Kraški ovčar - bogastvo, ki ga je treba negovati

Znati prinašalec se na svojem dvorišču ne gane. Avto, ki odbrzi mimo, pospremi le s pogledom. Gobček stiska k tlom. Kot da bi bil užaljen, ker ni vabljen na druženje v motoklub na vrhu griča. Tam so se tokrat zbrali kraševci. Tisti z malo začetnico.

Ko veter češe njihov železno siv kožuh, lajajo v vse smeri. Proti Nanosu na vzhodu in proti Braniku na zahodu. Pravzaprav gre za družinsko srečanje. Vsi imajo namreč skupno prednico Hebo. Iz njenih štirih legel se je začela vzreja, ki je obrodila tudi svetovnega prvaka. Šampionu, ki je lovoriko osvojil pred dvema letoma v Budimpešti, je ime Faust. Iz Idrije ga je do motokluba Rihemberk v Preserje nad Branikom pripeljala Mihaela Permozer. A v tej družbi kakšnih dvajsetih psov izstopa Lana. Žur spremlja odmaknjeno; najbrž ni vajena trušča. Njen dom je namreč Nanoška planota. Tam ohranja pastirski sloves svoje pasme. Čez Vipavsko dolino jo je pripeljal lastnik, ki se je tako kot drugi odzval vabilu na srečanje ljubiteljev kraševcev oziroma kraških ovčarjev.

Edina slovenska pasma

A to druženje ni le priložnost za prijetno preživljanje prve jesenske nedelje. Cesto, ki se vije med oljkami, trtami in jablanami, so ljubitelji kraševcev prevozili predvsem iz želje po ozaveščenosti in iz občutka odgovornosti. Kraški ovčarji so namreč bogastvo, ki ga je treba negovati. Edina slovenska pasma. Zato nobeno srečanje ni odveč, še zlasti če na njem predava poznavalec.

“Šestdeset odstotkov karakterja je odvisnega od samice,” pove vzreditelj Damjan Vitez. On je sredi osemdesetih let šel po Heno v Maribor in jo pripeljal na Primorsko. Razvila se je cenjena psarna. “Na karakter psa lahko vplivamo samo za 20 odstotkov. Lastnosti se pač prenašajo iz generacije v generacijo,” pojasni. Medtem ko ga družba pasjih gospodarjev zbrano posluša, začne razlagati, kako je treba pri vsakem leglu razumeti, kateri pes je najboljši za nadaljevanje vzrejne linije. Vitez pri tem ponuja zanimive vzporednice, kako se parijo jeleni, volkovi, podgane ... Tudi če nisi poznavalec živali, te vse te zgodbe z alfa samci in zapletenimi ljubezenskimi razmerji neizbežno prevzamejo.

Tudi zgodovino je treba poznati, da razumeš, zakaj je danes kraševcev razmeroma malo, čeprav - kot piše v monografiji Miroslava Zidarja - je že Janez Vajkard Valvasor opisal mogočno pasmo ob reki Pivki.

V Sloveniji je danes okoli 600 kraških ovčarjev, a k sreči zanje skrbijo tudi na Češkem, v Kanadi in še kje. “Po prvi svetovni vojni je bilo zelo hudo, pasma se je zdesetkala,” razlaga Vitez. “Kraški ovčar je pač odličen čuvaj. Ko so vojaki zavzeli novo ozemlje, so morali ubiti kraške ovčarje, ker ti tujca niso hoteli pustiti do hiše.”

Pasma se je kljub kriznim letom ohranila. Predsednik Kinološke zveze Slovenije (KZS) Egon Dolenc pomirja: “Kraški ovčar še ni ogrožena pasma. Kinološka zveza bi vsekakor hitro odreagirala, če bi se zavedela, da obstaja taka nevarnost. Že zdaj vsekakor vlagamo veliko truda, da ljudje spoznajo to pasmo.” Pri KZS deluje vzrejna komisija, financira se semenska banka in odlike kraškega ovčarja se skuša na različne načine predstavljati širši javnosti. Dolenc se tudi veseli, da deluje kar nekaj kakovostnih psarn. “Za vsaj šest vzrediteljev lahko rečem, da so res vrhunski,” je zadovoljen.

Kraški ovčar pač razmišlja s svojo glavo

V motoklub sta prišla tudi zakonca Mezgec iz Bazovice. Delujeta kot ambasadorja, saj se trudita, da bi se poznavanje kraševca širilo tudi v Italiji. Mladiče so oddali že v Karnijo in celo v Milan. In prav v zvezi z Milanom, kjer se zaključuje svetovni sejem Expo, slišimo pripombo: “V slovenskem paviljonu vrtijo videoposnetek, kjer se kar naenkrat pojavi nek aljaški malamut. Kaj ni škoda?”

Ljubitelji kraševcev obžalujejo tudi širjenje lažnih informacij. Da je kraški ovčar trmast, ne drži. “Kraški ovčar razmišlja s svojo glavo,” razloži Damjan Vitez. “Če mu boš metal palico, je ne bo hodil iskat, ker se mu to zdi butasto.” Mezgečeva takoj dodata: “Z njim se moraš obnašati, kot da je tebi enak.” Ljubi ga in on bo ljubil tebe. Čuval bo hišo in se navezal na otroke. In če ga zaposliš na pašniku, se gotovo ne bo umaknil pred medvedom ali volkom.

Iz motokluba nad Preserjami so potemtakem nehote poslali spodbudno sporočilo. Še obstajajo zvesti, dobrodušni, pogumni in koristni Slovenci. Škoda, da ne morejo kandidirati na volitvah ...

PETER VERČ

---