Igrajmo se Zogo, gosjo igro!

Mestece Mirano v zaledju Benetk se vsak drugi konec tedna v novembru obleče v vsaj sto let stara oblačila. Meščani, prebivalci okoliških vasi in turisti od blizu in daleč se zberejo na gosjem prazniku, katerega vrhunec je igra Zogo de l'Oca, odigrana na mestnem trgu v nedeljo popoldne.

Zogo de l'Oca (gosja igra) je v Miranu tako priljubljen, da mu na kratko rečejo kar Zogo. Ekipe mesta in okoliških naselij se že mesece pripravljajo, da bodo kos oviram, ki jih čakajo na potovanju od prvega do triinšestdesetega polja. Organizatorji so namreč igro, ki naj bi nastala na dvoru Medičejcev, začinili s preizkusi gibčnosti, hitrosti, iznajdljivosti in moči, ki močno spominjajo na nekdanje igre brez meja.

Preizkusi čakajo udeležence na nekaterih poljih in vedno, ko se na istem polju znajdeta dve ekipi. Poraženec se mora pomakniti na polje, ki ga je zasedal pred tem, kjer pa ga lahko že čaka nov izzivalec. Igra pa ne pozna zgolj kazni, ampak tudi nagrade: polja z gosko prinašajo srečo, podvojitev točk, ki si jih vodje ekip pridobivajo z metanjem dveh kock. Ves potek igre spremljajo notar ob zapisnikarski mizi in strogi sodniki na terenu, ki skrbijo, da vse poteka po pravilih, da so naloge do potankosti izvedene, da so časi točno izmerjeni in razna jabolka, hruške ali gosje tace natančno preštete. Toda pojdimo po vrsti - Zogo pride šele na koncu!

Mikavnost starih časov

Za italijanska turistična društva se zdi, da so naravnost obsedena s preteklostjo. Skoraj ni večjega mesta, kjer ne bi vsaj enkrat na leto bobni naznanjali prihoda sbandieratorjev, tistih barvito oblečenih fantov in deklet, ki tako vešče vihrajo z zastavami in jih mečejo v zrak, da nemudoma pritegnejo pozornost množic. Pravijo, da so zabavali že gledalce viteških iger, sicer pa naj bi bil njihov prvotni namen posredovanje ukazov enotam raznih vojska na bojnem polju. V Miranu niso sledili tej uhojeni poti oživljanja srednjeveških navad, ampak so vzdušje v mestu vrnili zgolj za stoletje nazaj. V čas, ko je kolo postajalo glavno prevozno sredstvo, ko so si gospe stiskale pas s steznikom, gospodje pa so se sprehajali s palico v rokah in cilindrom ali melono na glavi.

Pobudnik igranja Zoga na mestnem trgu in oživitve podobe sejma v stilu fin de siècla je bil Roberto Gallorini iz krajevne Pro Loco, ki še vedno drži vse organizacijske niti v svojih rokah. Pisalo se je leto 1998 in zamisel se je hitro prijela. Stari in mladi so se zapodili na podstrešja in v skrinjah pradedkov in prababic iskali krila, hlače, plašče in ogrinjala, našli med staro šaro kako kolo, ki ga je bilo mogoče z malo truda usposobiti za vožnjo, izbrskali ostanke orodij, ki so bila v vsaki hiši za raznorazna popravila. Ta je našel kak star plakat, ki je vabil na cirkuško predstavo z žensko-kanonom, požiralci ognja in krotilci levov ali medvedov, drugi je imel še ohranjene reklamne oglase za testenine, kruh ali mesne delikatese ... Kmetje so privlekli v mesto kombajne, ki jih je prek jermenov poganjala zunanja enota z enobatnim motorjem. “Nanjo si lahko priključil mlin, žago, karkoli, kar danes poganjajo elektromotorji,” je razlagal Italo Franceschin, ponosni lastnik češke slavie in drugih brezhibno delujočih starin. Skupina I Caeniss se je predstavila z več deset obnovljenimi kolesi poklicev, to je potujočih trgovcev, obrtnikov in popravljavcev vseh mogočih stvari. Vse so s ponosom obnovili in se pripravili, da na gosjem prazniku ne bi bili zgolj opazovalci, ampak sodelujoči v mimohodu, ki uvaja prihod tekmovalcev na “bojno polje” sredi mesta, na trg, ki ohranja spomin na umorjene partizane, mučence za svobodo.

Ponudba v znamenju gosi in gosakov

Na stojnicah v okolici trga je bilo vsega dovolj, da nihče ni ostal žejen ali lačen. Vrsti za rezance in rižoto z gosjim ragujem sta bili najdaljši, le nekaj krajša za panin z gosjo salamo. Kuhano vino je grelo dlani, navadno je hladilo grla. Priložnostni natakarji in natakarice, v glavnem priletni gospodje in gospe iz turistične organizacije, so se lepo vživeli v duh časa, le račune so izstavljali v evrih, čeprav so bile cene sladic napisane v scheijih, kot nekateri še vedno rečejo vsakršni denarni enoti.

