Habetovi, družina z 12 otroki

Na ekološki kmetiji na robu rajskega zadloškega polja živijo Lidija in Ciril Habe in njunih 12 otrok. Starejši so že odšli od doma, a se vanj vračajo, ker jih v družini čaka vse, kar jih najbolj bogati: povezanost, toplina, strpnost in ljubezen. Starša, ki vzgajata zdrave in uspešne potomce, sta zadovoljna, saj vesta, da jima je življenjska skupnost bogato obrodila.

“Hvaležna sem, ker lahko kadar koli pridem domov in vem, da bodo vrata na stežaj odprta. Ker tu zaslišim obilje glasov, ki hišo naredijo dom. Ker ima ata Ciril vedno dober odgovor in odličen nasvet za čisto vse in bo mami Lidija vedno najboljši zgled, kako postati odlična mama,” je na zahvalni dan zapisala Marta, drugorojenka med sedmimi sestrami in petimi brati v družini Habe. Lidija in Ciril sta srečna, ker se starejši otroci radi vračajo v družino in imata doma še vsak dan obilje otroške zvedavosti in razposajenosti. Ker imata uspešno družino z 12 otroki, prav takšno, kot sta si jo želela.

Sorodni duši staršev ...

Ena najlepših družinskih zgodb na Slovenskem se je začenjala pred tremi desetletji. Štajerka Lidija se je po zaključku srednje kmetijske šole namesto na študij po nareku življenja podala v Črni Vrh nad Idrijo za kruhom. V gostišču, kjer je delala, se je večkrat oglasil postavni kmet Ciril in iskra se je vnela. Oba prihajata iz družin s po štirimi otroki, a sta si jih sama potiho želela več.

Ciril Habe: “Vsak otrok je za naju vreden kot ves svet. S to zavestjo sva se veselila vsakega rojstva, krsta in potem vsak dan. To je najino bogastvo.”

“Ko sva že vedela, da kot sorodni duši sodiva skupaj, me je Ciril vprašal, ali bi mi bilo prav, če bi imela vsaj pet otrok. Tedaj mu nisem odgovorila nič. Le potiho sem se vprašala: zakaj pa samo pet? Pred 27 leti se je rodila Bernarda, pred tremi leti pa najin dvanajsti otrok Srečko. Pet jih končuje študije, dve dekleti sta že zaposleni, za enim je prvi letnik srednje šole. Najmlajši štirje imajo še čas, da se odločijo. Kot vsi pred njimi, bodo življenjske poti izbirali sami,” pove Lidija.

Z otroki je rasla in se spreminjala tudi kmetija. “Najprej smo redili krave dojilje. Še vedno jih imamo nekaj, a smo se preusmerili na ekološko prirejo mesa. Če bi bil mlajši, bi se usmeril še na predelavo mesa,” pojasni Ciril. “Ta in ekološka prireja rasteta letno po 18 odstotkov in sta najpomembnejša tržna niša in priložnost za mlade kmete.” Tudi za njunega osmorojenca Johana, ki je v drugem letniku srednje kmetijske šole v Novem mestu.

... in zelo različni, a tesno povezani otroci

Iz dnevne sobe je zazvenela glasba s pianina. Okrog teologinje Marte, ki je pravkar nastopila službo novinarke pri Družini in čaka na zagovor magistrske naloge, so se zbrale najmlajše tri sestre in brat. Na klavirju ji je roki podala desetorojena, desetletna Elizabeta, ki se sicer navdušuje nad športom, zlasti nad nogometom. “Z žogo je zelo spretna in mimogrede užene fante. Rada ima glasbo, ki je ljuba tudi meni. Končala sem nekaj letnikov klavirja in v Ljubljani sem vodila fakultetni pevski zbor. Zaradi zaposlitve in magisterija sem zbor pravkar predala naslednici. Razmišljam pa že o oblikovanju novega,” je povedala Marta. S svojim prisrčno doživetim zahvalnim pismom svoji družini nas je popeljala skozi pisan, kleno povezan svet bratov in sester. Medtem nam je triletni Srečko vse predstavil na fotografiji.

