Iz starih hiš je zrasel turizem

“Ljudje včasih težko razumejo, da pri nas na prvem mestu ni zaslužek, temveč razvoj samega kraja,” pojasni Enzo Marsilio iz vasice Sutrio v Karnijskih Alpah, kjer že dobro desetletje v okviru zadruge Borgo Soandri deluje razpršeni hotel. Na novo niso zaživele le stare in od potresa uničene hiše, temveč celotna občina Sutrio. Število nočitev se je večkrat pomnožilo, mladi radi ostajajo doma, turizem pa je dal nov zagon tudi lokalnim obrtnikom.

Nekoč župan, danes predsednik zadruge, Enzo Marsilio, s ponosom gleda na razvoj svojega kraja. Foto: Petra Mezinec
Nekoč župan, danes predsednik zadruge, Enzo Marsilio, s ponosom gleda na razvoj svojega kraja. Foto: Petra Mezinec

Sutrio je majhna gorska vasica v Karnijskih Alpah. Kolesarski navdušenci najbrž vedo, kje Sutrio je, saj tam mimo vodi Giro d'Italia, smučarji pa bolje poznajo bližnje smučišče Zoncolan.

Vsako leto kraj obišče večje število turistov, ki iščejo oddih v neokrnjeni naravi. Mi pa smo se v Sutrio odpravili zaradi razpršenega hotela, s katerim so v majhni občini uspeli obuditi idilično, a zaspano in za turiste še pred nekaj leti popolnoma nezanimivo vasico.

Po potresu so iskali in našli priložnost

Enzo Marsilio je bil v času, ko so idejo razpršenega hotela razvijali in šele ustanavljali zadrugo, župan občine, zdaj pa je predsednik zadruge. “O razpršenih hotelih smo pričeli v Sutriu razmišljati že pred nekaj desetletji. Naše kraje je namreč močno prizadel potres leta 1976. Ostalo je veliko porušenih stavb, ki so bile nevarne in tudi neprivlačne,” se spomni Marsilio.

Priložnost so videli v evropskih sredstvih v sredini 90. let prejšnjega stoletja. Dežela Furlanija Julijska krajina je sprejela zakon, ki omogoča in spodbuja nastanek razpršenih hotelov. Tako je bila tlakovana pot za prijavo na evropska sredstva, ne le vasi Sutrio, temveč številnim zapostavljenim in odmaknjenim gorskim krajem.

Ideja je precej preprosta. “Polovico denarja za obnovo objektov smo pridobili iz evropskih sredstev, polovico pa so morali prispevati lastniki. Z obnovljenimi objekti, apartmaji, deset let ne more upravljati lastnik, temveč prav za to ustanovljena zadruga. Po preteku desetih let se lahko lastniki odločijo, ali bodo sodelovanje podaljšali ali ne,” pove Marsilio.

Trenutno ima zadruga v upravljanju 44 objektov s skupno kapaciteto 160 ležišč. Vanjo je včlanjenih približno 25 članov, poleg lastnikov objektov še turistični ponudniki. Pogoj za vstop? Enkraten prispevek 200 evrov.

Nov zagon za obrtnike

Letno zdaj zabeležijo približno 9000 nočitev. Na prvi pogled se mogoče to ne zdi tako veliko, a v Sutriu in dveh okoliških vasicah živi le 1200 prebivalcev. Uspeh se zdi še toliko večji, če vemo, da so leta 2002 v vasici imeli le približno 2000 nočitev.

Številke niso najpomembnejše, ampak je na prvem mestu dejstvo, da so prihajajoči turisti spodbudili razvoj kraja, pove Marsilio. Odprla so se nova delovna mesta, ne le na račun zadruge, ki trenutno zaposluje štiri ljudi, temveč tudi restavracij; v vasici jih je trenutno deset. Ljudje spoznavajo, da je turizem priložnost, poleg tega so nov zagon dobili tudi obrtniki, paradni konj Sutria je les.

Za čiščenje, rezervacije in obratovalne stroške skrbi zadruga, lastnik objekta pa dobi delež dobička od nočitev. Vsi apartmaji so opremljeni po istih standardih, celo posteljnina je povsod enaka.

“Če je cena nočitve z zajtrkom 35 evrov, od tega odštejemo vse stroške in lastnik nato prejme približno šest evrov,” razmerje med zadrugo in lastniki objektov pojasni predsednik zadruge in doda: “Tu je potrebno poudariti, da ne gre le za povečevanje nočitev in nastanitvenih kapacitet, temveč je to projekt skupnosti.”

Zato ni nenavadno, da v vseh apartmajih najdemo pohištvo, narejeno izpod rok domačih obrtnikov.

Hotel brez hotelskih sob

“Obiskovalci so velikokrat presenečeni, saj jim ni popolnoma jasno, kako hotel deluje,” se zasmeje Marica Nodale, ena od štirih zaposlenih v razpršenem hotelu. Že dve leti skrbi za recepcijo in promocijo kraja.

