Klet, osredotočena na eno vino

Južni obronki briških gričev mogoče niso najboljša lega za rast trte, ki smo jo nedavno tega poznali kot furlanski tokaj, toda po zaslugi vina, ki ga je tam prideloval Edi Keber, so si ta sloves pred desetletji pridobili in nato še utrdili.

Osem prestižnih “tre bicchieri” v zgolj enem desetletju so to vino in njegovega pridelovalca dvignili med zvezde furlanske in italijanske vinske scene. Za friulano ni prišla v klet nobena nagrada. Ni mogla priti. Edi Keber se je namreč odločil, da bo prideloval zgolj še belo zvrst collio. Ki seveda ponovno niza priznanja in nagrade, obenem pa sporoča nekaj več. “Ime ima po teritoriju in to je edina vrednota za prihodnost, ki jo imamo,” pravi vinar, ki mu je oče Pepi pri rosnih dvajsetih zaupal kmetijo in škancel, se pravi predal z vsemi papirji in denarji.

Kmetija, odprta turistom

Edi Keber z družino stanuje v Ceglem, ki sodi danes pod krminsko občino, ime zaselka pa izdaja, da je bil nekoč del Medane. Od tam je tudi njegova žena Silvana, doma pa se, kaj bi drugega, govori po slovensko. Mati Metoda je še čila in zdrava, prihodnost predstavljata sin Kristian in hči Veronika. Glavna dejavnost je vinogradništvo z vinarstvom, toda še vedno gojijo krompir, skrbijo za vrt, imajo desetino oljk in kar precej sadnih dreves, zlasti češenj in sliv. Silvana prizna, da mnogo sadja ostane nepobranega, saj ga ne tržijo; uporabi ga predvsem za kuhanje marmelad, s katerimi pri zajtrku razveseljuje goste, ki pri njih prespijo.

Med obnavljanjem domačije so namreč uredili tudi sobe za turiste, ki zlasti v tem letnem času radi zahajajo v Brda. “Mi nismo hotel, zame je pomemben osebni stik z vsakim gostom. Rad si vzamem čas, popijem z njim jutranjo kavo, mu predstavim teritorij, mu pomagam načrtovati tisti dan ali dva, ko ostane pri nas, zato bi bil bolj vesel, če ne bi prihajali ravno v času trgatve. Toda Silvana je drugačnega mnenja in tako smo tudi v teh dneh polni,” Edi skomigne z rameni. Pred hišo sta parkirani vespi, ki si ju lahko gostje sposodijo za odkrivanje Brd v stilu Fellinijevega sladkega življenja.

Tri stoletja prilagajanja

Ko Edi začne pripovedovati gostom o Brdih in njihovi družini, ne pozabi omeniti, da je njegov rod tam že vsaj tri stoletja. Razlaga jim, da so bila Brda tudi Coglio in Im der Ecke, Collio Goriziano pa so postala šele po prvi svetovni vojni, ko je ozemlje prišlo pod Italijo, kjer so že imeli en Collio, in sicer kraj v Lombardiji. Krajevnega pridevnika “goriški” ne uporablja prav pogosto, saj so Brda tako enkratna, da ne potrebujejo navezave na Gorico. Govori jim o mejah, o prilagajanju zahtevam tržišča, o časih, ko so bili jug srednjeevropskega imperija, nato pa postali sever sredozemske kraljevine.

“Veliko časa smo potrebovali, da smo ob vseh spremembah našli svojo identiteto. Kazalo je že, da smo izgubili voljo do naše zemlje, do naših trt, do našega sadja, potem pa je rešitev prišla z vinogradništvom, ki je po drugi svetovni vojni dobilo nov zagon. Sprva so temu botrovale svetovljanske sorte, kot so sivi pinot in sauvignon, ki so izpodrinile vino naših nončev, ki je bilo vedno bela zvrst, temelječa na starih sortah. Danes lahko tej odločitvi tudi oporekamo, toda dejstvo je, da se je Collio uveljavil prav na račun pinotov in sauvignona, kasneje tudi chardonnaya,” pravi Edi, Kristian pa pristavi, da je slovesu botroval tudi francoski pristop k vinifikaciji, katerega zastavonoša je bil Mario Schioppetto iz Koprivnega. “Če bi tega ne bilo, bi še vedno životarili, imeli kravo v hlevu in dva koč'ča v svinjaku, tako pa se ne moremo pritoževati. Collio je danes pomembna blagovna znamka, in na tem moramo graditi našo prihodnost,” pristavi Edi.

Koraki naprej za vrnitev nazaj

Ko Edi povzema novejšo zgodovino kmetije, se vrne v leto 1981, ko si je zastavil cilj, kako postaviti vinsko zgodbo na nove temelje. “Vsak kmet mora dobro poznati zgodovino svojega kraja,” navrže, preden pove ključno misel, da je, dolgoročno gledano, teritorij veliko pomembnejši od posameznika. Že mlad si je zastavil za cilj, da bo prideloval eno samo vino, in to zvrst na osnovi tradicionalnih sort. “Preobrazba je bila postopna, od brajde do brajde. Zmanjševal sem delež tujih sort in večal površine s tokajem, tako da sem z letom 1996 tržil zgolj še furlanski tokaj in belo zvrst, leta 2007 pa sem pridelal zgolj collio, v katerem je 70 odstotkov tokaja, 15 odstotkov rebule in 15 odstotkov malvazije. 46.000 steklenic tokaja zadnje polnitve je dobesedno izpuhtelo iz kleti, nato sem nestrpno čakal na odziv na zvrst. K sreči sem kupce že dolgo pripravljal in čeprav se je sprva zdelo, da so presenečeni podobno, kot so bili Japonci ob eksploziji atomske bombe v Hirošimi, se je nato vse pomirilo. Tako takrat kot danes ostajam prepričan, da zgolj izpostavljanje krajevnega imena prinaša trajno uveljavitev v vinskem svetu,” trezno razmišlja eden glavnih protagonistov Collia, ki svojo belo zvrst neguje v cementnih cisternah, le eno petino na kratko zori v lesenih sodih, že maja pa vino reže in ustekleniči. Zapeljiva svežina se tako preplete z okusom zrelosti, zahvaljujoč nizkim donosom pa je vino strukturno, mineralno in izjemno bogatega telesa.

Collio, več kot zgolj DOC

“Imajo me za provokatorja, drugi za sanjača, moje prepričanje pa je, da smo vsi skupaj dolžni najprej uveljaviti ime kraja, šele potem pride na vrsto lastni priimek,” pripoveduje ob primerjanju etiket z obeh strani meje, ki je po letu 1947 ustvarila okoliša Collio in Brda, na katerih se najbolj sveti ime pridelovalca. In gre dalje: en teritorij, eno ime, ena steklenica, eno vino. Veliko vino. Izvrstno vino. Vino, ki si ga zapomniš, ki ga hočeš kupiti in ki te še po desetletju ne bo razočaralo. Ko slovenskim vinarjem omenja, da bi skupaj pristopili k projektu collio, ga odziv jezi, saj nekateri vidijo v tem zgolj dodatno priložnost za prodajo. “Ne gre za biznis, gre za našo odgovornost do zemlje in do naših otrok. Z dobrimi in poceni sortnimi vini nas bodo lahko vsak čas preplavili Kitajci, toda kje na svetu lahko še kdo napravi collio. Kje imajo deset kilometrov do morja in ravno toliko do snega? Bojim se, da tega ne bom dočakal, toda nič zato, to je projekt za naslednje generacije. Je skica, kot je bila tudi za Pantheon verjetno najprej zgolj skica, potem pa je nastala stavba, ki je eno največjih čudes antične arhitekture. Tako mogočno stavbo bi lahko zgradili tudi s čezmejnim Colliom,” prepričljivo pripoveduje, vendar ne pozabi na izgubljene bitke in polena, ki so mu jih pod noge zmetali v konzorciju Collio.

“Ko smo leta 1974 ustanovili Kulturni krožek briške mladine Piccolo Collio, smo si med drugim zamislili, da bi bilo dobro izpostaviti vse pridelovalce in ponudnike briških dobrot. Dobro smo delovali, dokler nam ni Konzorcij za zaščito vina collio pod vodstvom Patrizie Felluga prepovedal uporabo imena collio. Kako kratkovidno, kako ozkogledo so ravnali! Te ženske in tistih, ki so stali za njo, sploh ne zanima teritorij, oni vidijo le lastne interese. Zdaj našo povezovalno akcijo nadaljujemo v sklopu pobude Le terre di Beba, pri čemer je Beba izmišljen lik, ki tujcu ne pove nič. Pa ravno smo začeli dajati vtis, da premišljeno in domišljeno promoviramo teritorij,” jezno navrže.

Po colliu tudi brda

Toda Edi gre dalje in po njegovi poti stopa tudi Kristian. “Ko mi je nono iz Medane zaupal 1,7 hektarja vinograda, mi je bilo takoj jasno, kaj hočem,” začne pripoved o rojstvu zvrsti brda mladi Keber. Za začetek je pridelal par tisoč steklenic vina, ki ga trži predvsem v Italiji, misli pa ima usmerjene tudi na svetovni trg. V dogovoru z očetom je uporabil logo, ki je lahko črka K ali h količku privezan trs, vendar je črko v duhu svetega števila sedem ravno tolikokrat ponovil, med tako nastalo brajdo pa vrisal možičke, ki v štirih letnih časih opravljajo razne dejavnosti: obrezujejo, čistijo “po žvot”, kosijo med vrstami in končno tržejo grozdje.

“Trte so stare od 30 do 60 let, polovica je rebule, 40 odstotkov sauvignonassa, desetina malvazije. Grozdje maceriram dvanajst dni, vrenje poteka s kvasovkami, ki so na grozdju, v cementnih sodih, po stiskanju pa vino pretočim v velike lesene sode, v katerih zori dve leti, nato še eno leto v steklenici. Zdaj je na voljo letnik 2012,” pripoveduje mladenič, ki ga veseli pridelovanje vina brez enoloških sredstev, zato pa s pretoki ob ravno pravem času, spremljanjem luninih men, velikim vložkom znanja.

Nekatere vizije se uresničijo hitro, druge potrebujejo več časa. Ko se Edi posmeji, se zdi, da je vse lahko. Toda to so res zgolj skice. Skice o Colliu in Brdih. O razdvojenem okolišu, ki ne ve natančno, kakšno pot ubrati, da bi bil spoznan in prepoznan kot eno. Sin in oče Keber sta postavila nov mejnik. Kot pred desetletjem limes, čezmejno vino šestih mladeničev, kot nato sinefinis tandema Prinčič-Četrtič. Pohvale in graje, spodbude in nezaupanja bodo še dolgo spremljala vsako tako pobudo. “Ma saj ne gre za vizionarstvo, to je edina pot, če hočemo obdržati vinograde v naših krajih,” pristavi ob slovesu Edi. In ima preklemansko prav!

Kmečka posest Edi Keber

> Zegla 17, 34071 Cormons GO, Italija

> tel: +39 0481 61184

> 45º 58' 38'' S; 13º 30' 08'' V

> Ponudba: vino, degustacije, pridelki teritorija, nočitve z zajtrkom, izposoja koles in vespe

TONI GOMIŠČEK

---