Koline so bile nekoč praznik

Tisti, ki so odraščali v času, ko je bila domača žival edini vir mesa, znajo povedati, da so bile koline nekoč praznik. Danes je odnos do živali in mesa povsem drugačen, a v Pliskovici ohranjajo to tradicijo in jo povezujejo s prijatelji čez mejo. Dogodek se pridružuje že tradicionalni skupni trgatvi grozdja z latnika prijateljstva in žganjekuhi.

 Pri žlemanju so v Pliskovici uporabljali beko. Foto: Petra Mezinec
Pri žlemanju so v Pliskovici uporabljali beko. Foto: Petra Mezinec

Koline so bile nekoč praznik tudi za otroke. A ne nujno zaradi mesa, temveč, kot pojasni domačin iz Pliskovice, meha: “Žog takrat ni bilo, zato smo nestrpno čakali meh. Natančno se je vedelo, komu pripada.”

Jezik za duhovnika

Kolin je bilo od osemdesetih let vse manj, na kar je vplivala sprememba življenjskega sloga, odhod starih, na kmetijo vezanih generacij, pa tudi prepričanje, da so koline krvava tradicija iz preteklosti. “Pred tridesetimi leti so se ljudje vzreji prašičev pričeli odpovedovati, hleve so prezidali v stanovanja in veljalo je prepričanje, da živali doma ne bodo več imeli. A v zadnjem času se koline zopet vračajo. Večina nima živali doma vse leto, ampak le od jeseni,” pove mesar Bojan Žerjal, ki to delo opravlja že 45 let.

Močno se je spremenil tudi način zakola. Zakon, ki je vstopil v veljavo pred desetletjem, namreč določa, da je potrebno žival prej omamiti in šele nato ubiti. Prav tako je prepovedano prašiča ubijati z nožem, ampak ga je treba ustreliti.

Spremenil se je tudi odnos do živali. Ko je Žerjal pričel kot vajenec, se nad kolinami nihče ni zgražal, danes pa so oglašajo mnogi strastni nasprotniki. “Seveda so tudi taki. A vedno rečem, da dokler bomo hoteli imeti zrezek na mizi, se bo to dogajalo. Koline so del naše tradicije,” pojasni Žerjal.

Kolin ne gre enačiti z ubijanjem živali v klavnici: “Nekoč mi je neka veterinarka rekla, potem ko si je ogledala koline, da bi zakol dovolila le še na tak način, saj je, če lahko tako rečem, bolj humano in živali povzroči manj trpljenja.”

Včasih so bile koline drugačne. “Koline so trajale od jutra do večera. Kdor je prašiča držal, je dobil poseben paket. V Pliskovici se trudimo to tradicijo ohranjati, zato tudi tu danes lahko vidite veliko ljudi. Nenazadnje je najpomembnejše druženje,” pove mesar.

Še ena značilnost iz Pliskovice: najboljši del, jezik, je, zanimivo, dobil duhovnik.

Od trgatve do kolin

A zgodba o Pliskovici in čezmejnih kolinah se prične prej. “Natančneje pri žganjekuhi pred letom dni,” se spomni Ivica Žerjal, predsednica Razvojnega društva Pliska.

“Takrat smo že tradicionalno skupaj s prijatelji iz občine Zgonik kuhali žganje. Mirko Sardoč, takratni župan, se je spomnil, da bi lahko poleg skupne trgatve in žganjekuhe priredili še skupne koline.”

S Pliskovljani se ne gre šaliti. Kupili so prašiča, ki ga je kmet Rudi Žerjal nato vzredil.

Na koline so povabili predlagatelja, bivšega župana občine Zgonik Mirka Sardoča, sežanskega župana Davorina Terčona in kraljico terana Katrin Štoka.

Prijateljstvo med sosednjimi vasmi, Pliskovico in Zgonikom, traja že vrsto let, je poudaril Terčon, ki z veseljem opaža, da sodelovanje presega le formalno povezovanje.