Ciril Habe: “Ko je družina velika, je odhode otrok laže sprejeti kot v majhnih družinah. Modro je odstopiti in jih spustiti v samostojnost, ko je za to čas.”

Marto vleče domov, ker so tam: 27-letna laboratorijska biomedicinka Bernarda, ki po farmaciji končuje še študij dietetike in je vedno na voljo za kakršnokoli pomoč in je enkraten zgled; Franc, ki je pri 22 letih pravkar opravil zadnji izpit na fakulteti za gozdarstvo in je neizčrpen vir informacij o gozdu in naravi, mislec in govorec, ki nas uri v poslušanju in izmenjavi argumentov; Lucija, 19-letna frizerka v Luciji, s katero vedno prijetno poklepeta in mimogrede dobi še novo pričesko; Angela, ki pri 12 letih zna pripovedovati zamotane zgodbe in je edina med njimi, ki ji učenje in znanje že v otroštvu ogromno pomenita; Elizabeta doda kakšno svojo pripoved in ima za vsakega modro misel; tu je tudi razigrana, sedemletna Jordana, ki je zlepa ne ujameš.

Marta ni pozabila na ostalih pet bratov in sestro, s katerimi je tesno povezana, jih občuduje in pogreša, ko jih obveznosti raztepejo na vse konce države. Med seboj so zelo različni - na pogled, po značajih, interesih ... Vsi skupaj pa so dobro uigran orkester. Ob našem obisku jih je s staršema h kosilu sedlo deset, a mogočno omizje s kuhinjo vred je bilo nekaj minut pozneje kot iz škatlice.

12 otrok in skoraj zagotovo toliko različnih izobrazb in poklicev

Osem jih že ima izbrane različne poklice in prav gotovo se jim bodo preostali štirje pridružili z drugačnimi poklicnimi odločitvami. Najbolj znan med vsemi je petorojenec, 21-letni Lovrenc. Študira na pedagoški fakulteti v Kopru, a je po srcu in znanju novinar oziroma kar multimedijski talent. Skoraj še otrok je v domači hiši osnoval Televizijo Zadlog in časopis Habetove novice ter posnel več odmevnih, igranih filmov. Oba medija, kljub študiju, ohranja živa in povedna. Ob tem ne zanemarja obveščanja javnosti o dogajanju na črnovrški planoti in ob delu na radiu upa, da bo tudi poklicno pot tlakoval v medijskih vodah.

Tu je že omenjeni Johan, ki utegne na kmetiji naslediti očeta in velja za izjemno spretnega pri tehničnih opravilih in ravnanju s stroji na kmetiji. Vseh mogočih del je vešč tudi sedmorojeni, 18- letni Štefan. Sočasno velja za šaljivca, ki zna pošteno nasmejati družino. Kot uspešen učenec in delavec ima zagotovljeno službo pri Hondi, pravkar pa se je vrnil s prakse na Finskem. “To je umirjena država. Življenje in delo potekata neprimerno bolj počasi in premišljeno, z boljšim sodelovanjem kot pri nas. Norma v delavnici je skoraj pol nižja kot naša. Pri tem pa imajo delavci plačana še dva odmora za kavo in pol ure za malico. Če bi Finska imela bolj blago, naši podobno klimo, bi se vanjo takoj vrnil,” je povedal Štefan.

Lidija Habe: “Sodobne bolezni razvajenosti otrok mi res ne poznamo. Seveda pa otrokom dopuščava, da se udejstvujejo v šoli, v cerkvi in pri interesnih dejavnostih nasploh, po njihovi lastni izbiri. Nikoli nisva nobenega silila v poklice, ki so blizu nama.”