Pogoj za odprtje razpršenega hotela je recepcija, v katerem obiskovalec dobi ključe, nato pa se po vasi sprehodi do svojega prenočišča. “Zajtrk pojedo v apartmajih, po potrebi pa lahko rezervirajo tudi polpenzion. V takem primeru jim damo bon za eno od restavracij v vasici,” o delovanju hotela pripoveduje nasmejana receptorka.

Marica nam pokaže eno od sob: “Velika večina objektov je v lasti domačinov, ki so porušene hiše podedovali. Večina tudi po izteku pogodbe še vedno pušča objekt v upravljanju zadruge, nekateri pa jo uporabijo v druge namene.”

Brez razpršenega hotela si danes težko predstavljajo vas. “Sem domačinka in že vse življenje živim tu. Prej je bilo veliko na pol porušenih hiš. Vasica je gotovo zdaj prijetnejša za pogled, poleg tega je zacvetel turizem,” še pove Marica.

Pozitivne posledice, ki jih je prinesel razpršeni hotel, opažajo tudi na občini, ki je bila v razvoj zadruge in turizma vseskozi močno vpeta. Še več, brez njihovega sodelovanja, razpršeni hotel ne bi nikoli zaživel. “Občina si prizadeva slediti razvoju turizma, vanj je močno vpeta. Spodbujamo prepoznavnost kraja, a hkrati si ne želimo množičnega turizma. Za nas je zelo pomembno, da kraj živi,” pojasni zdajšnji župan Mattia Manlio, ki se dobro spomni začetkov: “Leta 1995 smo s pomočjo evropskih sredstev obnovili prvih 20 hiš. Bili smo prvi razpršen hotel v pokrajini. Korak za korakom smo sledili razvoju.”

Na občini so zadolženi za organizacijo dogodkov, s katerimi povečujejo prepoznavnost kraja. “Zadnjo nedeljo v juliju skupaj z Zoncolanom organiziramo praznik, posvečen košnji, septembra ulice Sutria zaživijo z lesom, decembra pa je tu velika mednarodna razstava jaslic,” našteje župan.

Tudi pri nas se obetajo razpršeni hoteli

V Sloveniji že kar nekaj krajev razmišlja o strnitvi ponudbe v sistem razpršenega hotela, a seveda na svoj način, saj ima vsako okolje svoje posebnosti.

Tega se dobro zavedajo tudi v Bovcu. “Pri nas je primer nekoliko drugačen kot v Sutriu, saj turizem in s tem povezane nastanitvene kapacitete že obstajajo. Delovanje zadruge je zato potrebno prilagoditi tako, da ustreza ponudnikom. V njej morajo videti interes za sodelovanje,” pove Dragan Jojič iz Bovške razvojne zadruge, ki so jo ustanovili leta 2013.

Trenutno združuje 40 članov tako s področja turizma kot tudi simpatizerjev zadruge. Skupaj združujejo ponudbo 200 do 300 nastanitvenih kapacitet.

Prednost v povezovanju ponudnikov vidijo tudi v zniževanju stroškov, pojasni Jojič: “Na tak način lahko dosegamo nižje cene na trgu električne energije, znižamo stroške posameznih storitev, ki jih morajo zdaj ponudniki sami opravljati, povezovanje pa pomeni tudi nižje stroške promocije.”

Modelu razpršenega hotela sledijo tudi v Istri. A razvoj zahteva čas, pojasni Denis Goja, svetovalec piranskega župana: ”Najhitreje napredujemo v vasici Padna. Že dlje časa sledimo programom in pripravljamo lokalno prebivalstvo na nov izziv.”

Kot pove Goja ni edini način združevanja le zadruga, na Hrvaškem poznajo tudi primere podjetniškega združevanja. “Trenutno se pogovarjamo z resnimi investitorji, ki se zanimajo za obnovitev objektov v Padni. Nekateri objekti so v lasti domačinov, drugi pa v lasti občine, ki pa bi jih namenila prav za razpršeni hotel. Ocenjujemo, da bi prva faza obnovitve znašla približno milijon evrov.”

Upanje, da bo tudi v Sloveniji nekoč zaživel podoben projekt, še ni izgubljeno. Pomembno pa je vedenje, da je zahtevnejše kot pridobivanje denarja in sredstev, poštenje in medsebojno zaupanje.

Idejni vodja, bivši župan in predsednik zadruge Enzo Marsilio v zadrugi ni zaposlen, nihče od ponudnikov nima prednosti pri rezervacijah, prebivalci Karnijskih Alp pa učijo, da počasen razvoj mogoče ni najbolj dobičkonosen, je pa gotovo prvi in pravi korak k prijaznejši, urejeni in zadovoljni skupnosti.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano