Ko iz zgodovine zraste turizem

Od Loga pod Mangartom do Devina in Trsta se vije dolga zgodovinska pot. Čeprav bo uradna otvoritev Poti miru šele marca prihodnje leto, smo mi nekaj točk na poti obiskali že zdaj in ugotovili, da že potekajo pospešene priprave na povečano število turistov ob 100. obletnici soške fronte.

Odpri galerijo

Zdi se, da se je posoški turizem že od nekdaj pripravljal na 100. obletnico soške fronte. Muzeji na prostem, razstave, dogodki, igralci v uniformah, zbiratelji stare opreme in še bi lahko naštevali. Vendar ni bilo vedno tako. Ko so zbiratelji in navdušenci nad lokalno zgodovino v devetdesetih, nekateri že prej, pričeli z brskanjem po vojnih prizoriščih, si verjetno niso predstavljali, da bo čez dve desetletji vojna ali bolje rečeno spomin nanjo privabljal na tisoče turistov.

Sanje se uresničujejo

Eden takih navdušencev je Zdravko Likar, v Kobaridu ga poznajo kot očeta zgodovinskega turizma, idejnega vodjo Fundacije Poti miru in soustanovitelja Kobariškega muzeja prve svetovne vojne, danes pa je predsednik uprave Fundacije poti miru v Posočju. Kobarid je bil v preteklosti velikokrat epicenter dogajanja, je prepričan Likar. Leta 1797 je vasico obiskal Napoleon, tu so načrtovali napad na Mussolinija, v Kobaridu je delal in ustvarjal pesnik Simon Gregorčič, 52 dni se je obdržala celo kobariška republika na osvobojenem ozemlju.

“Je pa tudi epicenter slovenskega zgodovinskega turizma. Tu se srečujejo obiskovalci iz vseh držav sveta,” pravi Likar. Kobariški muzej so odprli leta 1990 in takoj je prejel številne nagrade, ki so ga ustoličile med najbolj prepoznavne muzeje v Sloveniji. Vendar se v Kobaridu niso ustavili le pri muzeju. Omenjena Fundacija Poti miru od Alp do Jadrana si že dobro desetletje prizadeva za združitev poti po ozemljih, kjer je potekala soška fronta.

“Danes in v naslednjih tednih se uresničujejo želje Zdravka Likarja in ostalih ljudi, ki so ustanavljali kobariški muzej. Območje od Bovca do Jadranskega morja se povezuje v skupno pot, ki je tako simbolnega kot tudi promocijskega in razvojnega pomena,” je povedala Maša Klavora iz Fundacije poti miru v Posočju. Čeprav pot in točke na njej že kar nekaj časa obiskujejo pohodniki in kolesarji, pa bo njena uradna otvoritev 21. marca na Trgu Evrope med Novo Gorico in Gorico.

Številke o obisku in razvijajočem se zgodovinskem turizmu so zgovorne. Kobariški muzej si je v letošnjem letu ogledalo 61.000 gostov, 20.000 turistov je obiskalo tudi informacijski center Poti miru. V preteklem letu so po vseh točkah Poti miru beležili rast obiskovalcev, Sabotin je po nekaterih podatkih osvojilo kar 40.000 ljudi.

Pomena zgodovinskega turizma in bližajoče se obletnice se zavedajo tudi v Javni agenciji SPIRIT, kjer so prevzeli pripravo projektov in promocijskih aktivnosti, povezanih s 100. obletnico soške fronte. “S pripravo projektov in promocijskih aktivnosti ob obletnici smo pričeli že lansko leto, saj smo zaznali večje povpraševanje novinarjev in turističnih agencij,” pojasni Petra Goneli, vodja projekta T-lab. Kot enega večjih dosežkov vidijo razpleteno mrežo ponudnikov ob Poti miru od Alp do Jadrana, vanjo je včlanjenih kar 60 prenočitvenih objektov, gostincev in agencij tako iz Italije kot tudi iz Slovenije.

Med bolj odmevne promocijske aktivnosti pa sodi predstavitev soške fronte na milanskih ulicah. Sredi Milana so tako postavili bunker, eden od tramvajev pa je bil v mesecu novembru opremljen s podobami soške fronte, je povedal Gorazd Skrt, vodja predstavništva Javne agencije SPIRIT v Milanu. V prihodnjem letu bodo s promocijo nadaljevali v italijanskem glavnem mestu.

Prav italijanske turisti predstavljajo velik delež pričakovanih turistov, v Kobariškem muzeju z veseljem opažajo, da se bo letih krize zopet vračajo.

Zdravilo proti spolnim boleznim

Čeprav se Pot miru prične v Logu pod Mangartom, se najprej ustavimo v trdnjavi Kluže. Trdnjava je v času soške fronte služila kot sedež avstro-ogrske garnizije, danes pa v njej domujejo stalne in začasne razstave. V Klužah ni nič nenavadnega, če vidite v sto let stare uniforme oblečene možakarje. Eden takih je Miloš Domevšček iz Društva 1313, ki vse od leta 1990 aktivno skrbi za razvoj in promocijo soške fronte.

Po potrebi se hitro iz avstrijskega vojaka spremeni v vojaka iz Bosne. “Fese so nosili vsi vojaki bosanske narodnosti ne glede na veroizpoved. S kakšnim veseljem so jih nosili pravoslavci in katoličani, ne vemo,” pove o pokrivalu, ki si ga povezne na glavo.

