Koprčan Jan Mahne v letu in pol brez letal okrog sveta

Prepotovati svet udobno nameščen v sedežu potniškega letala, ki te po kratkem postanku v tej ali oni svetovni metropoli v nekaj urah pripelje do naslednje destinacije? Prehitro in preveč enostavno. Predvsem pa premalo doživeto. 35-letni Koprčan Jan Mahne si je lani jeseni postavil veliko zahtevnejši izziv. Nobenih letalskih prevozov. Iz Evrope se je proti Južni Ameriki odpravil s prevoznim sredstvom, ki ga izberejo le redki - tovorno ladjo. Čarom latinskih dežel in kultur se prepušča potujoč na štop, z avtobusi in vlaki, del poti pa je premagal tudi z jadrnico.

Posadki jadrnice, ki ga je prepeljala iz Urugvaja do argentinske Ushuaie, tako rekoč do repa Južne Amerike, se je Jan Mahne pridružil brez kakršnih koli jadralskih izkušenj. Prvič v življenju si je tudi nataknil dereze in vzel v roke cepin, ko je premagoval ledeno steno vulkana v Čilu. Prvič je bredel po Amazonki, iščoč anakonde, ter jedel mravlje in pil drevesni sok. Prvič v življenju je tudi spoznal, kako je, ko preživljaš tedne na odprtem morju, brez kopnega na obzorju.

Mahne o sebi pravi, da je od nekdaj rad potoval, lani jeseni pa je začutil, da je čas za veliko dogodivščino. “Imel sem to možnost, nič me ni vezalo na dom. Od nekdaj sem si želel potovati dlje kot en mesec in doživeti nekaj več.” Ideja, da bi pot okrog sveta premagal brez letal, se mu je porodila v pogovoru s prijateljem in se še bolj utrdila, ko je prebral knjigo Vedeževalec mi je rekel, v kateri znameniti italijanski novinar in poročevalec Tiziano Terzani pripoveduje o enoletnem popotovanju po Aziji brez letal.

“Od domačina iz Amazonije, ki v očeh Zahodnjakov velja za primitivca, sem se naučil največ. Številne veščine in vrednote, ki jih ljudje tu še imajo, so pri nas pozabljene, a bi nam marsikdaj prišle zelo prav.”

Puerto Natales v Čilu

Čez Atlantski ocean s tovorno ladjo

Ker se je odpravljal na pot oktobra, ko potniške ladje še niso začele čezatlantsko sezono, je v google vpisal besedno zvezo “freighter travel” in našel informacije, ki jih je iskal. Marsikdo ne ve, da tovorne ladje jemljejo na krov tudi potnike, pa vendar ta možnost obstaja. Ponuja jo le nekaj ladjarjev, v nasprotju s pričakovanji pa je takšno potovanje celo dvakrat dražje od veliko udobnejšega križarjenja. Za pot v družbi ladijskih delavcev je treba odšteti od 100 do 150 evrov na dan, pri čemer se je treba zavedati negotovih datumov odhoda in prihoda ter tveganja, da bo potnik v primeru bolezni bolj kot ne prepuščen samemu sebi, saj na tovorni ladji ni zdravnika.

Ladja, na katero se je Jan Mahne vkrcal v belgijskem Antwerpu, je za pot do Ria de Janeira potrebovala 26 dni. “Prihod v Rio je bil sprva predviden 9. novembra, a je pot trajala še teden dlje, saj smo se vmes nenačrtovano ustavili v Afriki,” pove Mahne. O razlogih za visoko ceno takšnega prevoza, pa razmišlja: “Ne poznam razlogov, lahko le domnevam, da zato, ker imeti na krovu potnika, za katerega ne veš, kaj bo z njim, kako se bo obnašal, ladjarju predstavlja določeno tveganje.”

Na 30 let stari ladji je dobil svojo kabino s kopalnico. Deležen je bil treh obrokov na dan, ki jih je jedel v jedilnici v družbi ladijske posadke. “Imel sem srečo, da je bilo na krovu še nekaj starejših zelo zanimivih potnikov. Med njimi je bila tudi Španka, ki nas je običajno po kosilu učila španščine.” Na ladji je na voljo skupen prostor, kjer si je mogoče ogledati kak film. Interneta ni, na voljo je le računalnik, s katerim je prek satelitske povezave mogoče poslati elektronsko pošto brez fotografij.

“Čeprav sem imel priložnost spoznati zanimive zgodbe svojih sopotnikov, dnevi na ladji neizogibno postanejo monotoni. Moraš se truditi in bit zbran, da prebrodiš te dni.” Obenem, pravi, je to tudi pozitivna plat potovanja s tovorno ladjo: “Na voljo imaš ogromno časa za razmislek o marsičem, veliko delaš na sebi. Veliko sem tudi bral in poskušal uživati v lepih občutkih, ki ti jih da odprto morje. Sončni vzhodi in zahodi na ladji so res nepozabni. Veselil sem se prihodov v pristanišča, vsak je bil svojevrsten.”

“Ti na ti” z grozečim in očarljivim morjem

Po prihodu v Rio de Janeiro se je namenil na jug celine, v nekaj tisoč kilometrov oddaljeno Patagonijo. Tja je nameraval z avtobusom, a si je premislil, ko mu je prijatelj jadralec povedal za 20-metrsko ekspedicijsko jadrnico, ki je iskala posadko za pot od Urugvaja do kraja Ushuaia na jugu Argentine. “Javil sem se za delo in postal del posadke, čeprav sem bil prvič v življenju na jadrnici. Na krovu nas je bilo pet, pot je trajala 17 dni, ves čas smo bili na morju, od tega 12 dni nismo videli ne kopnega ne nobene druge ladje. Ves čas sem imel morsko bolezen, a ni bilo kaj, treba je bilo delati, mojo nočno stražo je tako pogosto spremljalo bruhanje. Dvakrat smo zapeljali v neurje s šestmetrskimi valovi in močnim vetrom. Jadrnica je bila polna vode, ki smo jo črpali ven, a je nenehno vdirala nazaj v notranjost. Priznam, takrat sem začutil nekaj strahu, kaj bo z nami, a je bil kapitan miren in se je vse izšlo dobro,” opiše eno od bolj intenzivnih izkušenj na popotovanju, med katero je sicer poleg uničljive moči morja imel priložnost od blizu spoznati tudi vse njegove lepote. “Na kontejnerski ladji si precej daleč od morske gladine, približno 30 metrov, na jadrnici pa si v neposrednem stiku z morjem in z živalmi, ki plavajo v njem, od delfinov, ki so nas ves čas spremljali, do ptic, ki živijo na morju in niso odvisne od kopnega.”

Na poti iz Ushuaie proti severu Južne Amerike je veliko štopal in tudi to je počel prvič v življenju. “Bilo mi je v izziv, da ne grem od kraja do kraja z avtobusom kot en paket. To večina ljudi počne, a ni zanimivo.” Preštopal je vso pot do severa Čila, od tam pa z vlakom prečkal Patagonijo. Mahnetova sla po spoznavanju novih krajev se je nato hranila z doživljaji v Boliviji, Peruju, Ekvadorju in Kolumbiji, kjer smo ga nedavno prestregli prek spleta.

“Pred kratkim sem obiskal kraj Pijao v hribih tu v Kolumbiji, kjer gojijo kavovec in kamor ne zaide noben turist. Ne znam opisati z besedami, kako lep je ta kraj in kako pristni so ljudje. V vaški beznici starejši domačini igrajo biljard, pred barom sta privezana konja. Turistov ni na spregled,” opiše enega od številnih nepozabnih prizorov. Odločil se je, da obišče tudi med turisti bolj priljubljen kraj Salento, a ga je kmalu zapustil. “Bil sem razočaran. Zaradi turizma je vse razvrednoteno, lokalna kultura je skoraj izpuhtela. Na vogalu je kuhar vabil stranke na pico, ne pa denimo na ribo v česnu, ki je lokalna jed. V takšnem kraju nisem imel kaj početi.”

Svoj popotniški itinerar ima le približno začrtan, katere kraje bo obiskal, se odloča sproti. “O tem, kaj bi bilo zanimivo videti, se pozanimam na internetu, še raje pa vprašam domačine, to se mi zdi najbolj naravno.”

