Max Gerson je s hrano ozdravil sebe, potem pa še veliko drugih

Zdravljenje raka na konvencionalen način je danes velik biznis, zato je v ZDA skoraj prepovedano izgovoriti ime dr. Maxa Gersona, kaj šele izvajati njegovo naravno terapijo z ekološko pridelano hrano, ki je pomagala že mnogim rakavim bolnikom. Tako vsaj trdi Gersonov vnuk Howard Straus, ki je prejšnji teden obiskal Slovenijo.

Howard Straus Foto: Srdjan Zivulovic
Howard Straus Foto: Srdjan Zivulovic

Howard Straus je vnuk slovitega dr. Maxa Gersona, začetnika Gersonove terapije za premagovanje raka in drugih kroničnih bolezni, in sin Charlotte Gerson, ustanoviteljice Gersonovega inštituta v San Diegu v ZDA ter Gersonove klinike v Mehiki. Straus je bil petnajst let član upravnega odbora Gersonovega inštituta, deloval pa je tudi na mehiški kliniki in odlično pozna Gersonovo terapijo. O svojem dedku je napisal knjigo Dr. Max Gerson: Healing the Hopeless(Zdravljenje brezupnih). Trenutno vodi inštitut za raziskave raka v Carmelu v Kaliforniji ter založniško in medijsko hišo Gerson Health Media/Totality Books. Po izobrazbi je fizik, dve leti pa je služil tudi v ameriški mornarici.

Slovenijo je tokrat obiskal prvič. Prejšnjo sredo je imel predavanje v prvi slovenski ekološki trgovini Kalček v Ljubljani. Za dogodek je vladalo veliko zanimanje, naslednja dva dneva pa je bil Straus osrednji gost še na seminarjih na Ptuju in v Zagrebu. Njegovo gostovanje pri nas in na Hrvaškem je organiziral Boris Vene, velik zagovornik Gersonove terapije, s pomočjo katere si je ozdravil melanom, najnevarnejšo obliko kožnega raka, potem ko so mu leta 2003 zdravniki napovedali le še šest mesecev življenja.

Zdravnik, ki je najprej pozdravil samega sebe

“Odraščal sem ob dr. Maxu Gersonu, ki je bil zame le dedek; klical sem ga 'Opa'. Šele veliko kasneje sem se zavedel, kako neverjeten človek je bil to,” je Straus začel pripoved o svojem dedku, ki se je rodil leta 1881 v Wongrowitzu blizu Poznana. Ta kraj je danes del Poljske, takrat pa je pripadal Nemčiji. Mladi Gerson je želel postati matematik, kar pa v tistih časih ni bil tipičen judovski poklic. Že od malih nog je rad pomagal bolnim živalim in prijateljem, zato ga je družina raje usmerila v študij medicine, saj so v tem poklicu Judje v Nemčiji takrat lahko naredili kariero. Še več, nemški zdravniki in drugi naravoznanstveniki so bili v samem svetovnem vrhu, in Gerson se je lahko učil od največjih mojstrov svojega poklica.

“Za preživetje potrebujete svežo hrano z živimi encimi. Rak se ne pojavi, dokler telo ni popolnoma osiromašeno in dokler ni ogroženo delovanje vseh sistemov, vključno z imunskim.”

Vendar pa ta klasično izobraženi in nadarjeni zdravnik ni mogel pomagati - sebi. Gerson je namreč trpel za hudimi migrenami, zaradi katerih je pogosto moral po več dni skupaj nepremično ležati v zatemnjeni sobi. Po nasvet se je zatekel k svojim profesorjem in kolegom, ki so mu zatrjevali, da migrene niso nič nenavadnega in da bodo verjetno minile po 55. letu starosti. Gerson je bil takrat star 25 let, in ker ni želel trpeti še nadaljnjih 30 let, si je zadal nalogo, da sam reši problem migrenskih glavobolov.

“Uradna medicina še danes trdi, da za migreno ni zdravila,” opozarja Straus. “V ZDA za to boleznijo danes trpi 40 milijonov ljudi, ki v povprečju vzamejo po 40 tablet na dan. Vendar te očitno ne delujejo, saj jih morajo bolniki neprestano jemati. Lahko si predstavljate, kako ogromen posel je to.”

Dr. Gerson se je odločil, da se bo naučil vsega, kar se je možno naučiti o migrenskih glavobolih. Prebral je vso dostopno literaturo in v neki italijanski študiji iz 18. stoletja zasledil podatek, da lahko na migreno morda vpliva tudi prehrana. Zato je poskusil z izločevalno dieto. Za začetek je nekaj časa jedel samo jabolka, in migrene so izginile. Nadaljeval je izključno z mlečnimi izdelki, in migrene so se nemudoma spet pojavile. S poskusom je nadaljeval dve leti in na koncu sestavil dva seznama živil. Na prvem so bila tista, ki povzročajo migreno, na drugem pa tista, ki jo odpravijo. Dokler je jedel živila z drugega seznama, se je počutil dobro, če pa je goljufal in si privoščil kaj s prvega seznama, so se migrene vrnile takoj in v zelo hudi obliki.

Ko je nekaj let kasneje odprl zasebno nevrološko in internistično ambulanto, je začel zdraviti tudi druge bolnike z migreno, ki jim je svetoval ustrezno prehrano. “V Nemčiji je to lahko počel, saj tam ljudje poslušajo nasvete svojega zdravnika, v ZDA pa kaj takega ne bi bilo mogoče. Tam bolniki od zdravnika zahtevajo tablete, ne želijo pa spremeniti svoje prehrane,” se smeji Straus.

Nekega dne je Gersonu pacient sporočil, da si z dieto ni pozdravil le migrene, pač pa so se začele celiti tudi brazgotine na prsih, ki so bile posledica kožne tuberkuloze. Ta bolezen, znana tudi kot lupus vulgaris, je stoletja veljala za neozdravljivo, zato je bil Gerson do pacientovih navedb zelo skeptičen; menil je, da mu je kak podeželski zdravnik postavil napačno diagnozo. A pacient se ni dal; Gersonu je dostavil vso zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pridobil, ko je v 25 letih obiskal praktično vse sanatorije v Evropi.

“Na tej točki se je dr. Gerson razšel s svojimi kolegi,” trdi Straus. “Namesto da bi pacientu rekel, to je velik nesmisel, in mu pokazal vrata, ga je vprašal, če morda pozna še koga s to boleznijo, da bi mu predpisal dieto in preveril, če ta resnično deluje. 'Čisto slučajno so v čakalnici trije s kožno tuberkulozo, ki sem vam jih pripeljal,' se je nasmehnil pacient.”

Gerson je kmalu ugotovil, da njegova dieta ne zdravi le migrene in kožne tuberkuloze, pač pa spotoma odpravi tudi vse ostale bolezenske simptome. Njegova praksa je cvetela, obiskovali pa so ga predvsem ljudje s tuberkulozo, revmatoidnim artritisom, migrenami ipd., in vsem je predpisal enako terapijo. To je bilo v popolnem nasprotju s tem, kar se je naučil kot klasični zdravnik - da ima namreč vsaka bolezen svojo terapijo. Ugotovil je, da njegova terapija ne zdravi le posamezne bolezni in njenih simptomov, pač pa celoten imunski sistem.

Pozdravil že prvi primer pacientke z rakom

Kmalu zatem se je pri Gersonu oglasila ženska z neozdravljivo obliko raka na trebušni slinavki. Želela je, da ji predpiše dieto, čemur se je Gerson upiral, saj ni bil specialist za zdravljenje raka. A ženska je vztrajala in rezultat ni izostal. Gerson je tako uspešno pozdravil že svoj prvi primer raka. “To ga je presenetilo in začudilo. Spoznal je, da ima v rokah nekaj, s čimer lahko pripomore k reševanju problema, imenovanega rak. V tistem času je bil rak sicer zelo redka bolezen, ampak ozdravljena ženska mu je pripeljala še tri primere, in vse je pozdravil.”

Od leta 1928, ko je pozdravil svoj prvi primer raka, je Gerson še izpopolnil svojo terapijo. Novosti je vedno najprej preizkusil na sebi, in če mu niso škodovale, jih je zelo previdno preizkusil še na manj bolnih ljudeh. Če so delovale, jih je ohranil, če ne, jih je opustil in poskušal ugotoviti, zakaj ne delujejo. V svojo terapijo je postopoma vključeval vse več zdrave hrane in substanc, ki so postale dosegljive, na primer koencim Q10 ter sokove iz ekološko pridelanega sadja in zelenjave.

“Hrana, ki je pridelana s pomočjo umetnih gnojil, škropljena s strupenimi pesticidi ali gensko spremenjena, vas ne bo ohranila pri življenju.”

Gersonova terapija ni namenjena le bolnikom z rakom, poudarja Straus, pač pa zdravi imunski sistem. Ko v telo vnašamo prava hranila in iz prehrane odstranimo strupe, se imunski sistem zelo hitro odzove, kar pripomore k ozdravitvi vsakršne bolezni. “Selektivno zdravljenje ni mogoče. Ne morete ozdraviti raka in obdržati migrene,” poudarja Gersonov vnuk. “Telo se ves čas trudi vzdrževati homeostazo, in če mu pri tem vsaj malce pomagamo, nam bo še dolgo in dobro služilo.”

Zelo poenostavljeno povedano, je prvi korak Gersonove terapije, da se nehamo zastrupljati z neprimerno hrano. Nato moramo telesu pomagati, da se znebi strupov, ki so se v njem nabirala desetletja. To storimo tako, da mu dovajamo gorivo, ki mu pomaga pri zdravljenju. Zato mora biti vse, kar damo v usta, ekološko pridelano. “Hrana, ki je pridelana s pomočjo umetnih gnojil, škropljena s strupenimi pesticidi ali gensko spremenjena, vas ne bo ohranila pri življenju,” trdi Straus. “Prav tako vas pri življenju ne bo ohranila predelana hrana, ki so ji dodali razne kemikalije, konzervanse, barvila ali ojačevalce okusa. Za preživetje potrebujete svežo hrano z živimi encimi. Rak, ki je danes najbolj resna kronična degenerativna bolezen, se ne pojavi, dokler telo ni popolnoma osiromašeno in dokler ni ogroženo delovanje vseh sistemov, vključno z imunskim.”

Sokovi in kavni klistir

Da bi ponovno uravnotežili delovanje telesa in si zagotovil zdravje, moramo ne le jesti ekološko pridelano hrano, pač pa zaužiti veliko več organskega materiala, kot ga lahko prežvečimo v enem dnevu. Zato so sestavni del Gersonove terapije sveže stisnjeni sokovi, in to kar 13 kozarcev na dan. Jetrom pa pri splakovanju strupov pomagamo s kavnimi klistirji. “Vem, da to zveni čudno, ampak je absolutno nujno,” pravi Straus. “Bolnikom predpišemo po pet kavnih klistirjev na dan. Ti ne čistijo le odpadnih snovi, ki so se nabrale v črevesju, pač pa predvsem pomagajo jetrom. Nevarno je piti veliko sokov, ki iz celic izločijo strupe, in hkrati ne pomagati jetrom s kavnim klistirjem. Tudi sam preventivno vsak dan uporabljam ta klistir. Star sem 72 let in nimam nobene kronične ali akutne bolezni. Ne obiskujem zdravnika; pravzaprav nimam niti zdravstvenega zavarovanja.”

Podrobneje je Gersonova terapija opisana v knjigi Zdravljenje z Gersonovo metodo avtoric Charlotte Gerson in Beate Bishop, ki je prevedena tudi v slovenščino. Pred kratkim je pri nas izšla tudi knjiga Čas za ozdravitev, ki jo je napisala Bishopova sama. Na spletni strani www.gersonovaterapija.si pa so na voljo informacije o praktičnih delavnicah priprave sokov in hrane po receptih dr. Gersona, ki jih izvajajo na Ptuju. Poleg klinike v Mehiki so zdaj odprli tudi Gersonovo kliniko na Madžarskem, blizu Budimpešte, ki jo obišče veliko slovenskih bolnikov. Ti na kliniki ostanejo dva ali tri tedne, da se naučijo sami izvajati zelo kompleksno terapijo, ki jo nato nadaljujejo doma.

Kako dolgo traja terapija, je vprašanje, ki Strausa spravi v dobro voljo. “Ko sem bil v mornarici in smo s podmornico odpluli na odprto morje, včasih nismo uspeli zajahati vala, ampak smo zapluli skozi njega. Če sem bil takrat slučajno na palubi, sem bil nekaj časa pod vodo, in nadrejeni časnik me je podučil, da se moram v takem primeru trdno oprijeti ograje in zadržati sapo. 'Kako dolgo?' sem ga vprašal. Pogledal me je, kot da bi bil popoln idiot, in mi odgovoril: 'Dokler nisi več pod vodo, vendar!' Gersonovo terapijo izvajamo, dokler je potrebno. V primerih zelo napredovanega raka seveda traja dlje; odvisno je tudi od tega, kako precizno izvajamo terapijo. Telo potrebuje svoj čas, da se pozdravi; včasih je to pol leta, včasih štiri leta. Sploh pa, zakaj bi se človek vrnil k hrani, zaradi katere je enkrat že zbolel. Ko se naučiš, kako deluje tvoje telo, kako dobro se lahko počutiš in kako zdrav in mladosten lahko postaneš, zakaj bi si želel spet zaživeti na stari način? Desetkrat laže je ohranjati zdravje, kot pa ga ponovno pridobiti.”