Ema, 24-letna vzgojiteljica, ki občasno že dela v črnovrškem vrtcu, v Kopru pa končuje visokošolski študij, je prepričana, da je izbrala najboljšo poklicno pot. Je k izbiri poklica botrovalo varovanje bratov in sester? “Otroci so me navduševali od majhnega, tudi bratje in sestre. Sem pred diplomo in zelo dobro vem, kako dragoceno popotnico v življenje odnašam iz svoje družine,” je povedala Ema.

Ker v Hudem kotu domuje sloga, je tudi reševanje težav lažje

“V tej družini res nikoli ni dolgčas in lepo je občutiti njeno povezanost,” je dodal Emin izbranec, Mariborčan Boštjan. Kako pa se kot meščan znajde v odmaknjenem Hudem kotu? “Kakšen Hudi kot? Ozrite se okrog sebe: tu je raj na zemlji,” se je, ob Eminem smehu, čudil Boštjan.

Predel Zadloga, v katerem domujejo Habetovi, se namreč imenuje Hudi kot in to ne brez razloga. Pogostemu grmenju in strelam, orkanskemu vetru, ki jim je že uničil obilico lesa v sicer 30 hektarskem prostranstvu družinskih gozdov, se vse raje pridružijo poplave, ki jih odrežejo od sveta. Tedaj 14 Habetovih, s pomočjo sorodnikov in sosedov, še tesneje stopi skupaj in težave premaga laže in hitreje, kot je pri nas običajno. Kraj je podoben kot družina. Tudi ta ni samo idila, a zna in zmore vešče zmagovati vse hudo.

V hudem in dobrem se velika družina mimogrede še razširi. Prihajajo tete in strici, stari starši, prijatelji ... in se pri Habetovih, kakopak, počutijo kot doma. “Ker taka družina preprosto navdihne,” kot je ob našem obisku potrdil stric Slavko. Iz Goriških brd je ravnokar pritovoril zakladnico sadja.

Po treh desetletjih veliko zadovoljstvo

Je velika družina torej velika prednost? “Dobrega, torej prednosti, je neprimerljivo več kot slabosti,” so bili soglasni ta dan doma zbrani otroci. “Prav nobene slabosti ni. Samo prednosti so!” pa je pribila Marta. “Starejši kot sem, več prednosti vidim v veliki družini. Vedno smo vse delali skupaj, se drug od drugega učili, a smo sočasno s podporo vseh in staršev rasli tudi v svoji različnosti. Zato je logično, da smo se v življenje napotili po lastnih, izvirnih poteh. Več različnih glav ne le da več ve, pač pa so pomembne tudi za strpnost, razumevanje različnosti in ponotranjenje številnih drugih vrednot. Za našo rast je bila velika družina in modrost staršev, ki sta poskrbela tudi za to, da nikoli nismo občutili materialnih stisk, resnično velikanska prednost,” je prepričan Štefan.

Prezaposlena Lidija in Ciril seveda nimata časa za kakršnekoli inventure, a vendarle ... Na vprašanje, kaj občutita, ko se ozreta na svojo družino, Ciril odgovori: “Eno veliko zadovoljstvo! Mislim, da nama je uspelo prav tisto, k čemur sva pred 30 leti napotila.”

Kako pa je obvladovala težave in kaj po 12 porodih pravi telo, pobaramo Lidijo. “Telo se oglaša, a kar gre. Vsi otroci so zdravi. Torej se z resnimi težavami nismo srečali. Meni osebno je bilo tu in tam težko, ko med otroki nisem bila slišana in upoštevana.”

Pa je ljubezen mogoče enakovredno porazdeliti med vseh 12 otrok? in kako sta starša vsakemu posebej sploh lahko namenila dovolj časa? “Joj, tega pa ne morem opisati. Ljubezen pride sama od sebe in seveda do vseh enako. Otroci so bili stalno ob naju, pri vseh delih. Veliko smo delali, se pogovarjali in seveda tudi zabavali. Z menoj so na njive, v gozd in hlev hodili sinovi in hčere in vsi so poprijeli tudi z mamo. Skupaj smo skrbeli za živino, zidali, popravljali traktorje, a tudi kuhali in pospravljali,” pove Ciril.

“Sodobne bolezni razvajenosti otrok mi res ne poznamo. Seveda pa otrokom dopuščava, da se udejstvujejo v šoli, v cerkvi in pri interesnih dejavnostih nasploh, po njihovi lastni izbiri. Nikoli nisva nobenega silila v poklice, ki so blizu nama,” ga dopolni Lidija.

“Imam izkušnjo svojega očeta, ki je nas otroke le redko pripustil h kakšnemu delu. To ni dobro in te izkušnje nisem želel ponoviti. Otrokom je nujno dati priložnost, da se izkažejo in jih je za to potrebno tudi pohvaliti,” je prepričan Ciril. Pa je vsaj najmlajši Srečko, ki ima pred sabo celo četo “vzgojiteljev”, nekoliko razvajen? “Ta mali je morda res. Najmlajši ne bi smel biti nobeden. Res pa je, da mora tudi on opraviti svoje delovne obveznosti. Skrinja v hiši mora biti vedno polna drv in to je njegova odgovornost.”

Brez doslednosti ni resne vzgoje

Triletni fantič je zadolžen za prinašanje drv, se začudimo. “Mora biti!” odgovori Ciril. “Vse otroke sva zgodaj uvajala v delo. Če Srečko česa ne zmore sam, ga k nalogi pospremijo starejši. Pri vseh sva bila dosledna, saj brez tega ni resne vzgoje. Tudi tedaj, ko je bil pri hiši za vse en računalnik ali kakšno drugo igralo in je bila gneča. Otroci so se tu in tam seveda sprli, a so se tudi zelo hitro uskladili.” Kot pojasnjuje Ciril, takšen način vzgoje ni zahteval kakšnega dodatnega napora. “Za resnično doslednost so pogosto poskrbeli otroci sami. Če kateri ni opravil svojega dela, so ga prijeli bolj trdo, kot bi to zmogla midva. Otroci sami pa bolje prenesejo trdo roko vrstnikov kot staršev.”

Družina Habe je zdaj v obdobju, ko “ptički odletavajo iz gnezda”. Je to za starša hudo? “Ko je družina velika, je odhode otrok laže sprejeti kot v majhnih družinah. Modro je odstopiti in jih spustiti v samostojnost, ko je za to čas,” pravi Ciril. “Meni je bilo zelo hudo, ko je kot prva odšla v Ljubljano najstarejša, Bernarda. Bala sem se zanjo in razmišljala o tem, da sem ji dala preskromno popotnico izkušenj. Potem me je podobno stiskalo vse do šeste hčere - Lucije. Ker so vsi samostojnost vzeli zelo odgovorno in opravili šole, sem sedaj bolj mirna in si prizadevam, da pravočasno spustim vajeti iz rok,” nam zaupa mama Lidija.

Na prvi dopust po 21 letih, vsi skupaj pa prvič letos

Habetova sta pred sedmimi leti prvič uspela izpreči in oditi na dopust. “Mož je razmišljal o toplicah, meni pa je v domači cerkvi prišel v roke časopis društva Družina in življenje, v katerem je bilo vabilo na duhovne vaje v Veržej. Rekla sem si, da bo to najboljši dopust za naju. Če se prej ne bi preusmerili v ekološko kmetovanje, to ne bi bilo mogoče. S seboj sva vzela najmlajše otroke, ostali pa so poskrbeli za kmetijo. Ker naju je tisti teden še bolj povezal in sva bila bogatejša za obilje duhovnih spoznanj, odtlej odhajava v Veržej vsako leto. Zakonca Dani in Vilma Sitar, ki društvo vodita, sta resnično navdihujoč vzor,” pove Lidija.

“Vsako leto gre več otrok z nama. Pred sedmimi leti pa je bil to najin medeni teden. Prej ta ni bil mogoč. Ne zaradi otrok, da ne boste narobe razumeli, pač pa zaradi kmetije. Duhovne vaje nas oziroma naju resnično utrjujejo v skupnosti. Verjamem, da je zakon nekaj, kar je nujno graditi do večnosti. Je živ in dosleden organizem in tu ni odstopanj. Zato se včasih le ustavim in zahvalim za skupnost, ki jo imam,” iskreno pove Ciril.

Družina se je letos prvič skupaj odpravila na izlet. S kombijem in osebnim avtomobilom so šli na obisk k stricu v avstrijski Gradec.”Sedaj, ko ima že pet otrok vozniške izpite in avtomobile, bi to lahko večkrat ponovili, a ...” skomigne z rameni Ciril. Dela pač na kmetiji nikoli ne zmanjka. Pa si starša lahko odtrgata kaj časa za svoje interese oziroma interese vsakega posebej? Ciril nam pove, da se Lidija tu in tam s prijateljicami odpravi na vaški vršac Špičasti vrh. “Ne samo to,” ga brž dopolni žena. “Vsak konec leta si vzamem nekaj dni za duhovne vaje, delujem tudi v domači cerkvi, v duhovni skupini, ki jo vodi sestra Rebeka. Rada berem, čeprav zmanjkuje časa. Televizije pa ne gledam.”

“Veste, kmetija, ki sicer zahteva stalno prisotnost, sočasno tudi vedno dopušča, da delo za nekaj ur odložiš. Ko sem bil zaposlen, sicer samo poldrugo leto, sem denimo za vsak opravek moral vzeti dopust. Kmetijo pa vedno lahko za nekaj ur zapustim in seveda najdem tudi nekaj časa zase,” prizna mož.

Lidija Habe: “Ko sva že vedela, da kot sorodni duši sodiva skupaj, me je Ciril vprašal, ali bi mi bilo prav, če bi imela vsaj pet otrok. Tedaj mu nisem odgovorila nič. Le potiho sem se vprašala: zakaj pa samo pet?”

Za božič so vsi skupaj

Za družino Habe, ki je kar dvanajstkrat praznovala rojstva, krste in potem še množico rojstnih dni, je prav gotovo tudi božič nekaj posebnega. Kako ga bodo praznovali?

“Danes se bomo zbrali skupaj vsi in tega se vedno iskreno veselimo. Skupaj bomo okrasili božično drevo, postavili jaslice, s kadilom blagoslovili in se po molitvi poveselili ob praznični večerji,” načrte za nocojšnji večer razkrije Lidija. Potem pa se bodo skupaj odpravili k polnočni maši. “Če se le da, se do tri kilometre oddaljene cerkve sv. Jošta v Črnem Vrhu odpravimo peš,” pojasni Ciril.

V tej cerkvi so krstili vse otroke. Johana in Jordano sta krstila škofa - upokojeni škof Metod Pirih in sedanji Jurij Bizjak. Zadnjemu sinu pa je bil boter domači župnik Srečko Vončina. “Zaradi njegove blagosti in modrosti je po njem dobil tudi ime,” razkrije Lidija. “Vsak otrok je za naju vreden kot ves svet. S to zavestjo sva se veselila vsakega rojstva, krsta in potem vsak dan. To je najino bogastvo. Nikoli nam ni ničesar primanjkovalo, a za najino bogastvo niso odločilne materialne dobrine, pač pa ljubezen in doslednost. Prav tako tudi vsakodnevno zavedanje tega bogastva, povezanosti družine in njene različnosti in zavedanje najine skupnosti v njeni raznorodnosti. Zato živiva, kot pravijo modri: točite drug drugemu, a ne pijte iz istih kozarcev,” še zaključi Ciril.

SAŠA DRAGOŠ

---