Miloš Domevšček se iz burkeža, Društvo 1313 namreč prikazuje prigode vojakov iz fronte na humoren način, prelevi v odličnega poznavalca lokalne zgodovine. Je, kar ni presenečenje, tudi zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne. Posvetil se je drobnim predmetom, del njegove zbirke si lahko trenutno ogledate v trdnjavi Kluže. “Najbolj vesel sem bil, ko sem na enem mestu dobil kar 115 steklenic piva, med njimi tudi s slovenskim napisi,” pojasni Domevšček.

Med eno svojih najbolj zanimivih najdb prišteva mazilo proti spolnim boleznim z navodili v več jezikih, tudi v slovenščini.

Čeprav se zdi, da ga najbolj pritegne ravno slovenski vidik vojne, pa si je Društvo 1313 že na začetku delovanja zadalo, da bo promoviralo vse vojake. “Ne delamo razlik med italijanskim in avstro-ogrskim vojakom,” poudari Miloš. V stalnem postroju društva tako najdemo italijanskega alpina in bersaljerja, italijanskega kapetana, avstrijskega kapetana, avstrijskega vojaka, bosanskega vojaka in še kakšen bi se našel.

V spomin vsem vojakom

Pot se nadaljuje čez Ravelnik, kjer je eden od šestih muzejev na prostem. Poleg Ravelnika jih najdemo še na planini Zaprikraj, Čelu, Kolovratu, Mrzlem vrhu in Vodicah. Muzeji na prostem nas učijo o zgodovini in vojaškem duhu tistega časa, na poti pa so tudi številni opomniki, ki pričajo, da so vojaki v prostem času skušali živeti kar se da normalno življenje.

Eden takih spomenikov je tudi Spominska cerkev Svetega duha na Javorci. Do nje vodi ovinkasta in ozka pot iz Zatolmina. Cerkev je zgovoren spomenik multikulturnosti, ki je vladalo v avstro-ogrskih vrstah. Cerkev krasijo grbi 20 dežel, ki so sestavljale monarhijo, v notranjosti pa najdemo prvine veroizpovedi religij, ki so jim pripadali vojaki.

V notranjosti si lahko ogledamo lesene table z imeni padlih vojakov. Cerkev je načrtoval avstrijski arhitekt Remgius Geyling, angela na oltarju pa sta portreta njegove žene. Cerkev na Javorci je najlepši spomenik prve svetovne vojne na ozemlju Slovenije in se lahko pohvali z Znakom evropske kulturne dediščine.

Zgodba o Kambreškem

Pot miru pa ni živa in zanimiva le zaradi spomenikov, muzejev na prostem in prelepe narave, ampak predvsem zaradi ljudi, ki jo sooblikujejo. Tako kot so jo pred 100 leti. Na poti je tako mogoče obiskati številne zbiratelje, ki neutrudno zbirajo in ohranjajo predmete iz preteklosti za prihodnje rodove.

Ena takih je zgovorna Jožica Strgar, ki skrbi za Lukčevo hišo na Kambreškem. Lukčeva hiša je bila v preteklosti vedno center dogajanja v vasi, v njej so delovale trgovina, gostilna, ambulanta in partizanska kuhinja.

“Kar pridite, pridite v hišo, je mrzlo,” vabi Jožica, med objemanjem in pozdravljanjem gostov. V njeni hiši osrednji prostor zavzema kamnito ognjišče, ki je tudi razglašeno za etnološki spomenik občinskega pomena.

Jožica Strgar je začela z zbirateljstvom po potresu leta 1976. Od tedaj je zbrala nepregledno število raznovrstnih predmetov in preko tisoč fotografij. Vsaka od njih ima svojo zgodbo. “Tu so ženske v času fašizma. Z izdelovanjem masla se je takrat dalo nekaj zaslužiti. Prodajale so ga v Kanalu in bile pod stalnim nadzorom. Na Kambreško nikoli v noben hlev ni stopila fašistična noga. Bile so deležne velikega šikaniranja, zato jih imam še posebej rada,” pove o eni od fotografij.

Na Kambreškem je v času prve svetovne vojne deloval Pietro Badoglio, kasnejši italijanski predsednik vlade, ki je v tem prostoru pustil sledove. “Če je kdo naredil kaj narobe, so mu vedno rekli, da je neumen kot Badoglio. Če se je kdo vzvišeno vedel, so mu rekli, da je kot Cadorna,” pripoveduje Strgarjeva.

Če ima vsak predmet v Lukčevi hiši svojo zgodbo, se zdi, da se je Jožica Strgar zlila z zgodovino Kambreškega in okolice. Od osemsto ljudi pred prvo svetovno vojno jih je zdaj tu ostalo le še 90. To so kraji, kjer so prebivalci plačali hud davek v obeh vojnah, kljub temu pa sta največ ljudi pokopala prav bližina tovarne in azbest. So pa to istočasno kraji, če gre soditi po Jožici Strgar, izjemno srčnih ljudi.

Vojaška kuhinja

Na vojaško ponudbo se pripravljajo tudi gostilne ob poti. Takšna je recimo Ošterija Žogica v Solkanu, kjer se ob posebnih priložnosti oblečejo v uniforme: moški v vojaške, ženske pa uniforme medicinskih sester. Na voljo je tudi čisto pravo vojaško kosilo iz vojaškega kotla: jota, krompir v oblicah in kuharske skrivnosti vojaških kuharskih mojstrov.

Gotovo je, da se na poti v prihodnjem letu obeta še bolj pestro dogajanje. Pot miru se tako postavlja na noge in počasi pričenja živeti svoje življenje. Opominja na grozote, razkazuje lepote narave od Posočja do morja, predvsem pa uresničuje svoje poslanstvo: mir med narodi. Nekaj, kar pred stotimi leti ni bilo tako samoumevno, kot se morda zdi danes.

PETRA MEZINEC

---