Ko sede za klavir, odpre okno, ko gre v eter, pa ugasne vse luči

Odkar je Iztok Novak - Easy s pesmijo Nekaj med nama zmagal na letošnjih Melodijah morja in sonca, mora veliko odgovarjati. Zanj, ki je bolj vajen spraševati, je to zagotovo nenavadno. Morda mu je celo malce odveč, saj pravi, da se raje kot neurju zakulisnih bliskavic pusti odnesti vrtincu čustev, ki jih v njem prebudi oder.

Iztok Novak - Easy: “Pravzaprav gre pri vsem, kar  
počnem, za malce blefa. Vse to kompenzira oder in 
umetniško ustvarjalnost.” Foto: Tomaž Primožic/Fpa
Iztok Novak - Easy: “Pravzaprav gre pri vsem, kar počnem, za malce blefa. Vse to kompenzira oder in umetniško ustvarjalnost.” Foto: Tomaž Primožic/Fpa

“Ko sem tisti večer na odru končal svoj nastop, bi bilo najlepše, če bi me nekdo teleportiral daleč daleč stran, da bi tista čarovnija - jaz sem tisti trenutek tako občutil - ostala. Potem pa greš pred fotografe, daš prve izjave in vse skupaj izzveni ...” je zagledan nekam v daljavo razmišljal ondan na Markovcu, na klopci pod cimburo, ki raste nekaj deset metrov od okna njegove dnevne sobe. Na drugi strani zidu pod tem istim oknom stoji darilo, ki je pravzaprav krivo, da se je Easy po skoraj dve desetletji dolgem premoru od izdaje svojega prvega in doslej edinega albuma Galeb lani znova lotil ustvarjanja glasbe.

Z nepričakovanim darilom je prišel navdih

Kot radijec - po nabiranju začetnih izkušenj na Radiu Morje in Radiu Capris je pred 14 leti pristal pred mikrofonom Radia Koper, kjer še vedno vztraja - v studiu pogosto z vprašanji slači in tako spoznava svoje sogovornike. Naneslo je, da je v vlogi intervjuvanca sédel k njemu Igor Mikolič, ki ga Istrani poznajo kot kantavtorja Igorja Lijo.

“Prišel je v studio in intervjuval sem ga. Zame so bili njegovi odgovori popolno presenečenje, na neki način me je z njimi 'kupil'. Po intervjuju me je vprašal, kaj še počnem v življenju. Povedal sem mu za obdobje z Night Jumpi, pa za Galeba ... Vprašal me je, zakaj ne igram več. Čez nekaj dni me je poklical in rekel, da ima doma klaviaturo, da ne ve, kaj bi z njo, saj da svojo že ima. In da mi jo podari. Jaz sem res mislil, da je nekje skrita kamera, da se kdo heca. Čez slabo uro mi je pripeljal to klaviaturo, ki se čudovito poda k mojim tapetam in vinskemu hladilniku.”

In je sédel za klavir. Kot mladenič je ob tem vedno odprl okno. “Želel sem, da me ljudje poslušajo, božal sem jih z zvokom klavirja in s svojim vokalom.” Ko je položil prste na podarjeno klaviaturo, je začutil enako željo. Odprl je okno, igral in igral, dokler ni nastala pesem Kar tako, s katero se je lani predstavil na portoroškem festivalu ter z njo osvojil tretje mesto in nagrado za najboljšo izvedbo. To je bil le veter v jadra njegovi ponovno obujeni ustvarjalni plovbi in letos je zgodba dobila najboljše možno nadaljevanje.

“Nekaj je res,” priznava. “V obeh zgodbah - Kar tako in Nekaj med nama - je Drago Mislej Mef pustil močan pečat. Moji glasbi in mojemu ustvarjanju z nastavki besedil je pomagal s svojo preprostostjo in nastala je simbioza, ki je naletela na takšen odziv, kakršnega sem zdaj deležen. Tudi Rudi Bučar je s svojim spremljevalnim vokalom in neverjetno zmožnostjo interpretiranja veliko prispeval k temu, da je pesem zvenela tako dobro, kot je. Menim pa, da je čas tudi za nekatere tekste in glasbo, ki sem jih napisal v obdobju, ko je nastajal Galeb. Poigravam se z mislijo, da bi nekatere pesmi ponovno posnel, jih malo prearanžiral ...”

