Gostilna Rahela, v razkošju narave in okusov

Čudni časi: nekdaj uveljavljene gostilne postajajo turistične kmetije, da bi v zavetju nekakšne mini davčne oaze, ali vsaj zavetišča, lažje dihale in prišle do nepovratnih sredstev, namenjenih razvoju podeželja.

Kmetija, ki ima pet hektarjev vinogradov, sušilnico mesnin, ogromen vrt in kar nekaj sadnega drevja, pa je brez centa spodbud iz bruseljske ali ljubljanske kmetijske malhe opustila kmečki turizem in zgradila gostilno s tremi sobami za turiste. Te hodce proti toku boste našli v Preserju, razpotegnjeni vasici med Branico in Vipavo. Slišijo na priimek Čebronovi, v vasi pa jih poznajo kot Žulavkne. Star voz s parom sodov vam bo dal upati, da ste prišli prav, napis Gostilna Rahela pa vam bo potrdil, da prav zares niste zgrešili.

Kuhar naj bo!

“Bil sem še mulc, ko sta starša, oče Robert in mati Andrejina , odprla doma kmečki turizem. Odločitev je bila spontana: leta 1991 smo prenehali oddajati grozdje v vipavsko klet in naslednje leto smo ga začeli ponujati v domačem hramu. Ljudje so mogoče težko izgovorili ime Žulavkn hram, toda pot do nas so hitro našli in ker sem se takrat pripravljal za vpis v srednjo šolo, so celo gostje svetovali staršem, naj me vpišejo na srednjo gostinsko v Izolo. Tudi če mogoče takrat nisem bil ravno zagret za kuharijo, je tudi res, da me vonj po bencinu in razdiranje motorjev ni tako veselilo kot druge moje vrstnike, pa tudi doma sem bil vedno rad koristen. Odločitev za Izolo je bila zato takoj sprejeta, s takratnim potekom učenja pa nisem bil nič kaj zadovoljen. Preveč je bilo splošnih predmetov, premalo prakse; verjetno so podoben program imeli na kakšni železničarski šoli! Ko sem od gostov, med katerimi je bilo vse več zamejskih Slovencev, slišal hvalnice na račun tržaške gostinske šole, me je zamikalo, da bi se prepisal tja. In tako sem pristal v Trstu, kjer je istega leta začel poučevati Matej Tomažič ,” se spominja učnih let Dean Čebron, ki zdaj že vrsto leto družno z ženo Teo, po rodu iz Vitovelj, vodi gostilno Rahela. Ljubezen se je rodila v času, ko je nosil vojaško suknjo in vrtel kuhalnice najprej v vipavski kasarni, nato pa še v Cerkljah na Dolenjskem. “Kakih osemnajst let sva skupaj, od tega deset poročena,” navrže, Tea pa ga popravi, da jih je minilo že dvanajst. V tem času sta se jima rodili dve hčerki: Ana jih šteje devet in hodi v OŠ Branik, štiriletna Tina je še v vrtcu. Načrtov zanju ne kujeta, vsi starši pa upajo, da bodo otroci cenili in nadaljevali njihovo delo.

Družinski spor zaradi steklenic

“Oče je od nekdaj znal narediti dobro vino, ki ga je, tako kot večina drugih vinarjev iz Vipavske doline, prodajal kot odprto. Ko me je zamikalo, da bi nekaj pridelka ustekleničil, in ko sem pripeljal domov nekaj sto steklenic, je bil kmalu ogenj v strehi. Kar težko ga je bilo prepričati, da se časi spreminjajo,” začne Dean pogovor o vinu. Danes je slika tako obrnjena, da le nekaj sto litrov vina ne zapusti domačije v steklenici. Na prvih etiketah je prepoznavna silhueta cerkvice sv. Katarine, kasneje se pojavi motiv trte, privezane na žično oporo. Avtor fotografije in tudi grafične rešitve je pokojni umetnik in potapljač Dušan Podgornik, ki je bil tudi velik družinski prijatelj. “Ohranjamo njegovo zamisel, le velikost etiket smo pomanjšali,” razlaga Dean med postavljanjem steklenic z različno oblikovanimi etiketami na mizo. V ponudbi ima osem vin: rose (iz merlota), malvazija, sauvignon in zelen predstavljajo osnovno svežo linijo, chardonnay, refošk z rdečim pecljem in cabernet sauvignon pa od šest do dvanajst mesecev zorijo v lesenih sodih.

V posebno linijo, ki jo označuje zlat rob, sodi še polsuhi rumeni muškat, medtem ko frizantina, narejenega iz laškega rizlinga in rebule, ne stekleniči. “Mnogi me gledajo čudno, toda jaz sem se odločil, da mora imeti vino dostopno ceno: v naši kleti prodajamo sveža vina po 3,50 evra, po 5 evrov pa ostala,” kar malo preseneti Dean s tržnim razmišljanjem, na račun katerega nima težav z neprodano zalogo. Seveda pa dobra prodaja ne sloni toliko na ceni kot na kakovosti, ki goste gostilne tako očara, da si namesto vizitke vzamejo raje nekaj steklenic za spomin na dobro kosilo ali večerjo.

Zelen, malvazija, refošk r.p.

Z vsakim vinarjem se je možno ure in ure pogovarjati o trtah vinih, in tisti, ki so obenem gostilničarji, niso izjema. Čebronove trte rastejo v glavnem v strmih terasah, posebnost pa je vinograd malvazije v ravnini, zasajen s potaknjenci. Dean ga ne more prehvaliti: tiste trte so bolj odporne od vseh drugih, peclji se ne lomijo in zrelo grozdje ne odpada, pripoveduje. Vino je polnega okusa, celo lanski letnik nakazuje zgledno telesno zgradbo. Podobno nas razveseli njegov zelen, ob katerem se šef-vinar spotakne ob pravila Konzorcija Zelen. “Če nisi iz ajdovske ali vipavske občine, ne moreš zraven. Nesmiselno je tako deliti Vipavsko dolino; zato pa tudi ne napredujemo tako hitro kot nekateri drugi vinorodni okoliši,” jezno pripomni.