Med lesenimi igračami so prevladovale lesene goske na vrvici, med delikatesami se je ob gosjem pršutu našel tudi fois gras d'oie, torej tista pregrešno dobra mastna gosja jetra, ki jih zaradi prepovedi nasilnega pitanja zdaj pridelujejo le še v petih evropskih državah, vse več pa je tudi takih, kjer je njihova prodaja prepovedana. Vezenine, keramični krožniki in lončki so imeli motiv goske, pladnji iz oljčnega lesa tudi njeno obliko. V kletkah so gagali lepo rejeni gosaki, še večji, skoraj štirimetrski, pa so dajali vtis, da pravkar stopajo izpod lož pred hišami in da se tudi oni odpravljajo na trg, kjer je množica že nestrpno čakala začetek igre. Na stojnici organizatorjev je bila naprodaj izvirna verzija Zoga de l'Oca, kakor tudi knjiga, ki podrobno opisuje pomen sličic na posameznih poljih. Miranska igra je nastala na pobudo podjetnika Sandra Albana Zare, ki je ilustratorski del zaupal umetniku Carlu Pretiju iz Mester, in jo nato objavil leta 1982.

Plezanje na mlaj za dvig razpoloženja

V Italiji jim pravijo cuccagnari: to so skupine plezalcev na mlaje, ki svoje veščine kažejo na vaških veselicah, kjer potekajo prava tekmovanja v tej spretnosti. V Miranu so imeli nalogo, da zabavajo vse bolj številno občinstvo pred prihodom tekmovalnih ekip in njihovih spremljevalcev v starih oblačilih. “Običajno plezamo na skoraj enkrat višje mlaje, saj ima ta le osem metrov. Poleg tega je zagozden v cementno luknjo, medtem ko so na šagrah zabiti kar v zemljo. V čem je razlika? Ja, ta se komaj premika, medtem ko oni na travnikih tako nihajo, da se včasih počutimo prav nelagodno,” je razlagal Roberto Bordignon, eden od plezalcev. Pred leti so bili v skupini zgolj fantje, zdaj imajo v svojih vrstah tudi dekleta in starejše moške. “Drogoplezi” imajo za skupinski naskok na mlaj prav posebno tehniko: potem, ko se prvi nastavi za oporo, zleze drugi nanj in še pol metra prek njega ter se z nogami in rokami oprime droga tako, da lastno telo nastavi kot nekakšno lestev naslednjemu plezalcu. Vrh naskakujejo v paru ali v štirih, med ekshibicijskimi nastopi pa se lahko na drogu zvrstijo vsi. Obuti so v volnene nogavice, gornji del obleke je iz bombaža: le bog ve, kako se jim uspe obdržati na drogu, ki je običajno še nekoliko namaščen.

In zdaj - Zogo!

Ko je ura v zvoniku odbila tri in ko je sonce sramežljivo pokukalo izza nizkih oblakov, so skupine tekmovalcev začele prihajati na trg. Dve mični gospodični na visokih hoduljah sta si zviška ogledovali okolico in poplesavali, kot da bi bili v običajnih plesnih salonarjih, za njimi je bila večja skupina otrok z vzgojiteljicami, male prodajalke vžigalic in mleka, pa obrtniki na kolesih in končno tekmovalci, zastopniki šestih zaselkov miranske občine. Vsak s svojo zastavo, vsak z ruto in pasom drugačne barve, so se predstavili Ballò, Campocroce, Scaltenigo, Vetrego, Ziniago in sam Mirano. Zborček, ki ni imel časa, da bi dovolj uskladil glasove, je odpel himno gosje igre, v črno oblečeni godci na pihala so udarili koračnico, vodje ekip so prisegli pošteno igro in metali kocko za določitev vrstnega reda, notar, zapisnikar in sodniki so se razporedili po igrišču, dame, določene za premikanje figur na velikanski serpentini gosje igre, so šle k polju številka ena, in že sta kocki prvič poleteli po zraku.

Posamezna polja gosje igre na trgu so velika dva krat dva metra, polj je 63, dolžina, merjena po sredini, je skoraj natančno 130 metrov. V nekaterih drugih krajih imajo polja položena kar na tla in se zastopniki moštev premikajo po njih, v Miranu pa so slab meter visoko in moštva zastopajo figure, podobne trebušastim chiantar'cam. Igra naj bi trajala do petih popoldne: če se zavleče, se pravila spremenijo le v toliko, da zmaga prvi, ki pride do zadnjega polja. Sreča je bila tokrat naklonjena Vetregu, ki se je ognil polju smrti, ki te tik pred koncem vrne na začetek, in ker je ura že odbila pet, mu ni bilo potrebno čakati na bolj natančen met, sicer bi moral zaradi preveč pik na kocki za nekaj polj nazaj.

Tako pa so šli člani ekipe po zasluženo trofejo, gledalci pa so še zadnjič zavili do stojnic ali do številnih gostiln, ki so ta dan pokale po šivih.

TONI GOMIŠČEK

---