“Ko izgubiš vid, še nisi izgubil boja”
Nenadoma se je deček izgubil. S palico, ki jo je držal v rokah, je mahal sem in tja. Toda ni je bilo opore, ki bi mu nakazala smer hoje. In šele ko je Peter Rot iz centra IRIS zaploskal, je otrok vedel, kam stopiti, da se ne bi ob kaj spotaknil, ob kaj trčil, padel. Pred njim je potem bilo samo še nekaj metrov tavanja v temi. Kajti zgolj poskusil se je gibati tako, kot se gibajo slepi. Za slednje pa se take poti ponavljajo znova in znova, okvara vida ne bo nikdar minila. Ni se kaj čuditi, če se nekateri raje zaprejo med štiri stene. A obstaja tudi drugi izhod ...
Odpri galerijo
Foto: Ambrož Sardoč
Ponuditi ta izhod oziroma pomagati prizadetim in njihovim svojcem premagati obup ob nečem tako strah vzbujajočem, kot je izguba ključnega čuta, nato pa se navaditi s tem živeti in ostati vpet v družbo, je na severnem Primorskem naloga Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica. Zato med drugim že pet let v maju v središču regije skupaj s tamkajšnjimi Lions klubi in mestno občino prireja dobrodelni dogodek Tečem, da pomagam - tek z zavezanimi očmi, ki je sicer del vseslovenske akcije. Na njem udeleženci skupaj s podporniki zbirajo denar tudi za rehabilitacijo na osebni ravni za ljudi z najhujšimi okvarami vida, ki jo nudi društvo. Hkrati dobijo priložnost izvedeti kaj več o potrebah slepih in slabovidnih ter jih odtlej dosledneje jemati v obzir. Zadnje je po razlagi predsednika društva Igorja Miljavca prav tako del omenjene rehabilitacije, ki ji pripisuje izjemen pomen.
Slepota je redko prirojena
Namenjena je namreč vsem, ki jih je okvara vida prizadela kasneje, ne že ob rojstvu. Slednji so redki, statistko nam je na prireditvi v Novi Gorici strnil Peter Rot iz centra IRIS: “V Sloveniji se slep otrok ne rodi vsako leto, recimo, da se rodi eden na dve leti.” Miljavec, žal, dodaja, da imajo običajno še druge motnje.
“Dokler sem bila tako rekoč na 'povodcu', sem se počutila varno, takoj ko me je spremljevalka spustila, pa negotovo in celo prestrašeno.”
Prve skupine ljudi, ki oslepijo kasneje ali se jim vid poslabša zaradi različnih razlogov, dostikrat zaradi bolezni, tudi diabetesa in povišanega krvnega pritiska, pa je najbrž več kot po uradni statistiki. Več jih je tudi, kot kažejo registri društev, ki v Novi Gorici štejejo 228 članov.
Kajti po izkušnjah njegovega predsednika “imajo starejši navadno vsi težave z vidom, a tega ne želijo razglašati”, nemara zaradi prepričanja, ki ga omenja mentor računalništva pri društvu Edi Strosar, da je pešanje vida takrat skoraj naravno. Toda zato lahko ostajajo prikrite hujše oblike slabovidnosti, ki so po besedah sogovornikov najbolj razširjene med starostniki.
Najpogosteje jih prizadene degeneracija rumene pege, zaradi česar posameznik vidi vse čedalje bolj zamegljeno, slika skače, predmeti so nepravilnih oblik, velikosti, in barv. Vendar - kot izpostavlja Rot - je tudi “kar nekaj starejših, ki ne uporabljajo bele palice, pa sodijo v kategorijo slepih”.
Ko ni več opore, pride strah
Kadar oči svojemu namenu služijo vse slabše in slabše, pa to ni le fizična ovira. Prizadeti se lahko začne zapirati med štiri stene. Taka reakcija se zdi celo logična v primeru, ko vid ne izginja postopoma, marveč se okvari v kratkem času, po možnosti še v mladosti ali v letih, štetih za najbolj vitalna. “Pogosto se to zgodi zaradi tumorjev, za katerimi so lahko zboleli tudi otroci. Drugi hitro oslepijo, tretji zaradi poškodb,” je nekaj razlogov naštel Rot. Takrat je stiska gotovo toliko večja.
