin s spominki (eni so res šaljivi, še posebej majice, drugi pa so malce mimo) in lokalov. Restavracije so drage - že pica stane med 15 in 20 evri. Za ljubitelje težkih alkoholnih zvarkov Islandija nikakor ni raj, razen če so dotični gospodje v zelo visokem dohodkovnem dohodninskem razredu. Cene alkoholnih pijač so zelo visoko obdavčene, zato pivo z majhno vsebnostjo alkohola v povprečju stane 8 evrov, v trgovini dobre 3 evre manj. A kljub temu domačini, še posebej ob koncih tedna, zelo radi vas zlijejo velike količine alkohola in se opotekajo po ulici, brez sramu stopijo k popolnim neznancem in želijo začeti debato, radi pa se tudi stepejo. Posebej ob petkih in sobotah pri njih popustijo vse zavore. In le tedaj so v lokalih opazni varnostniki.

Islandci so atipični potomci Vikingov. Če so ostali skandinavski narodi hladni, delovni in pretežno vase zaprti, so otočani bolj odprti in veseljaški. Njihova delovna storilnost (vsaj tista, ki smo jo lahko zaznali) je bolj na sredozemski ravni. Na naročilo čakaš zelo dolgo, za vsako stvar si vzamejo čas, brez hitenja. Naši zahodni sosedje, ki so vajeni hitre postrežbe kave, ki jo nato večinoma na dušek zlijejo vase, bi na Islandiji skočili iz svoje kože. Gospodična za šankom je za tri (sicer zelo dobre) kapučine potrebovala skoraj pet minut ...ROK MAVER

---