Fraki, metuljčki in mačja hrana

Ko se v Sloveniji zgodijo kraljevi obiski, vse vzvalovi in skoraj ljubezensko zadrhti. Zanimivo, da različne javnosti NAJBOLJ strastno zanima, kaj bo na meniju in kaj smo kraljevim visočanstvom podarili. In kako so bili gostje na večerji oblečeni. In potem dooolgo nič.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti  

Pri nas, tako je še marsikje, imamo pravilo, da je za slovesno večerjo ob kraljevih obiskih predpisano najbolj svečano oblačilo: frak. “Ali white tie”. Ali “cravate blanche”. Kar tudi ustrezno napišemo na vabilo. V levi spodnji kot.

Ob obisku britanske kraljice smo k vabilu dodali še diskreten listek s podrobnimi navodili. Da ne bo zadreg. In vedno smo na razpolago za vsa vprašanja, če kdo slučajno ne ve, kaj taka oznaka pomeni. Pokličejo navadno tisti, ki več ali manj že vse vedo. Pišmeuhovci in tisti najbolj pametni vsevedneži, ki vedo tudi, koliko kvadratnih atomov ima Jadransko morje, seveda NE pokličejo. In potem se zgodijo, včasih pravzaprav kar zabavne zadrege.

Saj obleka NE naredi človeka, itak da ne, ampak če moraš po službeni dolžnosti nekam v predpisani obleki, se pač pozanimaš, kaj moraš obleči. Ker na taki večerji nisi Joško iz Dekanov, temveč predstavljaš funkcijo in tudi državo, ki te je nanjo postavila. Nismo še tam, da bi bilo vseeno. In še verjetno dolgo tam ne bomo.

Pred mnogimi leti me je pred eno izmed takih frakovskih večerij poklical eden izmed visokih predstavnikov države, ki je bil zaradi svoje funkcije povabljen nanjo. Povedal mi je, da on fraka seveda nima in da ga tudi ne misli nabaviti samo zaradi enega “nastopa” na večerji. Prijazno sem mu odgovorila, da ga popolnoma razumem, a da si je frak mogoče tudi sposoditi. Povedala sem mu tudi, kje. Zahvalil se je za nasvet in se malce negotovo poslovil. Čez pol urice se je ponovno oglasil in dokaj odločno sporočil svojo odločitev: “Gospa Benedetti, veste kaj, vi ste res zelo prijazni, a jaz se v ta frak ne mislim tlačiti. Saj veste, kakšen sem. Jaz bi se v njem počutil grozno. Nisem jaz za afne guncat. Zdi se mi res brez veze. In da ne bom nikomur delal težav, sem se odločil, da na to večerjo ne grem.” Zahvalila sem se za sporočilo (nikoli ne pametujem, ko nekdo že sprejme odločitev) in tako sva se poslovila. Zdaj pa imate tehtno tehtnico: frak DA ali NE, in če NE, ITI na večerjo (oblečen v običajna oblačila) ali NE ITI na večerjo. Ste na visoki državniški funkciji, a imate svoja in samosvoja politična stališča in se RES ne marate oblačiti v oblačila, kot so frak ali smoking. Že s kravato imate veliko težavo in je ne nosite ter je sploh nimate. Nobene. Obleko pa morda eno, še z maturantskega plesa. Na drugem krožničku tehtnice pa je tole: če bom trdno in trmasto upošteval svoja stališča in se v frak NE bom oblekel, imam na izbiro, da vseeno grem, se oblečem po svoje in bom tam štrlel iz množice pingvinov, ali na večerjo ne grem. Nobena od teh opcij ni ravno okej. Ni. Popolnoma razumem njegovo stališče in gospoda tudi sicer neizmerno spoštujem, ampak če bi bila v njegovih čevljih - teniskah, se tako ne bi odločila.

Če prevzameš eno najpomembnejših državniških funkcij, pride v paketu sem in tja tudi kakšna priložnost, da moraš biti kot funkcionar prisoten. In posledično v oblačilih, ki jih ne maraš. Ko se je javnost ob obisku danske kraljice spraševala o klobukih, ki so jih iz spoštovanja do gostje nosile ženske, je njeno kraljevo visočanstvo izjavilo: “Ni važno, kaj je NA glavi. Važno je, kaj je V njej.”

Fraka se sicer pri nas skorajda ne vidi, morda za pusta. Ali na odru v kakšni predstavi. Ali na koncertu na gospodih v orkestrih klasične glasbe. To so tisti v tistih črnih suknjičih z lastovičjim repom. In v črnih hlačah z dvema svilenima našitima trakovoma vzdolž zunanje strani hlačnice. Pa z belim telovnikom in s praviloma lakastimi čevlji. Ter belo srajco, manšetnimi gumbi in belim metuljčkom. Belim. Ne bordo ali modrim. White je bela. Ženske pa se pokažejo v svečanih dolgih večernih oblekah različnih krojev. Lahko postane hecno, če se katera spotakne. Če gledate tak dogodek od daleč, se vam morda zdi, kot bi bili na maškaradi. Z glamurjem, ki je pogosto zelo zlagan. Od daleč je vse prelepo. Beda je drugje. In z njo se žal nihče kaj dosti ne ukvarja.

Včeraj sem prebrala, kako živijo upokojenci z najnižjimi pokojninami. Da jedo mačjo hrano, ker jo dobijo zastonj. In me je postalo sram. Sram!!! Ukvarjamo se z lastnim vsakdanom, potem odhitimo in pozabimo. Pa ne vsi. So veliki Ljudje, ki podarjajo svoj čas tistim, ki so potrebni pomoči. Dobrodelna društva in prostovoljci na različnih področjih. Tem plemenitim Ljudem se vedno zelo globoko klanjam. Bolje bi sicer bilo, da bi se razmerja uravnovesila. Vse špice pretiranega in pogosto čisto odvečnega blagostanja in “preseravanja” dol in vse globoke socialne zareze druge strani gor. Ja. Fraki in metuljčki in menuji in darila se ob takih mislih zdijo tako ZELO ZELO nesmiselni in groteskni.


Najbolj brano