Dva dni gor in v pol ure dol

Štirim slovenskim jadralnim padalcem, med katerimi sta bila dva Primorca, je v začetku avgusta uspel polet s 4810 metrov visokega Mont Blanca, najvišje gore v Evropski uniji. Pred pol ure dolgim poletom so se dva dni vzpenjali proti vrhu z vso potrebno opremo.

Odpri galerijo

“Ko poletiš čez ledeniške razpoke in jezike, nad gorami, višjimi od 2.000 metrov, ki na videz nimajo nobene višine, občutiš brezčasnost. Takrat vidiš, kako majhen si in kaj vse lahko kljub temu dosežeš. Začutiš energijo, ki je v zraku in je pozitivna, saj v teh višinah ni prostora za slabo energijo. Že v gorah je tako, kaj šele nad njimi,” je občutke ob nepozabnem poletu z Mont Blanca strnil Damjan Preglej, vodja odprave, sicer predsednik novogoriškega društva jadralnih padalcev Polet, kjer se je ideja za vzpon in polet tudi rodila.

Prav Pregelj, ki je tudi podpredsednik Zveze za prosto letenje Slovenije, z jadralnim padalstvom pa se ukvarja že 23 let, je bil pobudnik podviga. “Ko sem se pred dvema letoma nekako sprijaznil s tem, da sanj o vzponu na Mont Blanc verjetno ne bom uresničil, je začelo to šele zares goreti v meni,” se spominja in doda, da je za sprva le gorniško zamišljeno odpravo kmalu zbral skupino zainteresiranih.

S časom in razvojem je ideja dobila tudi jadralno-padalski zaključek. Krog zagretih se je, tako kot je pri podobnih projektih običajno, manjšal bliže kot je bil datum odhoda in 3. avgusta ob treh zjutraj se jih je iz Nove Gorice v kombiju odpeljalo sedem.

Poleg Damjana še Slavko Samotrčan, Zdenko Filipič in Pavlo Maj - Barbo iz domačega kluba Polet, Jože Vidmar iz ajdovskega društva jadralnih padalcev Kovk, Andrej Samsa iz ekipe jadralnih padalcev Kluba letalcev Vrhnika in Sandi Marinčič iz Aero kluba Kim Fly Vodice, najizkušenejši med vsemi, eden prvih jadralnih padalcev v Sloveniji, tudi izdelovalec jadralnih padal, plezalec in dober poznavalec Chamonixa in špic v njegovi okolici.

S padali, izdelanimi v Ajdovščini

“S seboj smo vzeli jadralna padala družbe Triple Seven domačih proizvajalcev, bratov Valič iz Ajdovščine. Trije smo poleteli s tremi različnimi modeli. Njihova padala so prvič poletela s tako visoke točke in so se odlično izkazala,” še izpostavi Pregelj. Pojasni tudi, da so za tak podvig vsekakor potrebne predhodne priprave.

“Najprej smo začeli namesto z avtomobili iz doline do vzletišča nad Lijakom, na Kovk ... hoditi peš. S padali na hrbtu in brez njih smo veliko prehodili tudi v zimskem času. Krn je primer lepega vzletišča in dobrega treninga za hojo z derezami. Nekajkrat smo se povzpeli tudi na Triglav,” opiše priprave.

Za aklimatizacijo so se dan po odhodu iz Nove Gorice najprej povzpeli na Monte Rosa, ki je s 4.634 metri višine drugi najvišji vrh v Alpah. Nekateri med njimi so tam že občutili posledice bolj redkega zraka in prve znake višinske bolezni. Potem ko so prespali v zavetišču Gnifetti, 3647 metrov visoko, so se naslednje jutro podali proti najvišji točki tega gorskega masiva na italijanski strani, na vrh Margherita (4.554 m), kjer stoji tudi najvišja planinska koča v Alpah.

Zaradi stiske s časom se je med vzponom pojavila dilema, ali osvojiti vrh ali poleteti z gore. Izbrali so letenje in se z višine dobrih sto metrov pod vrhom spustili v dolino.

Adrenalinsko, ne pa ekstremno

Dva dni kasneje se je začel vzpon na Mont Blanc. Najprej z zobato železnico, potem jih je čakalo tri do pet ur hoje do koče Tete Rousse na višini 3167 metrov, od tam naprej pa še tri do štiri ure zelo upočasnjene hoje do koče Gouter 3835 metrov visoko. Pri koči Tete Rousse se je zaključil planinski in začel alpinistični del vzpona, kjer je potrebna vsa zimska gorniška oprema z derezami, gamašami, cepini...

“Del vzpona med prečkanjem ledenika je precej nevaren, saj leti dol led, pa kamenje. Alpinisti se na leteče serake med seboj opozarjajo s kričanjem, kar smo tudi doživeli,” pove Pregelj in doda, da jim je slovenski gorski vodnik, ki dela v Chamonixu, in so ga srečali med vzponom, povedal, da sta letos umrla že dva alpinista, vsako leto pa se med vzponom na Mont Blanc od življenja poslovi od štiri do šest alpinistov.

Glede nevarnosti vzpona in poleta z Mont Blanca pa pove še tole: “To je zelo nevarno za tiste, ki se tega ne lotijo varno. Po neki definiciji je ekstremizem vse tisto, česar se lotiš z mislijo 'Ah, saj bo!' Naskok na tako goro je s primerno opremo in ob dobri pripravljenosti nekaj adrenalinskega, ni pa to ekstremno.”