Sloves dr. Maxa Gersona se je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja razširil po vsej Evropi, še posebej ko je ozdravil tuberkuloze ženo nobelovca Alberta Schweitzerja, ta pa si je z Gersonovo terapijo pozdravil sladkorno bolezen. Bolj žalostno usodo je Gerson doživel v ZDA, kamor je leta 1933 prebegnil pred nacisti. Dobro desetletje je njegova klinika v New Yorku sicer cvetela, nato pa ga je ameriška zdravniška zbornica razglasila za mazača. Preostanek svojega življenja je paciente zdravil na skrivaj v svojem stanovanju, medtem ko so njegovo terapijo po vsej državi prepovedali. Po njegovi smrti je hčerka Charlotte, ki ima danes 93 let, ustanovila kliniko v Mehiki.

V ZDA podobne klinike niti danes ne bi mogla ustanoviti. “Farmacevtska podjetja in ameriška vlada, ki dela neposredno za ta podjetja, ne želijo, da bi kaj takega prišlo na dan. Izgubili bi na milijarde dolarjev, ker bi se ljudje obrnili proč od kemoterapije in operacij,” meni Straus. “Zato morajo v nekaterih ameriških zveznih državah, na primer v Washingtonu, zdravniki pred posebno komisijo zagovarjati svojo prisebnost, če samo omenijo Gersonovo ime. Gerson? Saj moraš biti nor!”

Arzenik v skodelici čaja

Je bil vaš dedek proti koncu življenja zagrenjen, ker ni mogel več legalno prakticirati svoje metode, vprašam Howarda Strausa, ko mi po koncu svojega predavanja v Ljubljani nameni nekaj minut. Njegov odgovor je šokanten: “Zagrenjen? Ne, bil je umorjen. Umorili so ga Rockefellerji, ki so se - že leta, preden je moj dedek prišel v ZDA - odločili, da bo rak ena njihovih glavnih dobičkonosnih dejavnosti. Pred stotimi leti so ustanovili American Cancer Society, ameriško združenje proti raku, z obljubo, da ga bodo razpustili, ko bo bolezen premagana. Takrat je za rakom zbolel vsak petdeseti Američan, danes pa je to razmerje ena proti 2,3. Jim je uspelo? Odvisno od njihovega cilja. Zagotavljajo nam, da hočejo izkoreniniti raka, v bistvu pa je ta bolezen danes več kot 20-krat pogostejša kot včasih.”

“V ZDA morajo zdravniki pred posebno komisijo zagovarjati svojo prisebnost, če samo omenijo Gersonovo ime. Gerson? Saj moraš biti nor!”

Torej dr. Max Gerson leta 1959 ni umrl zaradi pljučnice, kot sem zasledila na internetu? Po zatrjevanju njegovega vnuka je bil zanj usoden arzenik. “Rockefellerji so na svojo stran pridobili dedkovo tajnico,” nadaljuje Straus. “V popoldansko skodelico čaja mu je vsula arzenik. Ni takoj umrl, pač pa je zbolel in ni vedel, zakaj. Uspelo se mu je pozdraviti, nato pa je ugotovil, da so mu ukradli rokopis njegove knjige. Ugotovil je tudi, da mu tajnica krade dokumente in jih pošilja Rockefellerjevi fundaciji. Zato jo je odpustil in v naslednjem letu na novo napisal knjigo. Ampak arzenik je naredil toliko škode, da je bilo glivično vnetje pljuč, ki ga je staknil v neki votlini, zanj usodno.”

Kako Gersonova družina živi s tako dediščino? Ga je strah, da bi se kaj podobnega lahko pripetilo tudi njemu, še vprašam Gersonovega vnuka. “V rokah imam nekaj, kar potencialno lahko pomaga milijardi in več ljudem. Me je strah? Moja mama je to počela 50 let. Moj dedek je to počel še 50 let pred njo. Zame bi bilo težko ne nadaljevati tega dela. Kako bi sploh lahko živel, če ne bi počel tega, kar počnem?”

ALJA TASI


Najbolj brano