Ko gre otrok prvič v vrtec

Za starše, ki bodo svoje enoletne malčke prvikrat pospremili v vrtec, bo mesec september nekaj posebnega. Ne glede na to, ali bo otrok v vrtcu ali v varstvu pri kakšni ljubi gospe, v vsakem primeru otroku in sebi privoščimo nekaj dni privajanja.

Privajanje na vrtec lahko traja le en teden, morda štirinajst dni, en mesec ... Moj nasvet je, da je en teden premalo, en mesec preveč, nekaj vmes je ravno prav. Vsak otrok je drugačen in se po svoje odziva na novosti, ampak nekaj skupnih točk ta prehod vendarle ima. Prvi dan uvajanja je navadno zelo prijeten, saj se otrok šele spoznava z novostmi, vse v varnem naročju mame. Spoznavna urica hitro mine in naslednji dan ves zadovoljen vstopi v igralnico novim dogodivščinam naproti. Ta dan ga lahko pustimo v skupini že pol ure samega. Tisti, ki uvaja, se mora za teh nekaj minut umakniti. In nekaj početi, sicer se vse misli ves čas vrtijo le o ubogem jokajočem otročičku.

Sama sem navadno brala strokovno literaturo. Nekateri starši si privoščijo kavo v bližnjem lokalu, meni je bil vedno ljubši kak samoten cestni robnik. Kjer je preveč staršev na kupu z istim razlogom, se zadeve včasih čustveno zapletejo in mnogo jih je, ki začno podoživljati stiske otrok. Lahko vam zatrdim, da srečen otrok, ki do zdaj ni doživel kakšne hujše stiske, ta drugi dan v vrtcu doživi kot nekaj vznemirljivega.

Na tretji ali četrti dan otrok prepozna vzorec, da mu bo nekdo kmalu pomahal v slovo in bo ostal sam v igralnici med neznanimi ljudmi. Jok je neznosen, kričeč, v dno srca parajoč, a po nekaj minutah mine in se znova pojavi takoj, ko se mama po dogovorjenem času vrne v igralnico. Z naslednjimi dnevi in podaljševanjem časa, ko je otrok sam v vrtcu, postaja jok bolj krčevit. Navadno začne jokati že pred vrtcem, včasih že ob odhodu od doma. Potem začne zavračati hrano, pijačo, vse igrače, tepe, grize in noče sodelovati. Vse to je normalen otrokov odziv in ljubeč starš naj v tem času otroku nudi predvsem varno zavetje, razumevanje in ljubezen.

Obdobje jokanja je pri vseh mojih otrocih trajalo približno tri tedne. Trenutek, ko otrok ne zajoka že pri vratih, kaj šele, ko zagleda vzgojiteljico, je resnično osrečujoč. V resnici kaj drugega kot vztrajati in se iskreno veseliti odraščanja ni mogoče. Se razume, otroka pustimo le v varnem varstvu in v prijaznih rokah, ki jim lahko zaupamo. Uvajala sem petkrat in vsakokrat so bili v skupini tudi otroci, ki že od začetka niso imeli nikakršnih težav. Starši so se trkali po prsih in se hvalili pred nami, nesrečniki, češ, kako imajo pogumne otroke. Kmalu so doživeli hladen tuš, saj otrok slej ko prej vrtec začuti kot moteči dejavnik. Če ne takoj na začetku, kot večina, pa po mesecu, dveh.

MOJCA KOMAN, univ. dipl. inž. živ. tehn., mamica petih otrok (mamakuha@mojcakoman.com)

---