Košček Benečije v Sloveniji

Robidišče je edina slovenska vas na desnem bregu Nadiže. Pravzaprav je visoko v bregu, na planoti, odprti k Benečiji. Prebivalcev je malo, nekaj več kot prstov ene roke. Razen poleti: takrat se jih zbere več deset in po vasi se sliši celo otroški smeh.

V Robidišču si v miru, ki spominja na raj, moči nabirajo turisti od blizu in daleč, pa tudi potomci domačinov, ki sicer živijo drugje, se radi vračajo v vas. Igor Cenčič se je za stalno vrnil pred petnajstimi leti in zdaj gospodari na ekološki izletniški kmetiji, kjer skrbi za dobro počutje gostov, pa tudi za trop ovc in koz, par konj, zorenje sira in vse ostalo, kar sodi h kmetiji.

Bolj Benečani kot T'minci

V Wančevi hiši sredi vasi je črna kuhinja; bojda je prav taka, kot so jo zgradili pred več kot 300 leti. Gradnja hiš, vključno z odprtim ognjiščem, spominja na Benečijo, prav tako govorica domačinov. Kar niti ne čudi, saj je bilo Robidišče dobršen del svoje zgodovine upravno vezano na Benetke, Čedad, Videm in Rim. Razmejitev iz leta 1947, po kateri je vas postala najbolj zahodno strnjeno naselje v Jugoslaviji, jih je našla nepripravljene. Iz vasi, ki je v času največjega razcveta, to je tik pred prvo svetovno vojno, štela 210 duš, se jih je čez noč odselilo več kot 150. V vasi je torej ostal manj kot vsak tretji domačin in kljub kasnejšim poskusom, da bi v vas prišel “napredek”, je vse šlo le še navzdol. Zadnji obupan poskus je bila izgradnja skupnega vaškega hleva za krave po potresu leta 1976, ki pa ni nikoli opravljal svoje naloge. Zdaj je na njegovi strehi sončna elektrarna, Igor Cenčič pa je v njem uredil stajo za drobnico.

“Imam šestdeset ovac in petnajst kozjih repov. Imel sem že večjo čredo, toda sem jih oddal, ker toliko dela ne zmorem,” pošteno prizna možakar, ki je vas zapustil kot štiriletni otrok, ko so se starši preselili v Novo Gorico, toda na domači kraj je ostajal ves čas tako navezan, da se je sklenil vrniti in začeti z dejavnostjo, ki jo je mogoče imel v genih, sicer pa se ni z živinorejo, sirjenjem in kmetovanjem nikoli zares ukvarjal. Izšolal se je za strojnega ključavničarja in bil šofer, potem pa se je naveličal življenja za volanom in se vrnil v vas. Morda je sledil uresničitvi mladostnih želja, pravi. Drobnica ni sodila v vaško izročilo, saj so bili ti kraji bolj usmerjeni v govedorejo, njemu pa se je, predvsem zaradi povpraševanja po skuti in sirih, zdelo primerneje rediti bekice. V začetni čredi so bile bovške ovce, ki so zdaj, zaradi boljše mlečnosti, križane s frizijkami. Čeprav molze strojno, nima težav z mastitisom. “Vime se vname, če stroj ni pravilno naravnan ali če molze v prazno. Pri molži je potrebno biti zbran in nikoli nista na molzišču več kot dve ovci hkrati,” pove. Seveda je opravil sirarske tečaje, najbolj dragocene izkušnje pa je dobil šele takrat, ko se je lotil dela. “V sirarstvu je tako, da se vedno učiš, da se trudiš biti iz dneva v dan boljši,” pravi. Glas o kakovosti njegovih sirarskih izdelkov se je kmalu razširil po okolici in verjetno ga je to spodbudilo, da ima danes urejeno turistično kmetijo z možnostjo prenočitve.

Potresi in pretresi

Kotarji že dolgo ne vedo povsem natančno, kaj je to utečen način življenja. Vsaka generacija se mora spopasti s težavami, ki ne sodijo v običajno prilagajanje letnim časom. Vojne, pretresi in potresi, nato pa še žled, krojijo usodo skoraj bolj kot država in njeni davčni zakoni. Igor je ob vrnitvi moral najprej popraviti družinsko hišo, ki jo je poškodoval že prvi potres; drugi, tisti leta 1998, pa mu je prišel toliko prav, da je lahko zaprosil za sredstva za obnovo. Prenovljeno hišo staršev je namenil gostom, med katerimi prevladujejo tujci. Oglaševanje prek spleta, združeno z glasom, ki gre od ust do ust, polni sobe in privablja goste. Med dnevnimi in nedeljskimi gosti je največ Italijanov, saj je Fojda kot nekoliko večje središče bližja kot Kobarid, prva sosednja vas Prosnid pa bližje kot Podbela. Do krajev v Benečiji vodijo poleg cest dobro označene stare poti, žal pa so nekatere neprehodne. “Ja, lani je žled prizadel tudi naš Kot in še vedno nismo uspeli odstraniti vsega polomljenega in podrtega drevja,” pripoveduje Igor, ki ga, poleg košnje in spravila sena za zimo, čaka tudi obilica gozdarskega dela. Če bi hoteli počistiti vse, bi se verjetno morali vrniti v čas delovnih brigad, toda prizorov, na katere spominjajo črno-bele fotografije v nekakšni galeriji na prostem, verjetno ne bo nikoli nazaj. V vasi ni dovolj ljudi, da bi obnovili vse hiše, in agrarna skupnost je prešibka, da bi lahko spravili iz gozda vsa podrta drevesa.

