Iz konjskega sedla je pogled na svet lepši

Spodaj megla, nad nami oblaki; prav dosti sreče z vremenom v nedeljo nismo imeli. “Pa ni vedno tako, verjemite, tu je lahko pravi raj,« nas je ob prihodu na Flandrovo domačijo v Zakojci nagovorila gospodinja Marija in takoj naštela nekaj tujcev, ki so se zaljubili v hribe med dolinama Idrijce in Bače in si tam gori uredili domovanje.

Verjamem, da je tako: ko se megla dvigne in oblaki razkadijo, zna biti v tem svetu na nadmorski višini preko 700 metrov kar prijetno. Pa ne samo tujcem. Da Zakojčani živijo dobro in dolgo nam potrdijo fantje, ki so iz gozda privlekli dve vitki smreki. “Pred dnevi smo imeli v vasi zlato poroko, zdaj pa bomo imeli še biserno,” so utemeljili to jesensko dvigovanje mlaja. V vasi živijo složno, kako bi sploh drugače? Ko je plaz zasul cesto, niso čakali na pomoč iz doline. “Udarniško delo tu gori še nekaj pomeni, pri vsaki hiši imamo lopate, pa tudi motorke, in če se kaj zgodi, poskušamo posledice najprej odpraviti kar sami,” prepričljivo pove Marko Tušar, zdaj že dobro leto nosilec dopolnilne dejavnosti, ki je obenem predsednik krajevnega Gasilskega društva.

Toda pustimo pogovore o poročnih jubilejih in o uspešnem delovanju prostovoljnih gasilcev za kako drugo priložnost, saj se pri Flandrovih vse suče predvsem okrog konjev. No ja, ne ravno vse: v kuhinjo, kjer Marija neguje izročilo cerkljanskih hribov, konj nima vstopa. “Pa ne samo zato, ker imamo številne goste, ki imajo tako radi konje, da bi jim bilo verjetno slabo, če bi jim postregli s konjskim zrezkom ali golažem. To odločitev smo sprejeli predvsem zaradi nas samih in našega odnosa do konj,” pove gospodinja, ki profesionalnemu plinskemu štedilniku navkljub najraje kuha na tistem na drva, ki ima tudi pečico. Sicer pa so bile v nedeljo dopoldne vse grelne površine zasedene, saj so, slabemu vremenu navkljub, pričakovali večjo skupino gostov. “Vsem priporočamo rezervacijo in naši obiskovalci se tega v glavnem držijo. Za kak parček pa se vedno najde kaj za pod zob,” še doda Marija med podtikanjem ognja.

Domačija, stara 190 let

Marijo in Marka pustimo pri loncih in si s starosto Vencljem Tušarjem ogledamo kmetijo. Pri Flandru se hiši reče po prejšnjih lastnikih, mi pove. Zadnji je imel troje hčera in z eno od teh, Marijo, se je on poročil. Niso pa Flandri hiše zgradili. Mogočno stavbo debelih zidov je leta 1824 postavil Jakob Klavžar, ki je čez nekaj let dogradil tudi velik dvojni kozolec. Z njim je bil tako zadovoljen, da je tri tedne spal kar tam, je obudil stare vaške govorice Vencelj. Seveda, v kozolcu ni bilo spravljeno zgolj seno, ampak predvsem žito, ki se, skladiščeno v suhem prostoru, ni pokvarilo in ni začelo kaliti. Kmetje naj bi se takrat preživljali predvsem s prodajo lesa, potrebno hrano pa so si v glavnem sami pridelali. Gojili so pšenico, oves, rž, ječmen, krompir, peso, kolerabo, zelje, fižol in bob, nekaj malega tudi ajde in koruze, pa tudi travniškega sadja je bilo dovolj za stiskanje mošta, pripravo krhljev in kuhanje žganja. Prvič slišim za pajštuo, nekakšno peč za sušenje orehov, tepk in jabolk. Najprej so v njej dobro zakurili, potem počakali, da se je najhujša vročina umirila, nato pa vanjo naložili sadje. Ja, pa mlin so od nekdaj imeli v vasi, saj se dobro zavedajo, da je sveža moka najboljša. Le da je bil nekoč mlin ob potoku, ki je leta 1922 narasel v mogočen hudournik in ga odnesel v dolino, zato so kasneje zgradili malo elektrarno in voda od takrat le še preko elektromotorja poganja kamnita mlinska kolesa, pove Vencelj, ki ne pozabi dodati, da so bili v vasi že leta 1947 priključeni na javno električno omrežje. Če je bil za to zaslužen sovaščan France Bevk, pa ne ve povedati.

Se moramo pa prav Bevku zahvaliti, da so pri Flandru uredili turistično kmetijo. “Ko so leta 1990 uredili v vasi Bevkov muzej, se je število obiskovalcev naše vasi nenadoma povečalo. Pa smo si rekli, da bi se dalo od tega kaj zaslužiti. Začeli smo z narezki doma pridelanih mesnin in sokovi, leta 1992 pa smo se dokončno odločili za turistično kmetijo. Sprva smo kuhali zgolj za skupine, zdaj imamo odprto tudi vsak konec tedna. Takoj smo zaznali tudi povpraševanje po prenočitvenih zmogljivostih. Zbobnali smo vse vaščane in jih vprašali, če bi kdo imel kako sobo za oddajati. No, zdaj imamo sami sedemnajst ležišč, pa še na seno lahko damo koga spat,” pripoveduje Vencelj, ki se je že takoj odločil tudi za vključitev konj v turistično ponudbo.

Konji - najpomembnejša odločitev v življenju

“Konji so bili vedno pri tej hiši. Kot velika kmetija so jih potrebovali za delo na lastnem posestvu, rade volje pa so orali tudi drugim vaščanom, ki so nato za protiuslugo pomagali pri košnji, spravilu sena in podobnih opravkih. Kasneje, še pred osamosvojitvijo, smo v dogovoru z JLA redili nekaj haflingerjev, ki so bili tudi primerni za ježo, obenem pa je reja žrebeta navrgla neprimerno več kot reja kakega bikca,” se spominja Vencelj, ki je šel leta 1992 na ogled konj v Ukrajino. Videl je krasne arabske žrebce, vendar se mu je zdela njihova cena (med 8000 in 10.000 nemških mark) previsoka, da bi jih pripeljal v slovensko hribovje. Kasneje je konje po ugodnejši ceni, vendar verjetno tudi manj prestižnega porekla, kupil na Slovaškem. Začetno čredo so sestavljali ena kobila galoperka (namenjena galopu), ena angleška kobila, en polkrvni arabski žrebec in en kastrat. Vencelj še vedno ve za njihova imena: Sirena, Lady, Pegi in Grand. Naraščaj takratnih kobil in žrebca je še danes pri hiši, vendar Bil, Princ, Pubi, Piko in Škvarč ne bodo imeli potomcev, saj so vsi kastrati. “Preveč delamo z otroki in obiskujejo nas tudi gostje, ki niso najbolj vešči konj, zato smo sprejeli to odločitev, saj so kastrati neprimerno bolj ubogljivi in mirni kot žrebci in kobile,” upraviči Vencelj odvzem moškosti nesojenim žrebcem.

Zakojca z okolico je pravi raj za ljubitelje jahanja. Tečajev sicer ne pripravljajo, vešče jahače pa usmerijo ali sami vodijo tako na krajše kot daljše ježe. V ponudbi imajo tudi večdnevno izkušnjo na konjskem hrbtu, med katero so postanki na partnerskih turističnih kmetijah, kjer nahranijo konje in pogostijo ter prenočijo jezdece, ki lahko, po želji, prespijo tudi na senu. Najpogosteje je vodič Vencelj sam, toda tudi mlajši Tušarji so vešči tega posla.

Vencelj in Marija imata tri otroke: Martino, Petra in Marka, vnuki pa so Maj, Jure, Mia in Urban. Peter živi v sosednji hiši, Martina se je poročila v Poljansko dolino, Marko je ostal na domu, kamor je pripeljal še izvoljenko Katarino, ki že prevzema skrb za pregovorne tri vogale v hiši. Med kosilom spoznam skoraj celotno družino in hitro ugotovim, da dolgčasa ne poznajo. Če ne vedo, kaj bi počeli v hiši, gredo pa h konjem, jim nataknejo uzde, jih skrtačijo, osedlajo, zajahajo in se odpravijo malo naokrog!

Otroci so najbolj dobrodošli gostje

Na steni opazim priznanje za otrokom prijazno kmetijo. Pri Flandru pripravljajo tudi šolo v naravi, ki se začne s spoznavanjem kmetije, ogledom živali (poleg konj redijo še kokoši, prašiče in govedo), predstavitvijo kmečkega orodja in strojev. Že naslednji dan morajo mali zvedavčki sami v hlev in nakrmiti živali, čemur sledi sprehod po gozdu in spoznavanje rastlinja. Del programa je tudi obisk Bevkove domačije, ob vrnitvi skozi gozd pa otroci nabirajo drva za zaključni kres. Naslednji dan si lahko že sami poskusijo namolsti mleko za zajtrk. Potem gredo v manežo, kjer izmenoma vodijo in jahajo konje, kasneje pa se vsi zapeljejo v kočiji s konjsko vprego. Popoldne meljejo žito na kamnitem mlinu, spoznavajo okus sveže mlete koruzne moke in mesijo testo ter pečejo kruh, ki ga dobijo kot spominek za domov. Zvečer pa zakurijo kres, nabadajo jabolka ali krompir na vejice in jih pečejo v žerjavici ter se sploh veselo zabavajo. “Za šolo v naravi pri nas se najpogosteje odločajo ljubljanske osnovne šole, šele v zadnjem času prihajajo tudi primorske,” strne Vencelj.

Ko vidim zbirko domačih marmelad, poskusim med in si privoščim rezine domačega kruha z zaseko, nežno dimljenim pršutom, salamo in panceto, mi še bolj postane jasno, zakaj ima domačija toliko obiskov. Kurja juha, gobova mineštra, svinjska pečenka, žlikrofi, ocvrti kiflji, krompirjev cmok s češpljo in podobne dobrote, ki jih jemo za kosilo, še podkrepijo podobo pristne turistične kmetije, kjer dajo na krožnik zgolj tisto, kar so zredili ali pridelali doma. Pa beseda nanese še na našo zakonodajo, saj je Vencelj Tušar konec koncev predsednik Združenja slovenskih turističnih kmetij.

Razglašena zakonodaja

“Zakonodaja je deloma pravična, deloma krivična,” navrže za začetek. Prav se mu zdi, da imajo višinske kmetije malo več ugodnosti od nižinskih, čeprav sam pridela dovolj, da ne samo dosega, ampak krepko presega vse normative lastne pridelave. Največji problem vidi v zahtevi po prekategorizaciji nosilcev turističnih kmetij, ki so bile vodeni kot samostojni podjetniki, v dopolnilno dejavnost: tisti, ki so izdatno investirali, imajo pri finančni upravi še vedno veliko “zadržanega” davka na dodatno vrednost, ki bi ga morali 1. januarja 2016 poravnati. “Mi vztrajamo, da bi se prenos moral zgoditi brez finančnih posledic za kmeta, saj bi sicer to marsikoga pokopalo,” pove Vencelj, ki sicer ve, da je nekaj turističnih kmetij zrelih za prelevitev v gostilno, toda zaradi nekaj dreves ne gre sekati gozda! Nesmiselna se mu zdi tudi odredba o dodatnem prispevku za zdravstveno zavarovanje, ki spremlja vsako, celo najmanjšo dopolnilno dejavnost. “Kako naj ženička, ki je morala odpreti dopolnilno dejavnost zgolj zato, ker je parkrat na leto speče par pogač ali potic, zdaj plačuje po 32 evrov na mesec,” se sprašuje in odkrito pove, da mnogi že vračajo dovoljenja, kar siromaši slovensko ponudbo v celoti. Podpira pa odločitev, da se mož in žena ne bosta mogla na istem naslovu dopolnjevati z dvema registracijama za isto dejavnost, s čemer so mnogi izigravali omejitev glede števila postelj in miz v lokalu. Navrže še nekaj krepkih, predvsem pa resničnih, dokler ne zaključiva, da bi moral vsakdo, ki se ukvarja s kmetijsko zakonodajo, za nekaj mesecev na kmete. “Če bi videli in vedeli, kako se pri nas dela, če bi sami dobili žuljave roke, bi pisali drugačne zakone,” sklene.

Večeri se, ko se vračamo v dolino. Ker je most pri Grahovem neprevozen, cesta ob Idrijci pa polna zapor, izberemo smer čez Šentviško planoto. Obnovljenih hiš je več kot tistih, ki jih najeda zob časa. Skoraj v vsaki vidim priložnost za turistično kmetijo, za trženje slovenskega podeželja. Tako pač je, če se ves dan družiš z nekom, ki že četrt stoletja dokazuje, da ima naša dežela poleg morja, toplic, kraških jam, Bleda in igralnic še tisoče in tisoče zanimivih kotičkov, ki vabijo vse, ki jih mikajo nekoliko drugačne počitnice.

Turistična kmetija Pri Flandru

> Marko Tušar

> Zakojca 1, 5282 Cerkno

> telefon: (05) 377 98 00

> 46°09'54''S, 13°55'37''V

> Ponudba: nočitve z zajtrkom, polpenzion, domača nedeljska kosila, jahanje konj, vožnja s kočijo, kosila in večerje za zaključene skupine (po prednaročilu)

TONI GOMIŠČEK

---