EPIRB je podaljšal postanek na Malti

Če sem prejšnji teden pisal kolumno v varnem zavetju marine, jo sedaj pišem v vlažni, hladni in majhni kabini. Vanjo sem si prinesel tudi vedro, za vsak slučaj, če bi moral še enkrat bruhati.

Ne vem sicer, kaj bi še lahko šlo iz mene, ker od prejšnjega večera ni nič več ostalo, a občutek je boljši. Sva približno sedemdeset kilometrov severovzhodno od Vallette, na poti do Krete.

Na pot, pa spet nazaj

Iz Goza sva na vzhod krenila že v začetku tedna, a sva po spletu naključij morala spremeniti kurz in odveslati nazaj, tokrat v Valletto.

Le nekaj ur po začetku veslanja se nama je namreč samodejno sprožil EPIRB (Emergency Position Indicating Radio Beacon - satelitska radijska boja za določanje pozicije v stiski). To je naprava, ki oddaja pozicijo, obvesti obalno stražo in sproži reševalno akcijo. Ko naju je z boka zajel večji val, je zalil celotno palubo in med drugim tudi EPIRB, ki je kar naenkrat začel piskati in utripati. Na srečo naju je malteška obalna straža pred začetkom reševalne akcije poklicala prek VHF radijske zveze in potrdila sva, da je vse v redu in da reševanja ne potrebujeva. Ker pa sva bila prepričana, da je z napravo nekaj narobe, sva zato spremenila destinacijo in z v vetrom v prsa priveslala v Valletto.

Preveč vneti avtomatski reševalec

Obstajata dve vrsti EPIRB, ročni in avtomatski. Midva imava ročnega, za katerega pa se je izkazalo, da ima poleg gumba za klic v sili še dva dodatna senzorja, ki sprožita signal, ko prideta v stik z vodo. Zavarovana sva sicer za natančno takšno situacijo, a ne bi bilo prijetno, če bi do reševanja zares prišlo.

Tako sva dva dneva preživela v Valletti, obiskala lokalne kajakaše in zanje pripravila predstavitev prejšnjih in sedanje poti.

Ko sva naposled le nadaljevala s potovanjem in so luči na kopnem vedno bolj bledele, sem postal malce otožen. Še sam nisem mogel verjeti, ampak žalosten sem bil, da sva zapustila vse tiste dobre ljudi, ki so nama tako nesebično priskočili na pomoč, skrbeli za naju in se zares trudili, da nama je bilo čim bolj udobno in ugodno. Verjetno so me vse te stotine kilometrov, ki naju ločijo do Krete, raznežile. Dodatno pa me je načela še morska bolezen, ki sem jo dobil že prvi večer, ko sem s satelitskim telefonom in prenosnim računalnikom sprejemal vremensko napoved, ki nama jo je poslal Jure.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Pot ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto, nadaljujeta jo prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji. Skupno bosta preveslala 2110 kilometrov. Marin Medak bo o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa bomo objavljali v Soboti.

Dan, dva pa bo morska bolezen mimo

Ni hujšega kot je to, da ti je slabo, da nimaš apetita, da situacije ne moreš obrniti na bolje, a kljub vsemu moraš opraviti vse obveznosti. Spremljati kompas in GPS, oprezati okoli za velikimi barkami, napisati kolumno, pregledati vremensko napoved … Telo in um pa si želita le počitka in spanja.

Precej morava oprezati predvsem za velikimi tovornimi ladjami, ki jih je v tem delu Sredozemlja na pretek. Ne mine ura, ko ne bi šla mimo kakšna nekaj stometrska velikanka.

Končujem, krajši bom, kot običajno. Pisanje sem moral prekiniti, da sem šel na palubo darovati novo daritev Neptunu. Še tisti kreker, ki sem ga pojedel pred eno uro, je šel ven. Huw še ni prestopil na stran morske bolezni, dobro se bori. Meni pa ne preostane drugega, kot da počakam, da mine. Jutri ali pojutrišnjem bo že bolje.

MARIN MEDAK

---