Konec veslanja in pot domov

Uspelo nama je, priveslala sva v Česme na zahodni obali Turčije. Skoraj ne morem verjeti, da je veslaškega dela avanture konec in da čez nekaj dni ne bomo začeli znova.

Tokrat se mi je zgodilo prvič, da sem bil po odpravi brez mešanih občutkov, da si nisem želel še malo. Res sem iskreno srečen, da je konec. Veliko breme se mi je odvalilo od možganov in komaj čakam, da se vrnem domov. V ustaljeno, predvidljivo in vsakdanje življenje.

Odhod iz Monemvasije

Ko sva se z Dimitrosom v petek odpravila iz Monemvasije, sem še enkrat kršil nasvete domačinov. Ko so gradili pristanišče, so ga namreč postavili sila neumno. Valobrana so postavili tako, da se valovi ob močnem vzhodniku začnejo lomiti že pred vhodom v pristanišče in naredijo tolikšne valove, da izplutje ni možno. Ob hujših razmerah pa valovi kot za šalo preskočijo valobrana in se razlijejo v sredino pristana. Pred tremi leti so imeli zaradi tega veliko škode, skoraj vse barke je razbilo ali poškodovalo. Od takrat ob vsakem močnejšem vzhodniku vse ribiške barke odpeljejo v bližnjo, bolje varovano luko.

V pripravljenosti za izplutje sva bila že v zgodaj zjutraj, ker je bil veter ugoden, a valovi so še vedno prihajali z vzhoda in onemogočali izplutje. Z vsako uro so se razmere malenkost izboljšale in po kosilu sem sklenil, da z Dimitrisom odrineva. Kljub temu, da so naju vsi Monemvasijčani svarili, da se ne bova uspela prebiti ven. Če bi bil ciničen, kar tu in tam tudi sem, bi rekel, da so iz barskih stolov valovi res videti nepremagljivi, a če dvigneš rit in se sprehodiš na drugo stran pristanišča, lahko vidiš, da obstaja majhen, približno 20 metrov širok prehod, kjer se valovi, ki se razdelijo na dva dela, ker valobrana nista vzporedna, (skoraj nikoli) ne lomijo in da obstaja pot v svobodo tudi v takšnih razmerah.

Preboj na odprto morje

Dimitris je sedel za vesla, sam pa sem opazoval morje in prevzel krmilo. Da bi zadela tisti ozek prehod, sva se morala pozicionirati ravno prav, ne malo bolj na levo ali desno, ampak točno tja. Pri prvem poskusu mi ni uspelo, zapeljal sem naju preveč proti valobranu in zadnji trenutek sva uspela obrniti nazaj in se pripraviti za ponoven poskus. Tokrat mi je šlo krmarjenje bolje od rok in zadela sva pot, ki sva si jo zamislila. Dimitris je zaveslal na vso moč in jaz sem ga še glasneje spodbujal. V nekaj sekundah sva bila zunaj, na varnem morju in na poti proti Turčiji.

Samo veslanje do turškega mesta Česme ni bilo nič posebnega. Dvakrat po dvanajst ur sva morala biti na viharnem sidru, a je bilo to tokrat luksuz, ker sva imela vsak svojo kabino. Po slabih šestih dneh sva že bila privezana na varnem v marini in nova avantura se je začela. Tista poznana, ki je nisem nič pogrešal, birokracija in papirologija. Med drugim sem moral pridobiti turško davčno številko, ker sem samo tako lahko pooblastil špediterja, da je uredil papirje za izvoz barke. A tudi tega ni neskončno in barka bo slej ali prej s kontejnerjem odšla proti Angliji. Koliko živcev in ur bom do takrat izgubil, pa je še skrivnost.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Pot ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto in ju zanesla na Peloponez, kjer je Huw poslovil, Marin pa je veslanje nadaljeval z Grkom Dimitrisom Kokkorisom. Namesto prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji, kot je bil prvoten načrt, sta priveslala v letoviško mesto Česme precej bolj severno. Marin Medak je o vtisih s poti poročal vsak teden, danes v Soboti objavljamo njegov sklepni zapis.

Zahvala ekipi na kopnem

Kot vedno do sedaj, je bil soj luči v medijih obrnjen proti meni. Kar je seveda razumljivo, a za to, da je bila odprava uspešna, so v veliki meri zaslužni tudi drugi. Najprej Jure Jerman, meteorolog na ARSO, ki nam je vsak dan, včasih pa tudi vsakih dvanajst ur, napovedoval vreme in svetoval najboljše rute. Veter je bil največji dejavnik te odprave in brez Jureta ne bi šlo.

Posebna zahvala gre tudi generalnemu sponzorju odprave, družbi ELES. V Sloveniji ni veliko podjetij, ki si upajo podpreti takšne projekte. Večina jih gre po liniji najmanjšega odpora in ne skrenejo niti za ped izven varne cone udobja.

Hvala tudi Tamari Žnidar iz Zabec.net, ki je našo besedo širila po socialnih omrežjih, da smo na tak način mogoče še koga spodbudili, da je začel uresničevati svoje sanje.

Hvala tudi bralcem, ki ste nas spremljali in spodbujali!

MARIN MEDAK

---