Koprski Tomos je motoriziral Jugoslavijo tudi na morju

“Prodam izvenkrmni motor Tomos 4, lepo vžiga in deluje brez problemov. Cena je 170 evrov,” pravi eden od mnogih malih oglasov, s katerimi prodajajo Tomosove lahke motorje za čolne. Čeprav jih je koprska tovarna prenehala izdelovati pred 20 leti in marsikateri med njimi šteje še kako desetletje več, še vedno poganjajo veliko čolnov.

Odpri galerijo

Da bi obudili spomine na koprsko pomorsko industrijo, ki je to omogočila, bodo spomladi pripravili razstavo Tomosovih izvenkrmnih motorjev, v začetku poletja pa še “dirko” na morju med Koprom in Žusterno.

“Moj oče je vse življenje delal v Tomosu. S Tomosovim motorjem sem se prvič srečal doma, okoli leta 1975, ko je oče kupil rdečo štirko. Dišala mi je mešanica, motor pa mi je izpolnjeval željo, da sem se nekam premaknil, dajal mi je svobodo. Zanj sem lahko dobil še kak poseben kos, lahko sem kaj kromiral. Želel pa sem si imeti tri Tomosove motorje,” se začetkov ljubezni do Tomosa spominja Stevo Vujič. Želja se mu je izpolnila, velik del njegovega prostega časa pa je še vedno posvečen Tomosu, saj skuša zbrati čim več stvari, povezanih s tovarno, njeno zgodovino in njenimi proizvodi. “Tega bi moralo biti še več. Bolj bi se morali posvetiti svojemu kraju, od katerega so številni veliko dobili, v njem zrasli in mu pripadali. Tomos je bila tovarna, s katero so živele cele družine,” pravi o svoji strasti, ki jo z vsemi deli tudi v razstavnem prostoru Pokrajinskega muzeja v Kidričevi ulici v Kopru. Tam je na ogled zbirka Tomosovih motornih koles. Po njih je (bil) Tomos res najbolj znan, a tudi z razvojem in proizvodnjo izvenkrmnih motorjev za čolne je segel v svetovni vrh. In prav to poglavje želi Vujič bolj predstaviti javnosti - razstavo napovedujejo aprila v portoroškem skladišču soli Monfort.

Za pokušnjo lahko navdušenci nad dosežki koprske tovarne že zdaj vidijo majhen drobec iz začetka njene pomorske zgodovine v muzejčku na Kidričevi ulici. Tam imajo enega prvih izvenkrmnih motorjev, ki so jih izdelali v Kopru. Sestavljen je iz kosov, ki so jih po licenci avstrijske tovarne Steyr-Daimler Puch uporabljali za motorna kolesa in ima dve konjski moči in pol. Čeprav je v razstavnem prostoru nameščen na stojalu, po 60 letih še vedno deluje.

52-letni “čokolatin”

Ko so v Pomorskem muzeju v Piranu napovedali spomladansko razstavo, pa so razstavili še enega od začetnikov Tomosove tovarne. Imenoval se je lamo-06-k. “Oblikovno je brez primere. Izdelovali so jih v beli, rdeči, svetlo modri in svetlo zeleni barvi. Bili so kot čokolatini,” je nad njimi navdušen Vujič. “Zgornja polovica motorja je bila del motorja apn 4; takrat so se znašli s tistim, kar so imeli na razpolago. Izhaja pa iz Puchovega motorja, na primer colibrija, trojke ali dvojke. Spodaj so mu dodali osovino ter ga s tem prilagodili, da je deloval na morju in poganjal čolne,” pojasnjuje. Oznaka 06 je pomenila, da je imel 60 kubičnih centimetrov, izdelovali pa so tudi 50-kubično različico.

“Čokolatin”, ki so ga razstavili v Piranu, je tja prišel iz Ljubljane, denar za njegov nakup pa so zbrali motoristi iz Dekanov. “Izdelan je bil leta 1963 in je izjemno dobro ohranjen. Vozil je le dve ali tri leta po Ljubljanici, nato ga je lastnik imel doma na podstrešju,” o njem pravi Vujič.

Zamenjali so vesla

“Tovarna je bila ustanovljena z namenom, da motorizira Jugoslavijo na kopnem. Ceste so bile slabe, dvokolesa pa zelo praktična, saj so imela 18- ali celo 19-colska stabilna kolesa. Izvenkrmni motorji pa so motorizirali Jugoslavijo še na morju.” Na batanah in drugih manjših ribiških plovilih so vesla zamenjali lahki motorji, družine so se na morje odpravljale z napihljivimi oranžnimi gumenjaki in Tomosovimi štiricami v prtljažnikih.

