Ikona civilne zaščite na Goriškem

Ikona zaščite in reševanja na ožjem Goriškem, Bogdan Zoratti, ki se je pravkar upokojil, se je že leta 1976 od blizu srečal z naravno nesrečo. Pomagal je ljudem v potresu porušenem Breginju. Dve desetletji kasneje se je iz enakega razloga dvakrat vrnil v zgornje Posočje, tedaj kot funkcionar civilne zaščite (CZ). V tej vlogi je sodeloval tudi v vojni za Slovenijo ter neštetokrat pomagal ljudem. Spominov je dovolj za knjigo.

Sveže upokojeni svetovalec za zaščito in reševanje v novogoriški mestni upravi je eden tistih, ki bo vnuke in najbrž še koga lahko navduševal z nešteto prigodami s svoje poklicne poti. Toliko bolj zato, ker pripoved rad začini s podrobnostmi, z ironijo, ji kaj doda. “Res sem kdaj že razlagal, denimo, da je v intervenciji sodelovalo 30 gasilcev, čeprav jih je le 20,” to svojo lastnost, ki je na dan prihajala ob katerem od neštetih nastopov pred kamero, prizna Bogdan Zoratti. A mu je pri vlogi, ki jo je opravljal 30 let, ni moč šteti za greh. Prej je to poklicna spretnost, če je prav odmerjena. In je ena od mnogih spretnosti, ki jih je potreboval v službi.

Veliko dela s “papirji”

Tudi zato naš sogovornik predvideva, da bo še pol leta redno prihajal v mestno hišo v Novi Gorici. Uvajal bo svojega naslednika in znanca Andreja Biaggia. Predstavil mu bo ustroj zaščite in reševanja na Goriškem in za to zadolžene ljudi. “Ker je potreben dober odnos z njimi, saj je ključen pri delu z društvi, s prostovoljci. Ne more vse temeljiti na tipično pogodbenem razmerju, že zato ne, ker je treba marsikdaj improvizirati,” eno od spretnosti, nujnih za svoje delo, opisuje Zoratti. Znati biti diplomat, pravi, je tudi zaželeno, enako kot znati udariti po mizi, naglo odločati.

Meni pa, da bodo za Biaggia težje upravne naloge, ki ga čakajo: “Ker kot skrbnik proračunske postavke vse vodiš sam.” To vključuje od ravnanja z računi in sklepanja pogodb z izvajalci do odločanja o nakupih opreme in delitvi denarja med društvi. Zoratti ocenjuje, da je za to delo porabil tretjino vsega časa. Pristavlja, da uradno ni imel pomočnikov, kar je povsem drugače kot leta 1985.

Od mnoštva po dolžnosti k izbranim po srcu

Takrat se je po 15 letih dela v SGP Gorica zaposlil v odseku za civilno zaščito pri republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo v Novi Gorici. Kot pravi, so bili za podobne stvari, za katere je danes malodane sam, takrat zadolženi v osmih: “V zakup se je jemalo celo jedrski spopad. Skrbeli smo za zaklonišča, za to, da je v vsaki krajevni skupnosti bilo dovolj plinskih mask, nosil ...”

Predvsem pa je bil sistem množično naravnan. “V tedanji občini Nova Gorica smo imeli 11.000 ljudi, razporejenih po dolžnosti v civilno zaščito,” pove. Po predpisih bi še zmeraj potrebovali nekaj takšnih pripadnikov CZ, a je to nesmisel, meni, enako kot so drugi anahronizmi v zakonih.

Današnji sistem, ki ga sicer ne bi bilo brez prostovoljstva, namreč temelji na manjših enotah za posebne naloge in enako dobro izurjenih številnih gasilcih. Nekdanje množičnosti “po dolžnosti” Zoratti ne pogreša, so pa ostale dobre strani, dodaja: “Zlasti je to pripadnost, izrazita pri gasilcih in ekipah za prvo pomoč.” Ohranila pa se je tudi organiziranost v pomenu, da se ve, kakonaj se ukrepa ob nevarnostih, kot se je to znalo med vojno za Slovenijo, ki je sogovornik ni le spremljal.

Učna ura na Krasu

“Imeli smo svetovno prvenstvo kajakašev na Bovškem in ko je skoraj že končalo, sem dobil poziv iz Nove Gorice. Mesec dni me ni bilo domov,” zna Zoratti ponazoriti rez z vsakdanom. In nadaljuje: “Tiste dni smo 'šibali' vso prehrano in zdravstveno oskrbo za teritorialno obrambo ter ostale enote. V Solkanu je bila skoraj bolnišnica, kamor so pripeljali ranjene v Rožni Dolini in nato še zajete vojake. Za to je skrbela enota za prvo pomoč.”

Zoratti te ekipe ni vodil, kot ni neposredno nikdar nobene. Je pa ves čas stal v ozadju, zadolžen za organizacijo, logistično podporo. Priložnosti, seveda ne več v vojni, v naslednjih letih ni manjkalo. Leta 1992 je sodeloval pri nastanitvi okoli 200 beguncev iz BiH, leta 1994 se je najprej preizkusil ob žledu na Banjšicah in nato poleti ... “Če hočeš neko stvar voditi v redu, jo moraš doživeti. Pri tem se naučiš največ,” razlaga svoje vodilo. In iz tistega poletja je potegnil več naukov.

Pri Opatjem selu je namreč izbruhnil prvi in hkrati največji od velikih požarov na Krasu po osamosvojitvi. Bil je tudi učna ura, soglaša Zoratti: “Pravzaprav gre za hudo stvar, a dejstvo je, da hočejo gasilci prostovoljci sami reševati nesreče v svojem kraju. In pri požaru so tem vztrajali toliko dolgo, da jim je ogenj ušel.” Podporne službe, “njegov teren”, ki je, kot trdi, včasih težji od gasilskega, so tudi doživele lekcijo. In njemu je požar spremenil védenje: “Ključno je imeti štab z vodjem intervencije, s poveljnikom CZ in z vodjem logistike, ki morajo zadeve peljati skupaj. To velja za delo na vseh ravneh, pri vseh nesrečah.”

Ob množicah bi klecnili

Od takrat po besedah Zorattija sistem zaščite in reševanja na Goriškem le izpopolnjujejo. Preizkusili so ga že ob večjih požarih, potresih, zemeljskih plazovih, poplavah, burji. Zasnovali so karte ogroženosti, prilagajali načrte odzivanja, sklenili sporazume o medsebojni pomoči, ustanavljali nove enote, posodabljali opremo. Toliko so po besedah Zorattija vse izpilili, da je lani ob žledu v Lokovcu vse “teklo brez problemov.”

Vendar na omejenem in redko poseljenem območju! Kaj, če bo takšen žled kdaj v Novi Gorici? Kaj, če bi zaradi pogoste burje mesto ostalo več dni brez elektrike? Ker zares hude ure še ni doživelo. “Težko je odgovoriti,” odvrne Zoratti in doda, da bi sprva najbrž le čakali na agregate, kot v Postojni. “Pomembno pa je, da se takrat vse službe povežejo in čim prej rešujejo težave. Gasilci lahko pomagajo tudi pri delu na daljnovodih,” še pove.

Ne dvomi, da je slovenski sistem zaščite in reševanja z gasilci kot udarno silo kos takšnim nesrečam, kot so se dogajale. Težave so itak vedno poleg. A ob čem zares množičnem bi klecnili. “Recimo, da se zgodi potres z 200 mrtvimi. Ne vemo niti, kam bi jih pokopali! Za množične nesreče nihče v državi nima načrta, kako reagirati,” opozarja sogovornik. In dodaja, da če bi se val beguncev res ustavil pri nas, bi do izraza prišla vsa ta krhkost.

Knjiga spominov?

Gotovo pa “reševalci” tudi tedaj ne bi ostali križem rok. Ker kljub težavam, ki so v obsežnem sistemu neizbežne, jim je tako rekoč v krvi odhiteti na pomoč, nesreči naproti. Pa niti ni pomembno, če zato, ker se hoče kdo dokazati.

Na koncu lahko ta motiv postane še prigoda, anekdota, ena od prijetnih zgodb, ki se vedno pletejo znotraj društev. Ker ta so hrbtenica sistema! Zoratti se gotovo ne bi branil iz 30-letnega “albuma” vleči lepih spominov. A jih je odločno preveč za stran v časopisu, kakor tudi za podlistek. Šele knjiga bi jih utegnila vse zaobjeti. In sogovornik, ki se od CZ še ne poslavlja, razmišlja v to smer. Ker, ko nam pripoveduje o vojni za Slovenijo, pristavi: “Nekoč bom res moral napisati spomine na tiste čase.” In četudi bo navedel kak stot več hrane, kot jih je priskrbel teritorialcem, podaljšal katero pot, ki jo je kdo prepešačil, če bo katera enota številčnejša, kot je bila ... Kot rečeno: tega mu res ne bo moč šteti za greh. AMBROŽ SARDOČ

---