Filoksera: uš, ki je spremenila svet

Filoksero, trsno uš, so opazili že prej, toda njen uničujoči pohod se je začel pred stoletjem in pol. Je majhna, komaj opazna, toda ko se spravi na delo, imaš kaj videti. Njeno bojno polje so vinogradi. Prva leta se začno listi krotovičiti, nato se zdi, kot da bi trte spodsekali, saj veje ne kažejo več življenja.

Posaditev novih trt ni rešitev: na okuženi zemlji še dolgo ne bo rasla več žlahtna Vitis vinifera. Ime usodnega škodljivca je trsna ali trtna uš, Daktulosphaira vitifoliae, poznana je tudi kot filoksera, njena hrana je pa sok vinske trte.

Filoksera ima nadvse zanimivo življenje. Njeni zadnji stadij, ko lahko poleti, je kratek. Ko samicam konec poletja zrastejo krila, so se sposobne zgolj pariti in pod lubje ali v les zaleči eno samo jajčece, nato umrejo. Jajčece prezimi, na pomlad pa se iz njega izleže samička, ki v tej fazi lahko sesa sok iz listov in nanje - brez paritve - tudi odloži jajčeca, potomke pa se nato selijo v zemljo in kolonizirajo korenine. Po treh levitvah je vsaka mladica - še vedno brez paritve - sposobna izleči do 100 jajčec in ta cikel se ponovi vsake tri tedne. Med hitrim razmnoževanjem vneto sesajo sok iz korenin in ker slina teh nimf onesposobi obrambni mehanizem trte, se rane ne zacelijo. Trta začne hirati, ko pa se teh pijavk nabere preveč, odmre. Nimfe trsne uši se selijo s korenine na korenino, dokler po petih ali šestih stadijih ne izležejo jajčec, iz katerih se izvalijo do pol milimetra veliki samčki in do 3 milimetre velike krilate samice. Po paritvi samice odletijo do naslednje trte ali vinograda in uničevanje se kot povodenj neustavljivo širi.

Najprej zbeganost, potem panika

Začetno zbeganost vinogradnikov in vinskih trgovcev je ob odmiranju vinogradov kmalu zamenjala panika. V naših krajih je bila pridelava grozdja najpogosteje le ena izmed panog, toda marsikje je bila trta že takrat edina kultura, ki je prinašala denar posameznim družinam in celim regijam. Vsi in povsod se niso mogli oprijeti nadomestne kulture: med najbolj prizadetimi območji so bili dalmatinski otoki, kjer so le trte, oljke in fige zagotavljale preživetje. Preden so znanstveniki odkrili možnost cepljenja poganjkov žlahtne trte na ameriške divjake iz rodu Vitis riparia in Vitis rupestris, odporne na “pike” uši, so se številni kmetje odpravili na pot iščoč novo zemljo, trgovci pa kraje, ki jih uš še ni prizadela.

Za zamudnike je bil to pravi blagoslov: francoski enologi so se zgrnili zlasti v Španijo in vse svoje znanje usmerili v “bordozacijo” Rioje in Priorata ter “šampanizacijo” Katalonije, dvignili so raven čilskih vin in mogoče je tudi rojstvu prve kleti za penine na koprskem konec 19. stoletja botroval isti razlog. No, približno dvajset let kasneje je uš preletela čez Pireneje in prišla tudi k nam in skoraj po vsem svetu, le Čile je ostal ena izmed redkih držav, ki (še) ni imela opravka s tem zoprnim zajedalcem.

Peščica vinogradov je preživela okužbo

V starem svetu je danes le malo vinogradov ki se jih iz ne povsem pojasnjenih razlogov ni prijela okužba. Šampanjska hiša Bollinger ima majhno parcelo modrega pinota, Quinta do Noval ponuja porto iz starega mešanega vinograda, preživelo je pol hektarja sangioveseja pri Montalcinu, in nekoliko več vinogradov monastrella v Jumilli na španskem jugu. In, seveda, mariborska modra kavčina. Vsi, ki so imeli priložnost piti ta vina, jih kujejo v zvezde. “Zdi se mi, da slišim Zemljo, ki poje nebu,” je ob srkanju toskanskega prefilossera zapisal Luigi Veronelli. Ni čudno, da se vse več vinogradnikov zavzema za vrnitev k potaknjencem in bosi nogi, pied libre, kot rečejo Francozi). Stroka pa vseeno svari, da nevarnost še ni minila in da so cepljenke še vedno edina pametna rešitev. Vsekakor moramo cepljenkam nekaj priznati: pripomogle so k uveljavljenju (zgolj) izbranih priporočenih in dovoljenih sort, k nekakšni globalizaciji vinskega sveta po francoskem kopitu. Koliko je to dobro ali slabo, pa je že drugo vprašanje.

TONI GOMIŠČEK

---