Izolski urar Anton Štimec, najstarejši obrtnik v Sloveniji

Čeprav bo konec januarja dopolnil že 81 let, hodi še vsak dan v službo. In to z največjim veseljem. “Delo v urarski delavnici je moja terapija,” pravi izolski urar Anton Štimec, ki mu je Obrtna zbornica Slovenije v četrtek podelila priznanje za najstarejšega obrtnika v letošnjem letu, ki še ohranja dejavnost.

Anton Štimec je edini urar v Izoli in še eden redkih na Primorskem. “Urarstvo propada, pravih urarjev nas je vse manj, nihče se več noče učiti te obrti,” je razočaran. “Ah, je treba imeti voljo. Brez tega ne gre,” pojasni mojster, ki je že več kot pol stoletja predan svojemu poklicu. In brž doda: “Je pa res, da je danes ceneje kupiti novo uro, kot pa plačati za popravilo.”

Izhaja iz urarske družine

Štimec je urarstvu zapisan že od malih nog. Izhaja namreč iz urarske družine - z urarstvom se je ukvarjal že njegov dedek, nato še oče in stric -, zato niti ne čudi, da se je v najstniških letih popravilu ur posvetil tudi sam. “Mi smo v urarstvu doma,” se nasmehne. “Učil sem se pri stricu. Takrat nismo imeli urarskih šol. Veste, prihajam iz Bosljive Loke blizu Osilnice. V tistih krajih je urarstvo tradicija. Vsaka hiša je imela vsaj enega urarja, tako da smo se imeli od koga učiti. A tedaj urarstvo ni bilo poklic, ampak bolj neke vrste dopolnilno delo,” pripoveduje Štimec. Možje so se priučili popravila ur, si - podobno kot brusači v Reziji - oprtali svoj koš z orodjem in se za več mesecev podali od doma s trebuhom za kruhom. Tudi Štimec je šel, na Primorsko, kjer je leta 1962 v Ljubljanski ulici v Izoli odprl svojo delavnico. “Jaz v Izoli, brat pa v Kopru, v Čevljarski ulici,” pojasni. Še pred tem je bilo potrebno narediti mojstrski izpit, ki je bil pogoj za samostojno obrt.

V delavnici že 53 let

Letos avgusta je minilo 53 let, kar neprekinjeno opravlja svojo dejavnost. “Takrat, ko smo začeli, časi niso bili najbolj naklonjeni obrtnikom. A sem vztrajal, iz ljubezni do te obrti,” pripoveduje.

Časi so se spremenili, navade ljudi pa tudi. “Včasih smo vsi nosili ročne ure, sedaj pa imajo ljudje uro kar na mobilnem telefonu ...” Če je nekoč veljalo, da na drobno žensko zapestje sodi majhna ura, so danes v modi zelo velike ženske ure, pove Štimec, ki prisega na mehanske ure. “Ura mora biti mehanska, če želimo, da nekaj velja. A zdaj je največ baterijskih, saj so tudi neprimerno cenejše,” pojasni.

“Tudi stenskih ur je danes precej manj po stanovanjih, sploh takšnih na kukavico,”pokaže na steno za seboj, kjer na svoje lastnike čakajo popravljene ure, ki glasno tiktakajo. “Nekatere moti to tiktakanje, mene pa ne. Mora se slišati, da čas teče,” se nasmehne Štimec, ki kljub skoraj 81 letom še vedno pride vsak dan v svojo delavnico. “Iskreno povedano, si ne morem niti predstavljati, da ne bi prišel vsak dan sem. Že toliko let sem v tem poklicu ... Veste, čas mi teče tukaj, v delavnici, ob tiktakanju ur.” Včasih je bila delavnica velika vsega osem kvadratnih metrov. Dopoldne mu je pri delu pomagala žena. ”Nismo imeli ne kopalnice ne vode, na stranišče smo hodili v bližnji bufet,” razkrije. Danes z ženo zjutraj spijeta kavo, nato pa se sam odpravi “v službo”.

A če so si v dobrih starih časih ljudje skorajda podajali kljuko njegove delavnice, edini izolski urar danes nima prav veliko dela. “Na dan vstopi v delavnico štiri do pet ljudi. Da zamenjajo baterijo ali pašček ali pa poškodovano steklo na zapestni uri. Takšne malenkosti ... Kaj več se niti ne splača popravljati, ljudje raje kupijo novo. Ja, s popravilom ur se ne da več preživeti. Če ne bi bilo takšne ljubezni do tega poklica ...” skomigne z rameni.

Nato pa se spomni zanimivega obiska. “Je prišel en možakar v delavnico in mi je rekel, gospod Štimec, bi mi naredili uslugo? Seveda, sem mu odgovoril. Glejte, mi je pokazal zapestno uro, mi boste vrgli ven sekundne in minutne kazalce? Zakaj pa, sem ga vprašal. Zdaj, ko grem v penzijo, jih res več ne potrebujem, mi je pojasnil. In sem mu naredil to uslugo,” nam še pove Anton Štimec, nato pa se vrne k svoji veliki ljubezni, ki jo skrbno neguje že več kot 65 let - popravilu ur. PETRA VIDRIH

---