Prašič je bil dragocenost

A vrnimo se spet v tisto obdobje, ko so bile koline praznik, in k razlogu, zakaj so bile za vaščane tako pomembne. Stara navada veleva, da je za pokušnjo treba najprej pripraviti jetrca in prav pri tem opravilu najdemo gospodarja, Rudija.

Prašiča je imela skorajda vsaka družina v vasi, od statusa družine pa je bilo odvisno, kako dolgo so ga lahko redili. Hkrati je bil prašič za mnoge edini vir mesa, vsekakor pa pomemben del letne prehrane.

“V naši družini je bilo devet članov. Na leto smo vzredili le enega prašiča,” se spomni Rudi Žerjal in doda: “Iz enega prašiča je prišlo precej manj klobas kot danes. Spomnim se, da smo si vsi skupaj razdelili eno klobaso. Da bi vsak pojedel celo, nam na pamet ni padlo, saj smo morali paziti, da je meso zdržalo vse leto. Že od vsega začetka je morala gospodinja poskrbeti, da je z mesom delala varčno.”

Poleg držačev, običajno so bili to močnejši in izkušeni moški, je pomembno vlogo odigrala tudi ženska, ki je “lovila kri.” “To je bilo žensko delo. A veliko se jih je tega balo. Če ni bilo gospodinje, je prišla pa soseda,” pove Rudi.

Sladke mulce iz krvi

Na dvorišču pa že poteka žlemanje, čiščenje črev, ki bodo kasneje uporabljene za klobase. Običajno so za to opravilo v Pliskovici uporabljali del beke. Zanj sta potrebna dva človeka. Eden drži beko drugi pa vleče čreva, ki se praznijo ob pritisku na beko. “Poslušajte, zdaj ni slišati nič,” zbrane otroke privabi Bojan Žerjal in opozori: “Zdaj ko pa so čreva čista, se sliši zik zik.”

Sestavna jed na kolinah so bile tudi mulce. “So sladki in zelo dobri,” prepričujejo gospodinje, ko nekoliko sumljivo pogledam v lonec, kjer je temno rjava zmes. Prav so imele. Mulce so, kljub drugačnemu videzu, sladke in okusne, kar se zdi še bolj neverjetno, ko izveš, kaj je v njih. “Pljuča, kanček krvi za barvo in okus, drobtine, pinjole, orehi, rozine,” vedo povedati gospodinje. Recepti so se nekoliko razlikovali od hiše do hiše. Ponekod so v mulce dajali suho grozdje ali jabolčne krhlje, spet drugod je skrivna sestavina ajdova moka.

Recept za klobase ni bil vedno poznan

Bojan se pripravlja na mletje mesa za klobase. V električno napravo polaga meso. A tudi to je novost, ki danes delo olajša in pospeši. Po starem so kmetje uporabljali poseben mlinček.

Iz enega prašiča so pred nekaj desetletji naredili precej manj klobas kot danes. “Zdaj damo v klobase tudi kose mesa, ki so jih takrat sušili ali pa shranjevali v masti. Na prvem mestu niso bile klobase, ampak predvsem čim bolj varčna prerazporeditev mesa za celo leto,” pojasni Bojan.

Recept za klobase je znan. Na kilogram mesa pride točno določena količina soli in popra. A ni bilo vedno tako. “Včasih smo maso za klobase razporedili po mizi ter dodajali sol in poper. Vmes pa se je maso cvrlo in pokušalo, če ima pravi okus,” se posmeje Bojan.

Koline, čeprav slovenskega tradicija, vseeno ostajajo za nevajeno oko nekaj nenavadnega. Mogoče celo bolj kot nakup zrezka v trgovini, ki je prepotoval na tisoče kilometrov, in sumljivo velikega piščanca. Kot da bi se nekje na sredini vez med živaljo in jedjo na krožniku izgubila.

V Pliskovici se pomena tradicije in izročila zavedajo, zato ju skušajo na spoštljiv način ohranjati. Ne le zaradi spomina na čase, ko so bili otroci in so se mogoče veselili svojevrstne kmečke žoge, meha in svežega mesa, ampak tudi zato, da se o krogu na kmetiji učijo prihodnji rodovi.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano