Jaz sem star šminker iz Šiške, jaz sem neke vrste lažni Italijan

Magnifico kljub uspešni dolgoletni karieri ostaja skromen in ničesar ne jemlje za samoumevno. Duhovit, poseben, težko bi mu našli podobnega daleč naokoli. V torek smo se z njim pogovarjali v studiu sredi Tivolija, kjer nas je z ekipo velikodušno sprejel. Zvezdništva in temu primernega obnašanja ni bilo čutiti.

Robert Pešut si je pred dvajsetimi leti nadel umetniško ime Magnifico in pretresel domačo glasbeno sceno s skladbo 24.000 baci. Sledile so Kdo je čefur, Silvija, Hir aj kam hir aj go in druge, nastopi v tujini, podpis pogodbe z založbo Sony, filmska sodelovanja in nazadnje koncerti s srbskim vojaškim orkestrom Stanislav Binički, s katerim bo v petek nastopal na Titovem trgu v Kopru.

> Včeraj ste se vrnili iz Srbije, kajne? Kaj ste pravzaprav počeli tam?

“Že drugič sem nastopal na festivalu v Guči. Prvič sem bil tam ob 50. obletnici, to je bilo pred tremi leti. Verjetno sem eden redkih glasbenikov, ki so ga ponovno povabili na ta festival, četudi nimam toliko veze z njihovim osrednjim 'trubaškim' žanrom. Sodim v komercialni program večernih koncertov. Tokrat sem si oder delil z Miroslavom Ilićem, znamenito legendo srbske narodne glasbe. Je nacionalna in kulturna identiteta, res veliko ime. Ostal sem še na njegovem koncertu in užival.”

> V zadnjem času ste kar pogosto v Srbiji …

“Res je, trenutno smo tam popularni, ker smo ustvarili glasbo za uspešni film Montevideo, se vidimo!. Poleg Srbije pa gostujemo tudi v Črni gori in Makedoniji. V Bosni je zaradi tamkajšnjih razmer ta trenutek težko koncertirati. Pripravljamo pa tudi koncert v Sava centru v Beogradu 18. oktobra. Podoben bo tistemu, ki smo ga izvedli v Cankarjevem domu v Ljubljani oziroma kot bo prihodnji petek na Titovem trgu v Kopru. Sledita še Novi Sad in Niš ter druga večja srbska mesta.”

> Je do sodelovanja s srbskim vojaškim orkestrom prišlo prav zaradi obeh delov filma Montevideo ?

“Seveda. Pred enim letom sploh nisem načrtoval, da bi nastopal z njimi. S tem orkestrom smo sodelovali pri obeh filmih, Montevideo, bog te video in Montevideo, se vidimo!. Razvili smo super odnos, v užitek mi je bilo muzicirati z njimi, njih ne moti moja posebnost, mene pa ne njihova. Kompatibilni smo ravno zato, ker so drugačni. To je manjši simfonični orkester, ki ima nekoliko bolj specifičen zvok in se zelo lepo ujema z mojimi melodijami. To je na nekem državnem nivoju. S sabo vozim vendar srbski vojaški orkester, ki sicer ne potuje veliko, a “obrede” dobršen del Evrope (smeh). V Italiji imamo septembra koncerte v Neaplju, v Materi … Z njimi je res nekaj posebnega.”

> So koncerti s simfoničnim orkestrom nekaj povsem novega za vas?

“Še nikoli nisem nastopal s tovrstnim orkestrom v živo, z njimi pa sem snemal glasbo za film. Poleg mojih starejših pesmi izvajamo veliko glasbe iz filma. Verjamem, da je za vsakega glasbenika velik užitek, da najde ustrezen orkester, ki drugače zveni, toplina je v srcu, ko zagodejo, sploh če je to simfonični orkester, ko pride do izraza vsa emocija, ki si jo želel dati v en ton. Četudi traja le pet sekund, ga oni lepo izpeljejo, vseh pet sekund, in uživajo v tem tonu.”

> Kdo poskrbi za aranžmaje orkestra?

“Jaz sem nepismen, sem najslabši člen v bendu (smeh). Aranžma napišejo ljudje, ki se s tem ukvarjajo, ki so končali glasbeno akademijo. Jaz vzamem kitaro, pojem, 'špilam' ritem, oni zapisujejo in mi tako pomagajo razviti glasbo za cel orkester. Ne morem sam. Za prvi film je aranžmaje pripravil Rok Golob, za nadaljevanje Montevidea pa Matija Krečič.”

> Je bilo potrebno veliko vaje? Ste sedaj že utečena in uigrana skupina?

“V resnici nismo imeli prav veliko vaj. Glasbeniki so dobili notne zapise. Sistem naših vaj in naših sodelovanj je v skladu z geslom: 'Lako ćemo.' (zlahka bo šlo, op. a.) Včasih se je tudi zgodilo, da so prišli na oder, ne da bi prej sploh videli note. To sicer ni v navadi, a so profesionalci in vedno izpeljejo zadevo brez napak.”

> Bi lahko sodelovanje s srbskim vojaškim orkestrom Stanislav Binički označili kot vrhunec vašega dosedanjega 20-letnega glasbenega udejstvovanja?

“Če bi o tem razmišljal, bi temu lahko tako rekel, ker pa o tem nisem razmišljal, težko to tako označim. Po prvem filmu Montevideo sem želel dokončati svojo ploščo, a so me presenetili z idejo, da bodo posneli tudi nadaljevanje. Zato sem še dve leti ustvarjal. Bilo je neko logično nadaljevanje. Včasih se preprosto prepustim, dovolim, da me zadeve peljejo, kamor me morajo. Nisem si mislil, da bo imel projekt tak odziv, da bo ljudi zanimalo. Razmišljali smo o enem ali dveh koncertih, sedaj je to že skorajda turneja. Ljudem je očitno všeč, povpraševanja je veliko in nad tem se ne pritožujemo. Ne vem, če je to ravno pika na i moje kariere. Upam, da še ni (smeh). To je ena glasbena oblika, iz katere v resnici ne izhajam, saj izhajam iz benda in bom z njim še veliko naredil. Je pa to ena moja glasbena pojavna oblika, malce bolj svečana …”

> Ali še vedno za vašo garderobo skrbi žena Barbara Pešut?

“Ne, že dolgo ne. Zadnjih deset let se nihče ne ukvarja z mojo garderobo, ker se nikomur niti ni treba. Jaz sem star šminker iz Šiške, vem, kaj so dobre obleke in rad jih imam. V 80. letih prejšnjega stoletja so bili na sceni samo pankerji in šminkerji. Nisem bil toliko za disko glasbo, a sem bil šminker, ker so bile tam lepe punce. Pri pankerjih ni bilo česa videti. V Šiški si bil hitro deležen opazk, če se nisi spoznal na cunje. Z mano se glede mode žena ukvarja na nek pasiven način. Ko recimo prinesem domov, kar sem izbral, ji to tudi pokažem, ona pa me pogleda in mirno reče: 'Ne.' Tudi ko ji prinesem domov kak nov komad, je njen odziv 'Fino' ali pa 'Ne'.”

> Torej je vaša prva in največja kritičarka?

“Tako je in mi zelo veliko pomeni. Ponavadi, ko ji stvari niso všeč, vem, da je najbrž nekaj narobe. Zato ji tudi vedno zaupam, saj ima dober občutek. Je ena tistih, katerih oceno najbolj upoštevam.”

> Velja za izvrstno avtorico besedil domačih glasbenikov. Pripravi tudi kakšen tekst za vas?

“Nikoli ji nisem zaupal pisanja besedil, sam jih pripravljam. Sva pa skupaj delala pri zasedbi Sestre. Jaz sem pisal glasbo, ona besedila, moj brat Aleksander pa je bil producent. Ta ekipa smo bili velikokrat. Jaz sem v resnici kantavtor. Ne bi mogel peti pesmi, ki bi jih nekdo napisal zame, ravno tako nisem nek pevec, ki bi lahko pel pesmi nekoga drugega. Sam jih naredim zase v okvirih, ki so primerni zame. V svojem repertoarju pojem zgolj njeno besedilo pesmi Samo ljubezen.”

> Svoje zasebnosti niste nikoli skrivali.

“Povem le, ko me kdo kaj vpraša, ničesar ne obešam na veliki zvon.”

> Ampak lahko bi tudi “preskočili” tovrstna osebna vprašanja?

“Vem, potem pa nima smisla, da se pogovarjamo o stvareh, o katerih nočem govoriti. Če nekdo pride na pogovor, je prav, da vpraša, jaz pa odgovorim.”

> Tudi glede erotike in pornografije ste bili ravno tako vedno odprti.

“Sem, včasih. To me sedaj ne zanima več.”

> Kaj pa vas zanima sedaj?

“En del energije, ki je včasih odhajal v erotiko, sem preusmeril v glasbo in branje.”

> Kaj pa berete?

“Berem brez reda, vse, kar me zanima. Zelo me zanima zgodovina, predvsem berem zgodovinske stvari. To strast gojim še iz najstniških let. Zelo sem si želel tudi to študirati, a ne vem, zakaj se na koncu nisem odločil za študij zgodovine. S tem se veliko ukvarjam, berem tako o daljni kot bližnji preteklosti. Včasih raziščem neko obdobje, da bi lažje razumel, zakaj so se tedaj zgodile neke stvari. Verjamem, da se vzorci obnašanja civilizacij ponavljajo, zato je malo lažje razumeti okolico, če veš, kaj se je nekoč dogajalo. Če je današnji dan logična posledica včerajšnjega dne in jutrišnji dan logična posledica današnjega, nisi toliko presenečen nad določenimi pripetljaji ali pa jih morda zaslutiš, predvidiš … To sicer ni tako pomembno v življenju, a me zanima.”

> Črpate iz prebranega morda tudi kaj navdiha za svoje glasbene podvige?

“Ne, glasba nima veze s tem, je poseben svet zame.”

> Danes smo se srečali v vašem studiu Dom svobode v Tivoliju. Veliko časa preživite tu?

“Tu so atelje, studio, pisarna, snemalnica … Stalno sem tu, kar pomeni, da veliko časa preživim s svojo ekipo.”

> Pripravljate trenutno tudi kaj novega glasbenega materiala?

“Vsak dan nekaj ustvarjam, a mi je redko kaj všeč. Ampak potem se med kupom nabranih smeti najde nekaj, kar morda ni tako zelo zanič.”

> Slišim, da ste zelo samokritični.

“Ne vem (smeh), če je to ravno samokritičnost, preprosto vem, kdaj kaj ni v redu in kdaj je kaj ok. Spoznal sem precej glasbenikov, ki so veliko boljši od mene, ki jih ljudje mogoče niti ne poznajo, katerih vsaka nota je 'zlatna'. Rad bi samo dodal, da moram veliko delati, da bi na koncu naredil nekaj manjšega.”

> Vseeno je bila vaša prva samostojna plošča Od srca do srca iz leta 1993 prodana v več kot 15.000 izvodih.

“To ni neka velika številka, a za nas je pomenila, da je v ozadju neka matematika dovolj močna, da mi je nekdo lahko dal denar za studio, videospot … ”

> Bi lahko rekli, da so bili tedaj boljši časi?

“Za glasbo so bili tedanji časi boljši, ker je infrastruktura enostavno štimala. Ko pogledam nazaj, vidim, da je bila takrat velika luknja na naši sceni. Občutek imam, da sploh ni bilo neke scene. Vedno se sicer počutim osamljenega, ampak takrat sva bila na trgu samo jaz in Adi Smolar. Do Ali Ena se ni nič zgodilo. No, še Čuki so nastopali. Država je bila mlada, mediji so bili mladi, željni domačega izdelka, ki bi jim 'sedel'. Radio glas Ljubljane je bil tedaj poleg Vala 202 najmočnejši radio v prestolnici. Ko so dobili moj novi material, so ga v nekaj minutah trikrat zaporedoma zavrteli. Pojav novih tehnologij je na veliko ravneh spremenil predpostavke. Založnikom ni smiselno vlagati v nekaj, kar se ne prodaja. Sedaj smo v obdobju, ko si nekaj delimo na internetu, kar je lepo, a dokler ne bo vzpostavljen nek biznis, ki bo jasen, za glasbenike ne bodo najbolj rožnati časi. Za nikogar niso.”

> Pred desetimi leti vam je uspelo z založbo Sony podpisati zavidljivo pogodbo …

“Predvsem je zavidljiva za marsikaterega glasbenika, ker nisem želel podpisati tega, kar so v založbi želeli. Sony je globalno podjetje, jaz pa sem promil njihovega proračuna. Največja napaka, ki bi jo lahko naredil, bi bila, da bi podpisal tisto pogodbo z njimi. Oni so na koncu podpisali mojo pogodbo, z mojimi pogoji in ta pogodba je zavidljiva (smeh). Uspel sem se dogovoriti, da so odkupili zgolj licenco, nisem jim dal nobenih pravic. V mojem primeru jim je bil všeč komad Hir aj kam hir aj go. Pristali so na moje pogoje, podpisal sem z njimi dvoletno pogodbo in po preteku so pravice znova prišle k meni.”

> Posledično ste veliko nastopali po Italiji.

“Bili smo gostje v njihovih oddajah, med njimi je bila tudi Top of the Pops. Občutki so bili mešani. Ta pesem je bila velik hit v Italiji, po Evropi, tudi v Aziji - na Japonskem, v Hong Kongu … Hodil sem v številne televizijske oddaje. Bilo je prijetno, a osebno nisem bil zrel za se spopadati s tem. Vsi so poznali pesem, nihče pa ni vedel, da sem to jaz. Preden sem uspel povezati niti, sta minili dve leti. Če bi imel tedaj boljše zaledje, bi bilo bolje. Uletel sem kot nek padalec. Ne smem se pritoževati, znana italijanska oddaja Le iene je za uvodno špico vrtela Hir aj kam hir aj go, nato Give mi mani. V Italiji še vedno veliko nastopam, tudi v Švici. Všeč mi je tam in vesel sem, da lahko tam delam. Ljudje so nam podobni v mnogih stvareh … Ali pa mi njim …”

> Ste uspešno slovensko izvozno blago, o čemer pa v domovini bore malo vemo.