Prizadeti je namreč od danes na jutri pahnjen v drugačen svet, ki se ga bo prej ali slej moral privaditi in se marsičesa začeti učiti znova. Miljavec je za ilustracijo omenil uporabo jedilnega pribora. Kdor tega ne doživi, si težko predstavlja, kako hudo je. Tudi urednica Radia Robin Martina Arčon si ne zmore zamisliti, “kako je slepim pri vsakodnevnih opravilih”. Že po kratkem teku po atletski stezi z zavezanimi očmi v spremstvu vodnika, v čemer se je preskusila na dobrodelnem dogodku, je izkušnjo opisala kot hujšo od tega, kar si je predstavljala.
Nelagodje ji je omilila zgolj opora: “Tek mi ni predstavljal večjih težav, ker sem imela odlično spremljevalko, ki me je ves čas vodila in usmerjala. Dokler sem bila tako rekoč na 'povodcu', sem se počutila varno, takoj ko me je spustila, pa negotovo in celo prestrašeno.” Podobno so čutili tisti - prvenstveno otroci -, ki so na prireditvi s trakom čez oči in z belo palico v rokah spoznavali, kako se slepi giblje mimo ovir, ki so za videče malenkost. Na robovih poligona, ko s palico ni bilo mogoče ničesar začutiti, so se izgubljali.
Kakšen je svet v temi
Toda takšen odziv je običajen in po razlagah Miljavca pravzaprav dobrodošel. Ker namen teka z zavezanimi očmi je prav ta, da videči občutijo slepoto.
Da spoznajo, recimo, kako živi posameznik, ki je, kot ve povedati Rot, po eni strani sposoben skoraj normalno brati pisavo velikosti 12, ker ima ohranjen tako imenovani tunelski vid in svet okrog sebe zre skozi drobno piko, a se v prostoru ne znajde, ker ima uničen periferni vid. Da uvidijo, kako je, ko je kdo pri hoji povsem odvisen od tega, da s palico najde vodilno linijo, ali pa je odvisen od človeka oziroma psa. Da občutijo, kako je tistemu, ki “ima ostanke vida, zmore razločiti barve, zaznava stavbe pred seboj, vendar potrebuje belo palico zaradi jaškov, stopnic in podobnega”, kot je opisoval uslužbenec centra IRIS. In da se nato začnejo prilagajati slepim in slabovidnim. “To bi moral preskusiti vsak, potem bi se najverjetneje večkrat s hvaležnostjo spomnili, kako srečni smo, da vidimo, slišimo, hodimo,” je z namenom takih preskusov soglašala Arčonova, ki je zadovoljna, da je s 24 pretečenimi krogi “slepim vsaj malenkost olajšala vsakdan”.
Svet se vseeno ne sesuje ...
Kot rečeno pa je tako ozaveščanje javnosti o potrebah slepih in slabovidnih eden od ciljev omenjenega programa rehabilitacije. Žal ni sistemsko urejeno. “Oslepeli in slabovidni, ki to niso od rojstva, s svojo okvaro ostajajo prepuščeni samim sebi, svoji iznajdljivosti in želji po iskanju pomoči,” trdi Miljavec. Zato ga ob podpori Lions klubov s severne Primorske, zdaj pa še tamkajšnjih občin in podjetij ter resornega ministrstva, izvaja društvo samo, in sicer od leta 2008.
Organizacija želi doseči, da prizadeti in njegovi svojci sprejmejo okvaro vida, da si reorganizirajo življenje in bivalno okolje, da si slepi in slabovidni širijo socialno mrežo ter se vključujejo v družbo; da se razbije stereotip, da oseba z okvaro vida ne more delati ničesar, za kar je potreben vid. Cilj je torej usposobiti tiste, ki so kasneje delno ali povsem oslepeli, za čimbolj neodvisno, samostojno in kakovostno življenje. “Učimo jih novih komunikacijskih tehnik, uporabe bele palice, mobilnosti in orientacije, veščin za opravljanje vsakodnevnih opravil, računalniškega opismenjevanja, opismenjevanja v braillovi pisavi,” je nekatere podrobnosti naštel Miljavec. Dodal je, da poleg tega društvo članom nudi oporo pri uveljavljanju zanje specifični pravic, kakor pri reševanju osebnih težav.
In na koncu je strnil bistvo: “Ozavestiti želimo ljudi, da če izgubijo vid, niso še izgubili bitke.”
AMBROŽ SARDOČ