Andsko gorovje v Kolumbiji

Na vprašanje, kaj ga je od vsega doslej videnega in doživetega najbolj presunilo, ima jasen odgovor: “Vse! Prav vsak kraj, ki sem ga obiskal, in vsak človek, ki sem ga srečal. Ko potuješ na tak način, da ne preskakuješ krajev, ampak greš od vasi do mesta, iz mesta do druge vasi, vidiš vse. Ne le točko A in B, ampak tudi vse vmes. V Patagoniji me je navdušila čudovita narava, na severu kultura ljudi, ki tam že stoletja ohranjajo svojo tradicijo, čeprav živijo zelo blizu velikih mest. Bolivija s svojo neverjetno kulturo staroselcev, Peru z eno največjih kultur sveta, Ekvador in Amazonija ... S človekom, ki je tam odrasel, sem gazil po reki in iskal anakonde. Jedla sva mravlje in pila drevesni sok. In nazadnje Kolumbija, ki je v očeh nas Zahodnjakov sinonim za kriminal, v resnici pa premore najbolj pristne in dobrosrčne ljudi, kar sem jih srečal.”

Tovrstno popotovanje človeka nedvomno bogati in polni, a ni za vsakogar. Terja precej poguma in vztrajnosti, predvsem tedaj, ko te doleti kaj neprijetnega. Mahneta je doletelo v Peruju, kjer so mu ukradli vse, kar je imel, razen dokumentov in telefona. “Ko ostaneš dobesedno tudi brez spodnjih gat, bi se najraje vrnil domov. A nekako se pobereš in greš dalje. Sam vedno skušam priti stvarem do dna. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem si priskrbel drugo torbo, nekaj oblačil, zobno ščetko in druge osnovne potrebščine, a nekako mi je uspelo in sem šel dalje. V takšnih razmerah ugotoviš, da pravzaprav sploh ne potrebuješ veliko.”

S kakšnimi očmi po osemmesečnem življenju med ljudmi, ki povečini živijo zelo skromno, gleda na zahodnjaško družbo, zaznamovano s potrošništvom? “To, da dajem sodbe o drugih, sem opustil nekje po poti. Živimo, kot smo se naučili živeti, a lahko bi živeli bolje. In tudi tukajšnji ljudje bi lahko živeli bolje. Povsod so možnosti za spremembe, povsod so plusi in minusi. Od domačina iz Amazonije, ki v očeh zahodnjakov velja za primitivca, sem se naučil največ. Neke veščine in vrednote, ki jih ljudje tu še imajo, so pri nas pozabljene, a bi nam gotovo marsikdaj prišle prav.”

Ushuaia na jugu Argentine

Do Japonske 14 dni neprekinjene plovbe

Naslednja popotniška etapa bo Mahneta popeljala proti severu. Z jadrnico namerava do Paname, nato bo prečkal Kostariko, Nikaragvo, Hunduras, Gvatemalo in Mehiko vse do kraja Ensenada na Kalifornijskem polotoku ob meji z ZDA, kjer se bo novembra znova vkrcal na tovorno ladjo. “Ta pot bo krajša kot tista od Evrope do Južne Amerike, a se bojim, da bo bolj naporna. Od Ensanade do Yokohame je namreč 14 dni plovbe brez postankov. Seveda, če bo morje pravo. Za Pacifik pravijo, da zna biti bolj muhast od Atlantika.”

Kam vse ga bo v Aziji vodila radovednost, še ne ve. Tudi tega ne, s katerim prevoznim sredstvom se bo pripeljal nazaj domov. No, z letalom zagotovo ne. “Ko bom na Kitajskem, se bom odločil, ali bom šel po transsibirski železnico do Moskve ali proti jugu do Singapurja, kjer bi se lahko znova vkrcal na tovorno ladjo do Kopra.

Misel na vrnitev domov mu ni neprijetna, nasprotno: “Seveda se želim vrniti domov, delati, si ustvariti družino ... Doma je najlepše, to drži. A če si ves čas prikovan na svoje domače okolje in si ne upaš raziskovati, narediti tistega koraka več, si prikrajšan za vse dragocene izkušnje, ki ti jih lahko dajo le potovanja.”

---