Gospa postrv iz Trebušice

Pred četrt stoletja sta Lidija in Boris Pirih stanovala v Podbrdu. Ona je bila vzgojiteljica, on železničar. Kot da bi jima bilo življenje v eni grapi premalo, sta si počitniško hišico omislila v drugi, še ožji dolini s še bolj strmimi bregovi, v dolini Trebušice. Hišica v dolini njegovih staršev je kmalu postala dom njune družine in središče nove, skupne dejavnosti, ribogojstva.

Pirihovi iz Gorenje Trebuše: Matija, Matevž, Lidija, Boris, Žan in Aleks (z desne)    Foto: Aleš Srnovršnik
Pirihovi iz Gorenje Trebuše: Matija, Matevž, Lidija, Boris, Žan in Aleks (z desne)  Foto: Aleš Srnovršnik

“Začela sva iz nič, ne pa povsem nepripravljena. Osnovno znanje sva dobila na tečaju pri Dušanu Jesenšku iz Ribiške družine Tolmin, ki je bila zelo zainteresirana za ribogojnico na Trebuščici. Kasneje sva na biotehniški fakulteti opravila še potrebne izpite, da sva lahko začela z rejo rib,” začne pripoved Lidija Pirih. Opazim, da reko, ki ima komaj 16,45 kilometra, imenuje vsak drugače. Za geografe je Trebušica ali Trebuščica, za domačine Trebušca, za vse pa reka z izredno čisto vodo, z lepimi tolmuni in številnimi odmaknjenimi peščenimi plažami.

Prve ribe so bile prodane, še preden so zrasle

Ko sta zakonca Pirih začela, sta imela ribe že vnaprej prodane, in to za ribiško družino, ki jih potrebuje za vlaganje v ribolovne reke zgornjega Posočja.

“Ribogojnico smo začeli graditi leta 1995, dve leti kasneje, prav na moj štirideseti rojstni dan, pa smo vložili prve mladice,” se spominja Lidija, ki je po moževi upokojitvi nosilka podjetja, v katerem je zaposlen še sin Matevž, medtem ko Matija nadaljujejo družinsko železničarsko tradicijo, vendar tudi on pomaga v ribogojnici. Z ribami je domač tudi vnuk Žan, Aleks pa je še premajhen, da bi ga samega pustili k bazenom.

“Ko smo se odločili za ribogojnico, smo kupili rovokopač in pljunili v roke. Preden sem postal prometnik na železnici, sem bil gradbinec, zato mi ni bilo težko vse sam postoriti,” povzame besedo Boris. Danes imajo devet bazenov z ribami, en bazen s peskolovom in valilnico. Doslej so mladice ali oplojene ikre kupovali, zdaj se pripravljajo, da bodo sami poskrbeli za naraščaj.

Zapleten spolni nagon salmonidov

Spolno življenje salmonidov, h katerim spadajo tudi postrvi, je vse prej kot preprosto. Medtem ko številne druge rastlinske in živalske vrste samo čakajo na prvo priložnost za paritev, so si te ribe dobesedno zagrenile življenje. Losose spolni nagon sili, da preplavajo na tisoče kilometrov in da premagajo nešteto ovir, preden se v “domačem” okolju predajo paritvi. Postrvi niso tako izbirčne, vendar še vedno zahtevne in njihovo iskanje pravega mesta za drstitev ni nič manj samouničujoče. V bazenu raje umrejo, kot da bi spustile ikre, mi pojasni Matevž, ko iz vode potegne ribo, ki plava s trebuhom navzgor. Ko jo Žan stisne, ikre kar brizgnejo iz nje. To se sicer redko zgodi, saj gredo ribe običajno v prodajo preden spolno dozorijo, toda nekatere samičke so bolj zgodnje in presenetijo rejce.

Ribogojci vedo povedati, da so lahko posamezne postrvi polne iker že pri starosti enega leta, druge niti v četrtem, da so ene pripravljene na drst novembra, druge šele marca. Jato je zato treba pregledovati tedensko in postrvi sproti smukati. Prav tako vedo, da iz iker mladih rib ne bodo nikoli zrasle lepe postrvi. Tudi zato se povsod, kjer imajo večje plemenske jate, odločajo za pripravo in prodajo kaviarja. Pri Pirihovih so zaenkrat s tem na začetku, toda že sprašujejo po dobrem receptu za pripravo iker za prodajo.

S spermo samčkov je zgodba nekoliko drugačna. Uporabijo jo takoj po smukanju ali pa jo zamrznejo in koristijo čez čas, na trgu pa se dobi tudi zamrznjena sperma iz nekaterih največjih svetovnih ribogojnic. Boris pove, da lahko s posebno obdelavo sperme in iker dosežejo, da dobijo brezspolne ali zgolj enospolne potomce.

Ribe rastejo počasi

Postrv doseže konzumno težo (35 dag) v letu in pol, odkar imajo lastno vališče, pa so čas pomenljivo skrajšali. Vodo za valilne bazene črpajo iz podzemne vrtine in ima stalno temperaturo 11 stopinj Celzija. To je, pove Lidija, najboljša temperatura za rast podmladka. Oplojene ikre so na nekakšnem rešetu: ko se ribice izležejo, obdržijo še nekaj časa mešiček, ki pa se tako pomanjša, da se lahko zrinejo skozi luknje, saj se prve dni življenja rade zadržuje pri dnu. Ko porabijo zalogo iz mešička, jih začno hraniti. Pirihi nabavljajo ribjo hrano z Danske: tista velja za najboljšo. Mladice jo dobijo v prahu, za večje so briketi. “Ti briketi so tako dobri, da jih imajo naši otroci raje kot bombone,” nam v smehu zaupa Lidija in pomežikne proti vnukoma.