Hiše kot viharniki

Pogled s terase pred domačijo tava po grebenih predalpskih gora, povsem blizu pa je ruševina, v kateri je bila v letih 1954 do 1968 osnovna šola. Sicer pa so hiše kar vzdržljive. Tramovi sicer popuščajo in strehe se sesedajo, vendar zidovi trdovratno kljubujejo potresom, zimam in drugim ujmam. Domačini hvalijo stare zidarske mojstre, ne pozabijo pa na kamen iz vaškega kamnoloma, ki je bil nadvse primeren za gradnjo. “Tudi zato so naše hiše bolje preživele potresne sunke kot tiste nižje v Benečiji, kjer so zidali z zaobljenimi rečnimi kamni,” pripoveduje povratnik iz Švice, ki se je ustavil ob vaški fontani. Stebriček za njo, nekakšen obelisk, je hudo razmajan. “Pa ne od potresa, ampak ker so z njega snemali Ducejev kip in ga poškodovali,” na hitro doda in razlaga, da so kip postavili ob odprtju vodovoda, ki ima zajetje na ozemlju, ki je danes v Italiji. Edina dobra stvar, ki jo je meja prinesla, je bilo donosno tihotapstvo, ki je nekaterim prinašalo več denarja od obdelovanja zemlje, je slikovito opisoval življenje v teh krajih pesnik Ivo Volarič - Feo.

Kmetije so bile samozadostne

Nekoč je vsaka hiša imela nekaj njiv in nekatere kmetije so bile prav močne. Glavna poljščina je bila koruza, ob njej pa krompir, fižol in druga zelenjava. Vsaka družina je imela po nekaj krav, kosili pa so daleč naokrog, tudi po več ur hoje stran. “In vse so znosili na ramenih in na glavah,” izkaže Igor občudovanje prednikom. Njiv je zdaj za vzorec, večino je prerasla trava. Nekatere travnike Igor pokosi, na drugih je uredil čredinke za pašo. V vasi je edini in zato tudi največji kmet.

Tradicijo dokaj samozadostne kmetije, značilne za Breginjski kot, ohranja tudi z rejo prašičev in ob tem se spominja, da so stari Robidiščani hodili spomladi po pujske v Čedad, nato pa jih prinesli v nahrbtniku v vas, kjer so jih redili do zimskih kolin. “Vsaka hiša je imela svinjak, krmili pa smo jih z ostanki zelenjave in sirotko. Mast in slanina sta bili čislani kot zabela, skoraj vse meso pa smo zmleli in uporabili za salame in klobase; pršutov nismo poznali. Druga zabela, toda tudi najboljši prodajni izdelek, je bilo maslo. Še kot otroku so mi dali štručko masla v nahrbtnik in me poslali v Prosnid, kjer so mi v trgovini zanj dali kake testenine. To je bila skoraj edina hrana, ki jo je bilo potrebno kupiti, pa tudi brez pašte bi lahko živeli, saj smo imeli polento in friko. Za polento smo pri nas zmeraj dali v koruzni drob še kako pest pšeničnega, domača frika pa ni bila nič kaj dobra. Ker so za izdelavo masla vse mleko posneli, je bil sir dokaj pust, z njim narejena frika pa trda,” se spominja Igor starih prehranjevalnih navad.

Razvajanje na 650 metrih

Ko Igorjevi gostje naročijo friko, je seveda povsem drugačna, prava krepka kmečka dobrota, en palec visoka, pripravljena s praženo čebulo, kuhanim krompirjem, mešanico kravjega tolminskega in ovčjega sira, pa s še kakšnim jajcem za povrh, da se lepše obrne v ponvi. Druge dobrote njegove kuhinje so krompirjevi njoki in testenine z raznimi mesnimi in zelenjavnimi omakami, enolončnice, meso na žaru, jagenjčki, kozlički, štrudlji, štruklji in seveda skuta, sir, jogurt in narezki. V poletnih mesecih, ko si dnevno podajajo kljuko na vratih kolesarji, pohodniki in avtomobilski gostje, je odprt vse dni v tednu, v ostalih mesecih ob sobotah in nedeljah.

Obedovalnica je prostorna, prevelikih družb pa ne mara. “Za kaj takega nimam dovolj velike kuhinje. Najbolj sem vesel, če je v skupini osem do deset ljudi, takrat se lahko najbolj izkažemo in vse zadovoljimo,” iskreno prizna. Nič ga ne bi motilo, če bi v vasi še kdo šel po njegovih stopinjah, se vrnil, obnovil domačijo in jo namenil gostom. S Škvori, ki oddajajo apartmaje, se dobro razume: če gredo njihovi gostje zvečer malo ven, pridejo do njega.

“Letošnje poletje je takšno, da ga lahko samo sanjaš. Imeli smo obilico lepega vremena, ljudje so se iz dolin umikali sem gor, kjer je zrak bolj svež. In se hodili kopat v Nadižo, našo najtoplejšo alpsko reko, ki pri Napoleonovem mostu oblikuje krasna korita. Lani smo delali slabo, toda tako je pač to. Vselej ne more biti vse najboljše in tudi vedno ni vse najslabše. Čas pa vse izravna,” modruje Igor, ki se že nekaj časa ne čudi več pestri strukturi gostov. “Prihajajo od vsepovsod. Celo iz Slovenije,” se posmeje.

Izletniška eko kmetija Robidišče

> Igor Cenčič

> Robidišče 3, 5223 Breginj

> Tel.: +386 (0)5 384 98 58

> 46°12'57'' S, 13°24'54'' V

> Ponudba: jogurt, skuta in sir in ovčjega in kozjega mleka, prenočišča z zajtrkom, gostinska ponudba ob koncu tedna (domače mesnine, frika, zabeljena polenta, jagenjčki, kozlički, njoki, testenine ...)

TONI GOMIŠČEK

---