Prav motor s štirimi konjskimi močmi je sloves Tomosa ponesel po vsem svetu. “Bili smo med prvimi, ki smo začeli z izdelavo lahkega štirikonjskega motorja s 60 kubičnimi centimetri. Njegova posebnost je bila, da je imel kombinacijo vodnega in zračnega hlajenja,” o uspehu štirice pravi Davor Šantič, ki je bil med vodilnimi v proizvodnji izvenkrmnih motorjev v Tomosu, med drugim je skrbel za materiale. “Dobivali smo jih iz Nemčije. Bili so zelo dobri. Noga motorja je bila izdelana iz zelo kakovostnega aluminija, ki ga voda ni razžrla. Uplinjač je bil prav tako nemški, tudi cilindri so najprej prihajali iz Nemčije, nato so jih začeli proizvajati v Srbiji,” se spominja Šantič. “Tomosovi izvenkrmni motorji so bili izjemno cenjeni. Štirke so bile neuničljive. Vsi so pravili, da jim le zamenjaš svečko in gre naprej.”

Nad štiricami je navdušen tudi Vujič: “Tudi če je padel v morje, si ga le spral s sladko vodo, počistil korozijo, namazal z mastjo in je delal. Za vzdrževanje je bilo dovolj imeti ključ za svečko in izvijač.”

V zlatih letih, približno med letoma 1970 in 1990, so jih izdelali po 200 na dan. Vsega skupaj je iz koprske tovarne, ki je zaposlovala celo blizu 3000 delavcev, prišlo kar 400.000 lahkih, okretnih, funkcionalnih in tudi finančno dostopnih štiric. Veliko so jih prodali po vsej Jugoslaviji, uporabljali so jih za plovbo ob obalah Istre in Dalmacije, po Savi, na Ohridskem in Skadarskem jezeru ter drugod po Srbiji in Vojvodini. Ker so zelo trpežni, sladka voda pa jih manj poškoduje kot morska, jih tam še vedno množično uporabljajo.

Rezervne dele še delajo

“Po koncu proizvodnje v Kopru so bili v Srbiji celo zainteresirani, da bi proizvodnjo preselili k njim. Želeli so pridobiti stroje, da bi proizvajali rezervne dele, a se to ni izšlo. Kljub temu so začeli sami izdelovati nadomestne dele za Tomosove motorje in jih je tam še vedno mogoče najti,” pravi Šantič.

Štirice pa niso plule le po jugoslovanskih vodah, pač pa po vsem svetu - na Nizozemskem, v Italiji, Grčiji, Španiji, Afriki, Skandinaviji, državah Beneluksa ...

Kravata je bila obvezna

“Imeli smo konkurenco svetovnega formata. Ne glede na to, da smo bili del Jugoslavije, smo že takrat hodili na sejme v tujino in tam prodajali svoje proizvode. Od prvega dne smo morali znati govoriti angleško, obnašati smo se morali v skladu s kulturo zahodne Evrope, nositi kravato. Primerjali smo se z ameriškimi in japonskimi podjetji,” se svojega dela v Tomosu spominja Dušan Čebohin. Ekipi se je pridružil leta 1974, ko je končal šolanje za inženirja, do leta 1995 pa je bil vodja razvoja in komercialni direktor.

Projektant izvenkrmne štirice je bil Romeo Miloševič, pri razvoju pa je sodelovala ekipa približno 20 ljudi, sami so razvijali tudi tehnologijo. Poleg štirice, ki so ji sčasoma dodali še vzvratno prestavo, so v Tomosu proizvajali še več različic izvenkrmnih motorjev, ki so imeli 3,5, 4,5, 4,8, 10, 18, 20 konjskih moči. Vseh skupaj so izdelali približno 750.000.

Dirkali bodo s štiricami

Razvijali pa so celo motorje s 40 in 70 konjskimi močmi. “Šlo je za prototipe. 40-konjski motor smo razvili za potrebe vojske. Izdelanih je bilo približno 15. Enega od njih imajo zdaj v tehničnem muzeju v Bistri,” pravi Čebohin.

Motor s 70 konjskimi močmi pa je bil narejen le eden, ki je verjetno končal med odpadnim železom. “Resda je bil dvotaktni, a to je bil motor na nivoju avtomobilskega motorja. Tomos je razvil celotno tehnologijo zanj, tudi tehnologijo motorne gredi, ki je zelo zahtevna,” se spominja Čebohin.

Zadnji izvenkrmni motor, ki so ga pred dobrimi 20 leti razvili v Kopru, je bil Tomos 5. Tudi tega so izdelali le deset ali petnajst prototipov, enega od njih je imel tudi Čebohin, ki ga je podaril muzeju v Bistri.

A kot je ugašala Jugoslavija, je ugašala tudi veličina tovarne Tomos. “Enostavnega odgovora, zakaj je Tomos padel, ni. Navado imam reči, da se enostavno nismo zavedali, kaj je to industrija,” še pravi Čebohin.

Tomosova pomorska zgodba pa se kljub vsemu še vedno piše - najsi bo to na straneh z malimi oglasi ali v zavesti navdušencev, ki so rasli s tovarno. Tako bo Stevo Vujič v začetku poletja organiziral Tomosijado na morju - od koprskega pomola do Žusterne in nazaj bodi “dirkali” čolni ki jih bodo poganjale le Tomosove štirice.

HELENA RACE

---