Kjer dobro zmaga nad zlim

Škofjeloški pasijon, največji gledališki spektakel na slovenskih tleh, je v letošnjem letu pred veliko nočjo zopet zaživel po ulicah srednjeveškega mesta. Čeprav v njem biblijski junaki govorijo z gorenjskim naglasom, pa je pasijon tudi malo primorski. Njegov avtor, oče Romuald, se je rodil v Štandrežu blizu Gorice.

 Foto: Metod Bočko
Foto: Metod Bočko

Škofjeloški pasijon je veličasten. 20 prizorov in dobre dve uri trajajoča predstava vključuje skorajda 900 igralcev iz Škofje Loke in okolice ter Poljanske in Selške doline, združenih v 20 igralskih skupin. “Ne, nismo izključujoči do drugih, vendar je izjemno pomembno, da uprizoritev ostane v rokah domačinov,” na vprašanje, ali lahko v pasijonu nastopajo tudi igralci iz drugih koncev Slovenije, odgovori vodja projekta Matej Mohorič Peternelj. Igralcem se pridružuje še približno 80 konjev in celo osliček, na katerem zajaha eden od Jezusov. Da, prav ste prebrali, kar štirje igralci upodabljajo osrednji lik, Jezusa Kristusa.

Za režisersko taktirko je prijel Milan Golob, vlogo dramaturga je opravil Rok Andres, za lekturo je poskrbel Ludvik Kaluža, glavno besedo pri kostumih pa je imela Nada Slatnar.

A pasijon ni “le” sama uprizoritev, ampak predstavlja še veliko obsežnejši zalogaj. “Z organizacijo smo pričeli že na začetku preteklega leta. Pred enim letom pa se je začela pripravljati igralska ekipa pod taktirko režiserja,” pojasni Mohorič Peternelj, zato je razumljivo, da pasijon uprizarjajo le enkrat na šest let.

Velika četa sodelavcev in prostovoljcev skrbi za celostno ponudbo v času škofjeloškega pasijona. Obiskovalci si lahko tako v teh dneh ogledajo številne razstave in okušajo pasijonsko kulinariko. Po petih uprizoritvah so v Škofji Loki zadovoljni, saj si ga je ogledalo kar 17.000 ljudi.

Škofjeloški pasijon ali Processio Locopolitana, ki je tudi prvo slovensko dramsko delo, je leta 1721 napisal oče Romuald z namenom, da bi svetopisemsko zgodbo približal preprostemu človeku.

Pasijoni so bili v Evropi priljubljeni vse od 15. stoletja dalje. Povsod prikazujejo Jezusovo življenje in trpljenje. Škofja loka sodi med 84 pasijonskih mest po Evropi, ki so združena v posebni organizaciji Europassion. Med bolj znane sodi pasijon v bavarskem mestecu Oberammergau. Leta 2010 naj bi si spektakel ogledalo kar pol milijona ljudi. Precej manjši pasijon si je mogoče ogledati v katalonski vasici Verges. Procesija je postala prepoznavna po posebnem mrtvaškem plesu, ki opozarja na minljivost človeka. Smrt je izjemno pomemben del pasijonov, saj so nastajali v času, ko je po Evropi morila kuga in so se ljudje spraševali o minljivosti. “Kar se rodi, mora tudi umret,” sporoča smrt tudi v Škofjeloškem pasijonu, ki vodi v grob vse, od papeža do klateža. Pred njo se ne more nihče skriti.

A pasijoni se med seboj tudi močno razlikujejo. Posebnost škofjeloškega pasijona je, da se dogaja na prostem in da poteka v procesiji. “Veliko ljudi nas sprašuje, kako si bodo lahko ogledali. Pri nas imamo štiri prizorišča, po katerih se premika dogajanje,” pojasni Matej in nadaljuje: “Poleg tega je naša posebnost, da se igra začne s prizorom zgodbe v raju. Zanimivo je tudi, da v naši uprizoritvi nastopa več angelov kot hudičev, kar lahko na konec koncev razumemo tudi kot zmago dobrega nad slabim.”

Čeprav je dramaturško delo Škofjeloški pasijon nastalo leta 1721, so pasijonske procesije v Škofji Loki uprizarjali že prej. Leta 1768 jih je goriški nadškof Attems prepovedal. Na gledališke odre se je pasijon vrnil leta 1936 in zopet 1965. Šele 1999 so domačini prvič po 231 letih uprizorili izvirno procesijsko igro. Ponovili so jo še leta 2000 in 2009. Ponovno pa se bo Škofjeloški pasijon po ulicah sprehodil šele leta 2021, ko bo praznoval 300. obletnico. A zamudniki imajo še nekaj časa. Organizatorji so za letos pripravili še tri uprizoritve, in sicer na velikonočni ponedeljek ter še prihodnjo soboto in nedeljo

PETRA MEZINEC


Najbolj brano