Kres za sonce in za ljubezen

Prižiganje ognjev je ena od tistih navad, ki segajo daleč v preteklost in ohranjajo svojo prvobitno mistično moč, čeprav so jim spremembe v človeški družbi dodale nove pomene in okoliščine. A ti se včasih na nenavaden način vključijo v samo bistvo običaja. Prvi maj in pravice delavcev se tako lepo podajo k tradicionalni vlogi kresovanja kot dogodka, ob katerem so se ljudje brez strahu in sramu srečevali in pletli vezi ter utrjevali upanje.

Pavel Medvešček, etnolog, najbolj delaven, prepoznaven in uspešen primorski zbiralec ljudskega gradiva ter eden redkih, ki govori o davni staroverski tradiciji, pravi, da je slišal kar nekaj pripovedi o kresovih. A ne dovolj: “Zamudili smo petdeset let, da bi ujeli stare, ki so se še spominjali časov daleč pred prvo svetovno vojno.”

Takrat je bil najpomembnejši zimski kres. “Prižigali so ga ob zimskem solsticiju, kar je bilo okrog 22. decembra, ne vedno na isti dan - planeti se namreč ne držijo našega koledarja. Poletni kresovi so se prižigali ob pomladnem enakonočju. Takrat so naši predniki na staro drevo, tik pod krošnjo, obesili venec iz mladega zelenja in ga pustili tam, dokler ga niso odnesli viharji in vetrovi. Ponekod so ostanke venčka pobirali in hranili, saj so verjeli, da imajo veliko moč, ki so jo privzeli od drevesa. Staro drevo je vzbujalo veliko spoštovanje. Iz te navade so se šele v 20. stoletju razvili mlaji, kot jih poznamo danes,” pojasnjuje Medvešček. Pomladni kres pa se je razvil v prvomajski kres, ki je v marsičem podoben starodavnemu, v marsičem pa drugačen.

Morda najočitnejša razlika je, da danes kresove kurimo v dolini, blizu vasi ali celo v vaških in mestnih središčih, v starih časih pa so goreli na vrhovih: “Kres je imel vedno svoje mesto, običajno na vrhu hriba ali robu grebena, na zelo vidnem kraju, rekli so mu kresija ali kurišče. Če se po severovzhodnem pobočju vzpnemo na hrib Korada nad Kanalom, bomo naleteli na krog iz kamnov - to je starodavno kurišče,” pravi Medvešček.

Ko so po naših krajih plenili Turki, so kresove prižigali v opozorilo - takšen je, denimo gorel pri sv. Jakobu nad Anhovim, kjer je danes cerkvica, nekoč pa je tu stal tempelj boga sonca. Ko so Primorsko zasedli Italijani, so druženje ob ognju prepovedali. Uradni razlog je bila požarna varnost, pravi pa povsem očiten: mladeniči si v zavetju teme in ob navdihujoči moči plamenov lahko marsikaj izmislijo in se marsikaj zmenijo.

Ogenj je simbol sonca in sončne svetlobe, pojasnjuje Medvešček: “Tudi zato je bil tako pomemben zimski kres. Naši predniki so v najdaljši noči v letu z ognjem pomagali soncu. Zavedali so se, kako pomembno je sonce za njihovo preživetje. Slišal sem o starih ljudeh, ki so pozimi zunaj čakali, da vzide sonce, in se mu poklonili.”

Kresovanje je bilo torej resen, a hkrati nadvse vesel obred. “Dekleta so plesala okrog ognja. Ko je začel pojenjati, so ga fantje preskakovali. Kres so pripravljali mladi, večinoma ob pomoči starejšega, neporočenega strica, ki je imel nekaj izkušenj. In tudi prišli so večinoma mladi, saj stari niso zmogli poti na hrib. Fantje in dekleta so zato tu pletli vezi. Imeli so več svobode kot v vasi, kjer so bili nenehno na očeh staršev.” Če bi torej prepesnili znameniti verz Tomaža Pengova, bi lahko rekli: daj, pomisli, koliko ljudi, je kresovalo, da si zdaj ti.

In ta misel ni le zaradi ljubezni, temveč tudi zaradi svobode. Ali, kot pravi Medvešček: “Ob prvomajskem kresu se delavci združujejo v iskanju pravic in tudi kažejo svojo moč.”

Okupatorji, ki so kresove prepovedali, so to še predobro razumeli, sodobna sovražnika, odtujenost in pomanjkanje časa, pa sta starodavni človeški stik s seboj in z naravo, ki je naše prednike ohranjal pri življenju dolga stoletja, uničila v petdesetih letih ali manj. A Medvešček zaključuje: “Moramo se vrniti, morda se že vračamo.”

VESNA HUMAR

---