Maska za bolj pravi jaz

“Če obleka naredi človeka, kot pravijo, potem preobleka, maska ali kostum prikličejo na naše obraze, v duše in telesa povsem drugačno držo, počutje, odnos do sebe, drugih in okolice,” meni oblikovalec oblačil in predsednik Kulturnega društva Rose Klementine Matej Peljhan iz Pirana. Klementine ponazarjajo čas pred sto leti v Portorožu, ko je bil ta mondeni turistični kraj.

“Tako kot zvečer s sebe slečeš obleko in s tem skrbi tistega dne, tako si z oblačilom po vzoru oblačil pred stoletjem nadeneš nase duha in čar tistega časa. In se s tem nehote vživiš v vloge, ki jih sicer v vsakdanjem življenju nisi vajen,” še razlaga Matej Peljhan, priljubljeni krojač iz Pirana. Kot predsednik portoroškega Kulturnega društva Rose Klementine ima namreč kar nekaj izkušenj z okoliščinami, odzivi in občutji, ki spremljajo preobrazbo članov društva v bogate letoviščarje v Portorožu pred sto leti. Ko so ta petični turistični kraj obiskovali gostje iz vse Evrope in zato vanj ponesli oblačilno kulturo mondenih evropskih prestolnic. Dolge svilene obleke, ozaljšane s čipko, naborki, všitki, bogato okrašeni klobuki s širokimi krajci, nakit, pahljače, damski senčniki, telirane moške obleke iz bogatih materialov, cilindri, sprehajalne palice, uniforme z visokimi čini in še kaj je zaznamovalo oblačilno kulturo v Evropi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Ko so zgradili v Portorožu hotel Palace, je ta kraj postal bogato letovišče, v katerem so si zaradi prijetne klime in dobro organiziranega dostopa tovarnarji, bankirji in trgovci iz osrednje Evrope gradili vile, manjše hotele in penzione ali najemali luksuzne hotelske sobe. Družabno življenje je imelo velik pomen in s tem tudi oblačila. V ta čas se člani društva Rose Klementine, to je dobilo ime po vrtnici, ki je tedaj rasla na portoroških vrtovih, preselijo ob priložnostih. Največkrat so za kuliso dogodkov, ki kakorkoli obeležijo zgodovino portoroškega turizma.

Kaj jim pomeni taka preobrazba, morda podobna preobrazbi ob pustu? ”Ko se oblečemo v oblačila društva Rose Klementine, smo bolj sproščeni kot v vsakdanjem življenju, bolj odprti do ljudi in okolja, manj zaskrbljeni. Na trenutke se nam celo zazdi, da vlog bogatih meščanov, ki so se lagodno sprehajali po Portorožu, niti ne igramo, ampak da nam naša oblačila vzpodbudijo držo, razpoloženje in vznesenost letoviščarjev iz tistih časov. Zato pravim, da obleka naredi človeka,” še poudarja Peljhan. Podobno razmišlja članica Klementin Branka Preden, ki ima že od otroštva rada stare, meščanske obleke, pohištvo, nakit. “Naj se sliši še tako nenavadno, v kostumu Klementin se počutim zelo dobro, še v službo bi lahko šla v njem. Mislim, da sem se rodila 100 let prepozno, meščanska kultura tistega časa mi je namreč pisana na kožo. Zato v vlogi Klementine nikoli ne igram, na nek način je to moj pravi jaz,” o sebi pove Prednova.

Ob preobrazbi v obiskovalca Portoroža pred stoletjem pa Tone Žagar doživlja povsem drugačne občutke: “Nosim uniformo ladijskega kapitana, njen izvirnik hranijo v Pomorskem muzeju. Vživljanje v to vlogo me je spodbudilo raziskovati delo in življenje mojega starega očeta, ki je bil kapitan avstrijske mornarice. Ko si jo nadenem, se nanj še posebej rad spomnim, sem ponosen in se čutim nadvse povezan s svojimi predniki.”

Medtem ko si eni maske nadenejo le ob pustu in se tako identificirajo z neko drugo osebo, časom ali duhovno dimenzijo in se iz njih sproščajo nenavadne energije, ki izvirajo vragsigavedi iz katerih nezavednih polj podzavesti, da se počutijo bolj svobodni, zato pa najbrž tudi bolj norčavi, drzni, poskočni in še kaj, si drugi ne morejo kaj, da bi se ne preoblačili ali si na obraz nadeli barve in maske tudi ob vsakdanjih dneh. “Mislim, da želja po preobrazbi izvira iz starih rodov, plemen, ko so si barvali obraze in se nenavadno oblačili ob več priložnostih. Taka sem tudi jaz. To dobro psihološko vpliva na moje počutje, opažam, da tudi na druge,” o sebi pripoveduje dolgoletna turistična delavka Irena Dolinšek iz Portoroža. “Kdor se zna večkrat vživeti v drugačne vloge, se sprostiti, je bolj odprte narave, zna sprejemati drugačnosti, je bolj strpen,” je prepričana. “A ne smemo prevzemati le prijetnih vlog, temveč tudi neprijetne, kakršno je tudi življenje. Danes bi se, denimo, probrazila raje kot v Klementino v Petra Pana. Tako se pač počutim. Jutri bom morda Benečanka, ki se z masko skriva,” sklene Dolinškova.

LEA KALC FURLANIČ

---