Na vrhu pozdrav žareče krogle

Na dan D, v četrtek, 7. avgusta, so se že ob dveh zjutraj odpravili od koče Gouter proti 1.000 višinskih metrov oddaljenemu vrhu.

“To je bil pogled realnosti v oči. Tema, sneg, led, mraz, 20 kilogramov opreme na hrbtu,” navede Pregelj in pojasni, da se je iz koče odpravilo kar precej alpinistov. Že do bivaka, ki stoji na pol poti do vrha, se je gneča razvlekla, naprej proti vrhu pa je vztrajalo še precej manj ljudi.

“Hodili smo vsak v svojem ritmu in vrh dosegli ob 6.20. Tam nas je čakalo lepo presenečenje, saj nas je obsijalo sonce, ki se je začelo dvigati od spodaj navzgor, kar je nekoliko nenavadno, ker tega nisi vajen, “ se spominja Pregelj.

Na kopastem vrhu, katerega gornjih nekaj metrov pokrivata večni led in sneg, so se zaradi mraza, termometer je kazal -15 stopinj Celzija, zadržali le slabe pol ure, toliko da se jim je dosežek dobro vtisnil pod kožo in so naredili nekaj spominskih fotografij, potem pa so se zaradi večje varnosti in lažjega vzleta odločili za sestop do prvega sedla, kakšnih 150 metrov nižje.

Vsem ni uspelo poleteti

Čeprav dan prej in dan pozneje z Mont Blanca ne bi bilo mogoče poleteti, se je tudi v tem primeru ponovila že pregovorna sreča z vremenom, ki spremlja Preglja.

“Tako kot vedno sem se zanašal na polno luno. Teden, ki gre proti polni luni, je po mojih izkušnjah večinoma ugoden za letenje. Upoštevanje tega se mi je do zdaj obrestovalo pri organiziranju številnih tekmovanj v jadralnem padalstvu, pa tudi v tem primeru,” razkrije skrivnost, a takoj doda, da vsi člani odprave niso imeli sreče z vremenom, ker so prišli na vzletišče nekoliko prepozno.

Tako je polet nad oblake, ki so zakrivali pogled v dolino, uspel le prvim štirim. Po približno pol ure ugodnega vremena se je namreč veter močno okrepil, nebo se je zaprlo in možnosti za vzlet tistega dne je bilo konec, tako da so morali preostali člani ekipe v dolino peš.

Že Sandija Marinčiča, ki je prvi vzletel, je veter odnesel proti Chamonixu, kjer julija in avgusta zaradi množice turističnih in reševalnih helikopterjev v zraku, ni dovoljeno pristajati z jadralnimi padali, a ni šlo drugače. Damjan je skupaj z Jožetom in Andrejem izkoristil trenutke optimalnega vremena in po pol ure dolgem poletu pristal na izhodišču, ob začetku zobate železnice, tri tisoč metrov nižje.

Vzlet pri -15, pristanek pri 20°C

“Težko je opisati občutke v zraku. Kljub mrazu te kar 'trže' od evforije, ko se iz beline vse skupaj počasi preliva v sivino in naprej v zeleno, ko pod seboj opazuješ prehojeno pot. Nepozabno,” zaključi Damjan in omeni, da so poleteli pri -15 stopinj Celzija, čez pol ure pa so v popolni zimski opremi pristali pri temperaturi 20 stopinj Celzija, kjer so ljudje hodili naokrog v kratkih rokavih.

Zvečer, potem ko so se z gore vrnili tudi preostali člani odprave, so v Chamonixu skupaj nazdravili na uspešno zaključen podvig.

Damjanu bo od celotne odprave v spominu najbolj ostalo to, da so se med seboj dobro razumeli in ni bilo nobenih trenj, pa mogočnost vsega tistega ledu, počasnost napredovanja zaradi redkega zraku, ki te ne pusti naprej kljub dobri fizični pripravljenosti, ter občutek samote, čeprav so tudi drugi ljudje lezli gor, in tišina, ki je bila na trenutke prav zastrašujoča, jasno pa tudi sam polet z idealnim vzletom, ki se ga ne da izbrisati iz spomina.

Naslednji izziv Elbrus (5642 m)

To seveda ni bila prva odprava društva Polet. Vsako leto gredo kam, resda pa so bile vse dosedanje odprave osredotočene na letenje. Večkrat so bili že v Franciji, pa v Srbiji, Makedoniji. Damjan je že poletel tudi s 3343 metrov visoke Marmolade, najvišjega vrha v Dolomitih.

“Imamo že nov izziv. Padla je namreč ideja za podobno odpravo na Elbrus v Rusiji na zahodnem delu gorovja Kavkaz, ki je s 5.642 metri najvišji vrh Evrope. Tudi z njega so že poleteli z jadralnim padalom. Za vzletanje naj bi bil enostavnejši od Mont Blanca, a težje dostopen,” razkrije nove cilje Pregelj in mimogrede doda, da se pri nas vse bolj razvija t.i. “hike & fly”, kar pomeni peš vzpon na goro in polet z nje. To pa zato, ker sodobni materiali omogočajo vse lažja padala.

O pomenu dosežka na Mont Blancu pa navrže še, da tudi v tujini ni prav veliko takih, ki bi se s padali peš povzpeli nanj in poleteli v dolino.

“Tudi Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike, je zagotovo eden od mikavnih ciljev. Težava je predvsem čas. Morda enkrat tik pred penzijo,” sklene Pregelj, zadoščeno pomirjen po izpolnitvi dolgoletne želje in še vedno zagorel v obraz od višinskega sonca na najvišji točki Evropske unije.

NACE NOVAK

---