“Čisto vseeno mi je, to se mi zdi pretenciozno. Če kdo kaj napiše, naj napiše, jaz tega ne počnem, da bo kdo napisal, da sem izvozni artikel. Jaz moram to početi, ker v Sloveniji sicer ne bi preživel. V naši državi ni veliko ljudi, zato nimamo toliko publike. Tu lahko preživijo Modrijani, Čuki, izvajalci, ki so super, a jaz lahko na leto naredim doma okoli sedem koncertov in nato nimam več kam iti. To moram početi. Nikoli se nisem odločil, da se podam na italijanski trg. Zgodilo se je spontano. Če želimo preživeti, smo obsojeni iti iz Slovenije, ker tu ni dovolj prostora za vse.”

> Prihodnji teden nastopate s srbskim vojaškim orkestrom v Kopru, decembra ste bili v Novi Gorici. Kakšna publika so Primorci?

“Primorci ste nekaj posebnega. Nepredvidljivi ste. Včasih pričakuješ, da boš naletel na težake, a te presenetijo z odprtostjo, simpatijo, včasih pa je lahko tudi obratno (smeh). Tu mi je všeč, ker je čutiti, da ste živi ljudje, ne zombiji, zazna se sredozemski temperament, ki včasih prevlada nad razumom.”

> Pri vas pa se občuti balkanski temperament, ki gre z roko v roki z balkanskim melosom.

“Sam sebe ne znam toliko analizirati, a najverjetneje je to res. Z žanrom se nisem nikoli preveč ukvarjal. Žanr jemljem, kot da je v funkciji vsebine, o kateri pišem, pojem … Če je to balkanska nota, je tja postavljena z nekim namenom. Obenem mi je to zelo blizu, najlažje. Je del moje kulturne identitete. Nisem toliko zasvojen s tem, je nekaj, kar mi je zelo blizu. Če bi bil temnopolt, bi verjetno izvajal hip hop, rap. Tako so mi pa všeč šlagerji, narodni motivi, jazz, swing, tudi disko. Sem mešanica vsega tega.”

> Ali repertoar na svojih nastopih prilagodite lokaciji?

“Priredim v približno 20 odstotkih. V Sloveniji izvajam Silvijo, Ljubljana - Portorož, Kdo je čefur, Halo gospodična … To v Srbiji in Italiji nič ne pomeni. Program zato sestavim tako, da je čim bliže publiki, za katero nastopam.”

> S filmom ste že dolgo povezani, kaj vam je všeč v tem svetu?

“Filmski svet je zelo zanimiv. Občudujem dobre igralke in igralce. Tudi sam sem nastopal v nekaj filmih in leta 1998 celo dobil nagrado za igralca leta za film Stereotip. Nastopal sem še v Kozoletovem Porno filmu, v Vincijevem Pokru, v Kajmaku in marmeladi … Imel sem veliko ponudb za nastopanje v filmih, sem jih pa veliko tudi zavrnil, ker se mi ni zdelo, da bi lahko bil boljši. Zato sem si rekel, da bom raje glasbenik, ker to počnem bolje, kot igram.”

> Montevideo sedaj žanje velik uspeh v Srbiji in v svetu. Zakaj menite, da je tako?

“Predvsem pride tu do izraza srbska iznajdljivost. Znajo premakniti stvari, ko kaj manjka, ko ni vse popolno. Vse bodo naredili, da stvar izgleda big money, v resnici pa ni. Vsi smo morali biti iznajdljivi, tudi sam. V Srbiji je filmska tradicija zelo močna, drugače reagirajo na težave pri pripravi filmov. Drugi del Montevidea je režiserski prvenec Dragana Bjelogrlića, kar je vrhunsko izpeljal. Spozna se na vse aspekte filma.”

> Kako pa ste si nadeli umetniško ime Magnifico?

“Jaz sem neke vrste 'lažni Italijan'. Oblačil sem se pri italijanskih oblikovalcih, saj imajo največji smisel za modo. Všeč so mi bila italijanska imena, poleg tega pa je tedaj nastopilo obdobje, ko so vsi imeli nadimke: Saša Lošić - Loša, Branko Đurić - Đuro … Jaz ga nisem imel, ampak sem si ga izmislil. Perverzno se mi je zdelo, da mi rečejo Magnifico. No name, pa že Magnifico. Smešno se mi je zdelo, pa italijansko zveni. Gledal sem namreč samo italijanske kavbojske filme in ko sem izvedel, da John Wayne v resnici ne govori italijansko, ampak da je Američan, sem bil zelo razočaran.”

ANA CUKIJATI

---