V naravi bi bile drobne ribice plen drugim ribam, pogosto prav postrvim, ki se ne brigajo za tabu hranjenja s pripadniki iste vrste, v ribogojnici pa se brezskrbno združujejo v jate: le stare ribe imajo raje samotarsko življenje. Ko zrastejo dovolj, jih preselijo iz pokritega vališča v bazene, kjer je temperatura vode odvisna od letnega časa: pozimi lahko pade do dveh stopinj Celzija, poleti se čez dan včasih dvigne nad osemnajst. Pri prenizki se jim metabolizem upočasni, prav tako pri višji. Postrvi so najbolj aktivne, ko je temperatura vode med 10 in 16 stopinjami Celzija. Pogostost hranjenja je odvisna od velikosti rib: najmanjšim dajo po malo moke kadarkoli ima kdo čas, tiste, nekoliko večje, ki so že v bazenih, jo dobijo po trikrat, še večje po dvakrat, največje zgolj enkrat na dan. Ritem hranjenja je ves čas enak, količino obroka pa uskladijo s temperaturo vode, saj je krmilo predrago, da bi nepojedena hrana končala v iztoku in potem v reki! V tem letnem času postrvi pojedo dnevno za en odstotek telesne teže, poleti trikrat več, je natančen Boris.

Samice šarenke so zakon

“Imamo jato samih samic ameriške šarenke,” pove Boris. Te rastejo hitreje in njihovo meso je boljše kot meso samčkov. Med postrvmi celo najboljše. Na kakovost vplivata hrana in voda, seveda. Voda celo večkrat: Trebušica ima vse parametre pitne vode, je bogata s kisikom in pretok skozi bazene je ravno pravšnji. Da bi postrvi migale, jih mora biti ravno prav v posameznem bazenu: tiste v sredini strjene jate počivajo, kot da bi bile v tolmunu. Ali kot kolesarji, ko vozijo v zavetrju. “Ko so prišli iz danskih ribogojnic na ogled, so za naše najbolj polne bazene vprašali, če so prazni,” ponazori Boris.

Študenti biotehniške fakultete so v raziskavi za diplomsko nalogo ugotovili, da ima šarenka iz ribogojnice v Trebuši le dva odstotka več maščobe kot soška postrv iz zgornjega toka Soče, po okusu pa je povsem primerljiva z divjo in mnogo boljša od soške iz nekaterih drugih ribogojnic.

Dr. Boštjan Berlot, ki se je na Japonskem navdušil za suši, ga je poskušal napraviti z gojeno soško postrvjo, divjo šarenko in šarenko iz ribogojnice Libo. Na koncu slepega testa je izbral gojeno šarenko, ki je ustrezala tako po okusu kot teksturi. Postrvji suši pripravljajo tudi mojstri oddelka za delikatese v Leclercu, ki je njihov glavni odjemalec.

Riba naj na krožniku vsaj enkrat na teden

Letna vzreja se vrti okrog petdesetih ton, kar jih uvršča med večje ribogojnice. Del manjših postrvi prodajo drugim ribogojnicam, za večje žive se zanimajo ribiške družine in gostilne z lastnim bazenom ali akvarijem, približno sto kilogramov dnevno jih očistijo.

Cena očiščene ribe v lastni prodajalni ob ribogojnici je osem evrov za kilogram. Cena neočiščenih rib je 6,5 evra, vendar postrv ni kot morska riba: drobovina mora čim prej ven, povesta Pirihova. “Včasih kak kupec reče, da je videl postrvi v mestni veleblagovnici po nižji ceni, pa da jih je zmanjkalo. No, ko jih zmanjka pri nas, jih prodajamo po štiri,” se posmeje Boris.

“Ko smo se začeli ukvarjati z ribogojnico, so nam znanci rekli, naj se poslovimo od rib, saj da jih ne bomo več jedli, pa ni tako. Če jih nekaj dni ni na krožniku, postanemo živčni, kot da bi nam kaj manjkalo,” nadaljuje Boris, ki manjše postrvi je najraje panirane, večje pa filirane, brez kože, in cvrte v pivskem testu. Lidiji so bolj všeč pečene, in to na zaseki. Edina začimba naj bo sol, pravita, vse ostalo je pri takšni ribi odveč.

Na začetku sta gostom ribe tudi pekla, zdaj dopuščata možnost, da se bo s tem ukvarjal podmladek. “Majhne ribogojnice uspevajo kot dopolnilno delo na kmetiji ali kot privesek gostilni, mi pa imamo že toliko dela z ribami, da bi za karkoli drugega morali še koga zaposliti. Sinova sta zraven z dušo, srcem in pametjo: bila sta pobudnika vališča, domislila sta se že nekaj izboljšav, ki olajšajo delo, zlasti pri sortiranju rib po velikosti v bazenu, mogoče ju bo zaneslo tudi v širitev z gostinsko ponudbo,” razmišlja mati Lidija.

Ribogojnica Libo, Gorenja Trebuša

> Lidija Pirih

> Gorenja Trebuša 113A, 5283 Slap ob Idrijci

> tel.: +386 05/380-57-77

> 46°03'31'' S, 13°49'34'' V

> Ponudba: porcijske in nadporcijske postrvi, postrvji fileti, mladice za nadaljnjo rejo.

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano