Izkušnja za vse življenje

Odprt zlom golenice in gležnja na levi nogi ter odprt zlom stegnenice in kolena na desni nogi.Hude bolečine, ki jih je podžigal tudi strah, ali bo sploh lahko še hodil. In čeprav ga čaka dolgotrajna rehabilitacija, je 27-letni Matej Durakovič iz Sv. Antona hvaležen, da jo je v verižnem trčenju pri Postojni konec lanskega leta še dobro odnesel. “Kosti se bodo že zacelile. Važno je, da sem živ,” pravi.

Usodnega lanskega 28. decembra, ko se je na primorski avtocesti, tako kot mnogi drugi vozniki pri Postojni, ujel v kruto igro burje in snega, najbrž ne bo nikoli pozabil. “To je izkušnja, ki ti spremeni življenje,” odkrito pove med našim obiskom. Trenutno je v domači oskrbi, pri starših v Sv. Antonu, sicer pa živi in dela v Ljubljani.

Med pogovorom leži na kavču, k nogam, ki so polne še svežih brazgotin od številnih operacij, pa se nežno privija drobcen kužek. “Ne boste verjeli, odkar je prišel Matej iz bolnišnice, je stalno ob njem. Kot da bi mu želel pomagati,” ganjeno pove mama Mirna.

Spomin mu seže štiri tedne nazaj. Z očetom Gojkom sta se vračala iz Ljubljane. “Bil je lep dan, cesta je bila splužena, vozil sem počasi. Na Ravbarkomandi sva se ustavila in kupila kavo ter nadaljevala pot proti Kopru. Vse do izhoda za Postojno je bila vidljivost dobra, nato pa, v sekundi, nisem več videl niti dva metra pred seboj. Zdelo se mi je, kot da bi burja ves sneg, ki je ležal ob avtocesti, spihala nazaj nad cestišče,” pojav snežnega oblaka, ki je povzročil verižno trčenje, opisuje Matej Durakovič.

Ukleščen med vrati avtomobila

“Oče je zakričal: 'Pazi, pazi, kamion!' Pred nama se je kar naenkrat pojavil tovornjak, postavljen čez oba avtocestna pasova. Vanj se je že zaletelo nekaj avtomobilov. Močno sem pritisnil na zavoro, a trka kljub temu, da hitrost ni bila velika, nisem mogel preprečiti,” se spominja. Med zaviranjem je avto obrnilo v levo, tako da je bočno priletel v enega od avtomobilov in obstal pravokotno na cestišče. “Na srečo ni bilo nobenemu nič. Oče se je le polil s kavo. Iz vozila pa ni mogel, saj se vrat na njegovi strani ni dalo odpreti. Svetoval mi je, naj se čim prej spravim iz avtomobila in se umaknem za zaščitno ograjo, saj je obstajala nevarnost, da bi se kdo zaletel v naju. In naj se ne sekiram zanj, saj da je na sovoznikovi strani bolj zaščiten, je govoril. Previdno sem odprl vrata in komaj sem dobro stopil iz avta, je počilo ...”

Za trenutek obmolkne. “Zgodilo se je v sekundi. V trenutku, ko sem stopil iz avtomobila in se obrnil proti očetu, je neka voznica priletela naravnost vame. Ostal sem ukleščen med vrati avtomobila. Najbolj sem se bal, da bi se še kdo zaletel vame, saj bi to zagotovo precej poslabšalo situacijo.” Na pomoč so brž priskočili štirje možakarji, ki so jo v verižnem trčenju na srečo odnesli brez poškodb, in odmaknili vozničin avtomobil, zmečkanih vrat Matejevega avtomobila pa niso uspeli odpreti. Do prihoda gasilcev, ki so ga rešili iz jeklenega objema, mu je poleg očeta, ki je ostal ujet v avtomobilu, družbo delal tudi Enes Husanovič, prostovoljni gasilec iz Pirana, v čigar avtomobil se je Matej zaletel. “Družino je spravil na varno, za zaščitno ograjo, nato pa počakal z mano, za kar sem mu neizmerno hvaležen.”

Sreča v nesreči

Kljub hudim bolečinam je bil Matej ves čas pri zavesti. “Nog si nisem upal niti pogledati, saj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Stalno sem se spraševal, če bom lahko še kdaj hodil,” pove. Z reševalnim vozilom so ga prepeljali v izolsko bolnišnico, kjer so ga nemudoma operirali. “Kirurg Gregor Ravnikar je imel kar precej dela,” se zasmeje Matej. “Imel sem šest operacij, ki so trajale skupaj kar šest ur. In Gregor Ravnikar je delo več kot odlično opravil,” je zadovoljen Matej, ki se je po desetih dneh prvič postavil na noge. “Enajsti dan sem naredil že dva koraka, zdaj pa hodim trikrat na dan po 15 minut. Boli, seveda boli, a vsak dan manj,” veselo pove. “Sreča v nesreči je, da kosti niso bile zdrobljene. Tega se zavedam vsak dan. Zato se nikoli ne vprašam, zakaj se mi je to zgodilo, ampak si vedno rečem, hvala bogu, da se je zgodilo le to. Lahko bi bilo še dosti huje.”

Po takšni izkušnji človek gleda povsem drugače na življenje, pravi. “Kar se mi je prej zdelo samoumevno, na primer, da vstanem s kavča in grem do stranišča, je sedaj podvig. Ena sama sekunda je dovolj, da se ti življenje povsem obrne na glavo. In ugotoviš, da se nima smisla sekirati zaradi stvari, ki v resnici sploh niso pomembne.”

Spisek ljudi, ki bi se jim Matej rad zahvalil, je dolg. Poleg reševalcev, gasilcev in policistov je na njem tudi osebje travmatološkega oddelka izolske bolnišnice, sploh Gregor Ravnikar, ter koprska pediatrinja Martina Trobec Kralj, ki mu je nudila pomoč že na avtocesti. “Iskrena hvala vsem, ki so mi in mi še pomagajo,” s hvaležnostjo pove Matej.

PETRA VIDRIH

---