Pel je o nečem, o čemer se takrat ni pelo

Je zdaj končno čas za njegov kantavtorski razcvet? “To bo slišati zelo pretenciozno, ampak jaz vem, da sem že pred dvajsetimi leti naredil zelo dober glasbeni izdelek. Ne želim tega postavljati na piedestal, ampak ko zdaj poslušam, kar sem naredil takrat, mi zveni zelo današnje, tudi produkcijsko moderno. Ne vem, zakaj ta Galeb ni vzletel. Komunikacijskih kanalov ni bilo toliko, kot jih je danes. Morda tudi zaradi tega, ker so bili teksti, ki sem jih takrat pisal, rahlo čudni. Pel sem o nečem, o čemer se takrat ni pelo, o sebi, o svojem stanju.” Še preden je osebnoizpovedna besedila začel pisati v verzih, je rosno mladi Easy pisal prozo. “Takrat sem ogromno bral, pozneje v življenju nikoli toliko. Cepljen sem bil s Sartrom, Hessejem ... To je bilo takšno, samomorilsko čtivo. Bral sem ga in nato pogojen s tem pisal o sebi. To sem počel zaradi zgodb, ki sem jih imel doma, zaradi tega, ker sem se počutil kot v kletki. Klavir in pisanje, to sta bila filtra, skozi katera sem lahko dihal.”

Ker je v JLA na avdiciji za vojaški bend lepo zapel, je namesto orožja dobil v roke mikrofon. Med služenjem vojaškega roka in pozneje so nastajale prve avtorske pesmi, a so morale počakati v predalu, dokler ga niso - bojda zaradi neresnosti - vrgli iz skupine Night Jump. Najprej je iz predala povlekel pesem Starec, ki jo je napisal pri 18 letih, in z njo nato leta 1993 zmagal na prvem festivalu Popsi, ki ga je Mef tedaj priredil v Izoli kot alternativo Melodijam morja in sonca. Dve leti zatem je njegov Galeb poletel iz gnezda, vendar le za kratek čas. “Spoznal sem dekle, se poročil, dobil otroka in potem ni bilo več časa, da bi se resno ukvarjal s tem. Treba je bilo živeti.”

Shizofreni tempo in lakota po ustvarjalnosti

Odtlej hodi po svetu v različnih “čevljih”. Poleg radijskih si najraje obuje športne. “Kot mulc sem izjemno ljubil košarko. Odločen sem bil: ali bom športnik ali glasbenik. Od nekdaj sem bil oboje, potem pa sem moral oboje pustiti.” A je vseeno vselej našel pot nazaj. K športu se je najprej vračal preko košarke. “Želel sem pomagati koprskemu košarkarskemu klubu, pa so mi šle tamkajšnje zdrahe blazno na živce in sem se odločil, da se umaknem. Potem so me povabili poleg v rokometnem klubu Cimos Koper. Ta zgodba se mi je zdela zelo zdrava. In sem rekel, okej, pa se bom šel tudi športni marketing.” Vmes je zgrabil nekaj priložnosti in se preizkušal še v glasbenem menedžmentu. Na tem področju je maja letos zadel v polno z uspešnim nizom koncertov izbrane glasbe v koprski dvorani sv. Frančiška, ki ga je naslovil Maja z biseri.

Ob shizofrenem delovnem tempu z občasnimi izleti v druge profesionalne vode ostaja zvest radiu. “Pravzaprav gre pri vsem, kar počnem, za malce blefa. Vse to kompenzira oder in umetniško ustvarjalnost. Radijski mikrofon je morda še najmočnejši substitut za oder. Ko pridem v studio, ugasnem vse luči, nadenem si slušalke, jih navijem zelo naglas in zaljubljen v svoj vokal rečem: dober dan.”

Easy zase pravi, da je “čisto navaden muzičar, ki kdaj kaj pove, kdaj kaj oblikuje in kaj napiše”. A vsi, ki ga poznajo, zelo dobro vedo, da mu oznake “navaden” nikakor ne moremo pripisati. Raje kot povprečje ima skrajnosti, raje kot zaigrano prijaznost pa drznost in provokacijo. Saj poznate njegov dopoldanski radijski pozdrav, “če komu stoji, je ura devet”? Na začetku ga je zaradi tega kdo pogledal postrani, danes pa ne več. “Na radiu sem pridobil svojo avtonomijo. Občutek imam, da me imajo ljudje radi in tudi slutim, zakaj. Če sem kaj, sem neizmerno lojalen. Ko nečemu pripadam, pripadam 120-odstotno.”

ILONA DOLENC


Najbolj brano