Kako je Kobilja glava postala Kobjeglava

Kraški vasici Kobjeglava in Tupelče sta bogatejši za zbornik o njuni zgodovini, običajih, pomembnih stavbah ter njunih ljudeh. Obsežno delo je nastalo zahvaljujoč vztrajnosti domačina Jožefa Abrama.

“Knjigo sem pripravil z željo, da se dogajanja, podatki, navade, jezik in drugo iz naše preteklosti ne bi pozabilo in za vedno izgubilo. Tudi mlajšim generacijam bi rad z njo prikazal, kakšno je bilo življenje pri nas v preteklosti in jih seznanil s stvarmi, ki danes niso samoumevne,” pravi Jožef Abram, avtor zbornika Kobjeglava in Tupelče skozi čas. Pred njegovim raziskovanjem je bilo za obe naselji, ki se že stikata, prej malo znanega, podatki so se tudi razlikovali. A bo to odslej drugače. “Na pobudo sovaščanov smo že pred leti najprej postavili turistično tablo z osnovnimi podatkih o vaseh, ki sem jih sam zbral. Pohvale, ki sem jih bi ob tem deležen, so mi dale voljo, da sem od 2009 do oktobra letos obiskal številne arhive in muzeje ter prelistal stare časopise pri iskanju bolj poglobljenih informacij. Zelo dragoceni so bili podatki, pripovedi in slike domačinov, obiskal sem jih več kot 40. V povprečju sem vsa ta leta namenil pet ur dnevno za iskanje in urejanje materiala, ki se mi ga nabralo za več fasciklov,” pravi Abram, ki je po stroki inženir strojništva in je do odhoda v pokoj pred desetletjem poučeval tehnične predmete v srednji šoli v Novi Gorici.

Zajetno delo, ki ima 264 strani, prek 500 fotografij in skeniranih dokumentov ter 568 citatov, je navdušilo tudi strokovnjake. “To domoznansko delo bo nepogrešljiv vir tudi za nadaljnje znanstvene raziskave,,” je sistematičnost knjige pohvalila etnologinja in zgodovinarka dr. Jasna Fakin Bajec in dodala: “V sodobnem globalnem svetu nam prav zavedanje o kulturnih in naravnih posebnostih iz domačega okolja daje občutek domačnosti, povezanosti s predniki in tradicijo. Ob poznavanju nekdanjih družbenih vrednot ter odnosa do narave, ki so še kako koristni v današnjih kriznih časih, se tudi izkazuje, da so nam lahko vir za nove ideje in zamisli, kako na tradiciji oblikovati inovativne in konkurenčne lokalne izdelke.”

Kobjeglava že 100 let

Po preletu zgodovinskih obdobij, ki so pustile sledi v prostoru, ljudskem spominu ter zapisih, se zbornik osredotoča na umetnostnozgodovinske in etnološke značilnosti obeh naselij. Medtem ko je izvor imena Tupelče manj jasen, je ohranjenih več legend o Kobjeglavi. “Po eni naj bi bilo ime povezano s hlevi za konje in kobile, zato naj bi vas postala Kobilja glava. Zdajšnje ime je iz te poprejšnje oblike uzakonil šele odlok cesarsko-kraljevega okrajnega glavarstva iz leta 1911,” je pojasnil Abram. Obe naselji imata še danes dokaj ohranjeno tipično strnjeno gradnjo iz 18. in 19. stoletja. Izstopa nekaj večjih domačij, kot sta Zančeva v Kobjeglavi in Petrova v Tupelčah, obe sta tudi spomeniško zaščiteni.

Prva znana omemba župnijske cerkve sv. Mihaela je iz leta 1570. “Ob tem ko so v okolici ostanki gradišč, na lokaciji današnje cerkve pa je bilo v sedmem stoletju še pogansko svetišče, ne preseneča izbira tega zavetnika, ki velja kot bojevnik zoper malikovanje,” je povedal Abram, ki je organist in vodi tudi cerkveni zbor.

Kobjeglava se je zapisala v zgodovino tudi s pasijonsko igro v letu 1927. Pri njej je poleg pobudnika, kurata Ivana Draščka, sodelovalo približno 80 vaščanov. Igro na prostem, ki je trajala šest ur, si je ogledala več tisoč ljudi, med drugim so organizirali tudi avtobuse in vlake iz Trsta in Gorice. Žal so uspeli igro ponoviti le še enkrat v istem letu, potem pa ne več, saj so pri njeni uprizoritvi uporabljali le slovenščino, ki so jo začele italijanske oblasti takrat izrivati iz javnosti.

Od pršuta do balinanja

Ob bogati lokalni tradiciji pršutarstva, ki jo goji še nekaj domačinov - v letošnjem letu bo ponovno zaživela tudi nekdanja Mipova pršutarna v Kobjeglavi, ki so jo odkupile Celjske mesnine - je od nekdaj donosnega kmetijstva ostalo živo zlasti vinogradništvo s teranom na čelu. Kraški značaj vasem dajejo tudi kali in vodnjaki oziroma štirne, ki kažejo odnos domačinov do redke dobrine, vode.

“Domačini smo ponosni tudi na naš Balinarski klub Hrast, ki deluje od leta 1972 in katerega člani so lani postali državni prvaki. Njihova je tudi zasluga, da imamo lasten kulturni dom, ki je s tu organiziranimi plesi med letoma 1984 in 2000 znan še marsikateremu Primorcu, sedaj pa služi za krajevne prireditve,” je dodal avtor knjige. Poglavje je namenil tudi pomembnim sokrajanom, kot je bil Josip Abram, odvetnik, poslanec v goriškem deželnem zboru in borec za pravice Slovencev.

Uporabnost zbornika zaokrožuje obširen slovar narečnih izrazov. Pod okriljem Kulturno umetniškega in turističnega društva Kraški slavček iz Kobjeglave, ki je knjigo založilo ter občine Komen, ki je sofinancirala njen tisk, je bila prva predstavitev knjige v sredo v gostilni Kobjeglava. Sledila bo še 19. decembra ob 18.30 v knjižnici Komen.

BOGDAN MACAROL

---