K njegovim posebnostim sodi refošk z rdečim pecljem. Kot anekdoto pripoveduje, kako je bil prepričan, da so ga v trsnici v Rauscedu naplahtali, kako je vabil poznavalce iz novogoriškega kmetijsko-veterinarskega zavoda v presojo trt in kako nihče ni vedel, kaj hudiča raste v njegovem vinogradu. Jezen je šel k prodajalcu in mu očital, da mu je prodal neke čudne trte. “Počakaj do trgatve, se bova potem pogovarjala,” ga je miril trgovec in mu napovedal odlično vino. “Bolj ne morem biti zadovoljen z njim,” se danes pohvali.

Dva jedilnika s popustom za krožnik več

Dean pripravlja z enako ljubeznijo kopenske in morske jedi, saj želi izpostaviti tisto, kar spada v naš prostor, mej pa si ne postavlja preblizu hišnega praga. Ubral je taktiko dveh ločenih menijev, posameznik pa si lahko izbor obogati z dodatnim izbiranjem po jedilniku. “S tem da dodatne jedi dobi s precejšnjim popustom,” se hudomušno nasmehne ob zamisli, zaradi katere številni gostje tudi za uro ali dve podaljšajo postanek v gostilni. Za pokušino pomladanske ponudbe pripravi gosto kremno juho z divjimi in gojenimi beluši, žepke s čemažem na merjaščevem raguju in jagnječja rebrca, ki jim družbo dela polenta s pomladansko gomoljiko. Še pred tem, za dolgo dobrodošlico, zareže v pršut in salamo. Ob rezinah te dobrote, ki jo spremlja domač kruh, se razgovori o salamijadi, ki jo je pod streho Rahele organiziral z namenom, da bi dvignil kakovost te cenjene mesnine. “Nikjer ni tako dobrih naravnih pogojev kot v naši dolini,” je prepričan Dean, ki za ABC dobre salame našteje: dobra surovina, nestresno okolje reje, zakol brez vznemirjanja živali, higiena, primerna zorilnica. Sam meso fermentira, toda tega ne postavlja v ospredje. Rad poudarja, da za pripravo salam nameni najboljše dele prašiča (prato, pršut, izbrano slanino), vratovino seveda suši ločeno, rebrca uporabi za rolano panceto, tri svetopisemske plošče v zorilnici pa dajo vedeti, da mu tudi priprava drugih dobrot ni tuja.

“Če bi prišli v hladnejših mesecih, bi lahko marsikaj od tega poskusili, če boste prišli poleti, me boste videli delati največ na žaru, jeseni uporabim veliko buč,” strne koledarski pregled usmeritev kuhinje, ki ga Tea dopolni s seznamom sladic, ki jih sama pripravlja. “Zdaj je čas jagod, toda rada kuham kreme, pripravljam strjenke, jabolčne zavitke, čokoladni mousse, pečem torte,” niza nekaj idej iz njenega slaščičarskega vsakdana. Ob sprejemanju naročil je hkrati vinska svetovalka, ob zaključku obeda pa gostom rada namigne, kaj si je vredno ogledati v okolici.

Turisti prihajajo

“Sploh si ne znamo predstavljati, kaj vse je tujcem lahko zanimivo. V zadnjem času opažamo vse več izletnikov, ki jim ni mar za najbolj razvpite turistične točke. Mnogim je dovolj že sprehod do kakšne od bližnjih vzpetin, hoja ali kolesarjenje v naravi. Veča se število pohodnikov, ki do nas pripešačijo. V okviru Domačije Čebron nudimo za zdaj tri sobe (prenočišče z zajtrkom), toda vidimo, da je povpraševanja veliko. Celotna Vipavska dolina ima številne, toda slabo izkoriščene možnosti,” nadaljuje Tea.

Dovolj je zgovorna, da je švedski par, namenjen na letovanje na Hrvaško, prepričala, da se je vredno ustaviti v Sloveniji. Imela sta že dogovorjen aranžma, zato pa sta se vrnila naslednje leto, se nastanila v Preserju in od tam odkrivala okolico: Vipavska Brda, Kras in Trnovsko planoto, pa tudi do Ljubljane sta skočila. Ob večerih pa uživala v Deanovi kuhinji, srebala domače vino, s terase občudovala okoliške vinograde in čakala, da se srna prikaže na jasi sredi gozda.

“Takih gostov je po svetu veliko, le pritegniti jih še ne znamo. In še vedno jim ne nudimo dovolj, zlasti ne dovolj prenočišč in informacij. In povezati se moramo, cela Vipavska dolina bi morala družno nastopati,” pritegne Dean in kot izjemo našteje nekaj promocij, kjer so bili Vipavci skupaj. “Doma pridelano, doma predelano, in doma prodano, to bi moral biti naš cilj,” sklene Dean z nasvetom, vrednim plačila v zlatu.

Domačija Čebron - Gostilna Rahela

> Dean Čebron

> Preserje 617/a, 5295 Branik

> tel.+386 (0)5/99-75-346

> 45°52'20'' S; 13°47'07'' V

> Ponudba: domače mesnine, kopenske in morske jedi, divjačina, marmelada, vino, tropinovec

TONI GOMIŠČEK

---