Gozd, igrišče za vse življenje

Nekoč, ko je gozd še govoril, je rekel človeku: “Dokler bom jaz, boš tudi ti.” Danes gozd morda ne govori več, bolj verjetno pa je, da ga ljudje ne razumemo. Kar pa ne velja za Alfreda Grudna, po domače Luruvega, ki se z gozdom pogovarja že celo življenje.

Trnovski gozd je poln skrivnosti, toda Alfred Gruden iz vasi Nemci  pozna vse. Foto: Picasa
Trnovski gozd je poln skrivnosti, toda Alfred Gruden iz vasi Nemci pozna vse. Foto: Picasa

Domačija Alfreda Grudna je na robu vasi Nemci. Za otroka iz hiše ob cesti Trnovo-Lokve je bil gozd največje in najlepše možno igrišče, vendar je bilo brezskrbnega otroštva hitro konec. Kamne, ki jih ni obrnil kot fantič, je spoznaval kot občasni partizanski kurirček, takoj po vojni, 26. novembra 1946, pa se je, še ne petnajstleten, že zaposlil kot sekač pri Gozdni upravi Trnovo. V naslednjih 38 letih je bil skoraj ves čas na terenu, čeprav je po zaslugi znanja in izkušenj opravljal vse bolj zahtevne naloge. Pri triindvajsetih se je vpisal v nižjo gozdarsko šolo v Idriji, pri tridesetih v srednjo gozdarsko šolo v Postojni. “V internatih, če k temu prištejem še vojsko, sem bil celih šest let,” v smehu navrže Alfred, ki se s hvaležnostjo spominja ravnatelja Stanislava Mazija: učence je učil, da biti priden ni dovolj, potrebno je biti tudi radoveden. In Alfred Luru to nedvomno je.

Gozd je zdaj njegov hobi

Njegov hobi je vse, kar je povezano s Trnovskim gozdom. Zbirko pisanega gradiva in zemljevidov tujih avtorjev dopolnjujejo podatki, ki jih je sam zbiral desetletja, pa tudi gora slik, saj je bil fotoaparat, skupaj z daljnogledom, njegov stalni spremljevalec.

Za hišo ima zbirko gozdnih mejnih kamnov, v sobi, polni lovskih trofej, pa tudi kose surovega stekla, najdene na območjih nekdanjih glažut. Da so bile štiri, pove, prva na območju Gorenje Trebuše, potem v Mrzli dragi, zadnji dve, toda največji, v Mojski dragi pod Poldanovcem. Na posamezni lokaciji so kremenčev pesek talili toliko časa, dokler niso pokurili bukev, ki so jim bile odkazane, potem so se selili drugam. In zakaj prav bukev? Ker je pepelika iz bukovega pepela ključna steklarjeva surovina, pove Alfred.

Debela jela

Natančnost pri navajanju podatkov me preseneti. Naizust ve vse o debeli jeli, najmogočnejšem drevesu v Trnovskem gozdu: 307 let je imela, visoka je bila 42 metrov, 1,85 metra je bil njen premer v prsni višini, 5,85 metra je meril njen obseg, lesne mase je imela 37 kubičnih metrov. Letnice, površine gozdnih oddelkov, vrste in število opaženih in uplenjenih divjih živali, kakor tudi vrste zvončnic, ki rastejo na Mali Lazni, leto gradnje gozdnih cest, sprejemanje načrtov za upravljanje z gozdom - ni je stvari iz zgodovine in sedanjosti Trnovskega gozda, ki je ne bi vedel.

“Z izjemo par dni v mesecu, ki smo jih morali tudi operativci prebiti v pisarni, sem bil ves čas v gozdu,” se pohvali. In tudi še zdaj gre skoraj vsak dan v gozd. Ljubi ga in to ljubezen rad prenaša na druge. Tako na najmlajše, ki jim je v okviru učnih gozdnih ur pomagal odkrivati lepoto narave, kot na številne raziskovalce, ki so se obrnili nanj, ko so za diplomske naloge, disertacije ali kake projektne naloge preučevali floro, favno ali kraške pojave. Sodeloval je pri nastajanju fitosociološke slike Trnovskega gozda, geologom je pomagal določiti lokacije lednih jam. Srečanja na terenu so se nadaljevala z dolgoletnimi prijateljstvi. Z rahlo žalostjo v glasu govori o mnogih, ki so že pokojni, toda s ponosom pokaže knjige z osebnim posvetilom, ki so mu jih dali.

Številne zadolžitve

Ko začne Alfred naštevati zadolžitve, ki jih je imel že od šolskih let dalje, seznamu ni ne konca ne kraja. Na delovnem mestu, v krajevni skupnosti, v občini, v lovskem društvu, v raznih komisijah je pogosto prevzemal vodilne vloge. Odgovornosti se nikoli ni branil, tudi porotnik je bil veliko let. Stena, okrašena s priznanji, dokazuje, da je bilo njegovo delo cenjeno. Soba z lovskimi trofejami ga kaže v luči natančnega strelca, toda vsi vedo, da nikoli ni streljal kar povprek. Živali je raje opazoval in brez pomisleka sprožil le takrat, ko je gams, srnjak ali jelen kazal kakšno hibo.

“Lovišče LD Trnovo meri 10.300 hektarjev in je eno večjih in najbolj zanimivih v državi, saj tu najdemo vse, tudi volka in medveda,” pripoveduje in našteva divjad z dlako in perjem. Zvem, da se je število divjih svinj zmanjšalo, da je gamsov vse več, in da se srnjaki selijo proti Vipavski dolini, od tam pa na Kras. Očitno se tudi oni odpravljajo na morje, pripomnim v šali, pogovor pa zaključiva z receptom za pravi lovski golaž: na štiri dele divjačine (po možnosti srnjadi) damo en del govedine, čebule deset odstotkov več kot mesa, za popoldanski lovski piknik pa začnemo kuhati že dan prej.

Alfred mi v slovo pokaže zbirko dreves, ki jo krasi živ fosil ginko. Zmeniva se, da me na pomlad popelje globlje v gozd. Na odkrivanje šepeta in govorice dreves.

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano