Dan za razmislek o lokalni pridelavi

Pred osmimi leti je Čebelarska zveza Slovenije otrokom iz vrtcev in šol prvič ponudila medeni zajtrk, črn kruh, maslo in med. Akcija se je prijela, ponotranjila jo je država in leta 2011 so prvič organizirali Tradicionalni slovenski zajtrk. Leto kasneje so tretji petek v novembru razglasili za Dan slovenske hrane.

V vseh slovenskih vrtcih in osnovnih šolah so včeraj otroci zajtrkovali zdrav in tradicionalen obrok. Medeni zajtrk so na Inštitutu za zdravje v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije nadgradili, tako da so ob tradicionalnem zajtrku s črnim kruhom, maslom, medom, jabolkom in mlekom predlagali še nekaj drugih različic.

Nabor tradicionalnih slovenskih zajtrkov

Uporabljena so sezonska živila, jedi pa so takšne, ki so doma v slovenskih pokrajinah. Tako so za tradicionalni slovenski zajtrk tudi ajdov, ovsen, polbel ali polnozrnat kruh, kislo mleko ali jogurt, ob mleku tudi nesladkan čaj ali pa kar voda, jabolko, hruška ali na Primorskem kaki, prosena kaša s suhimi slivami in medom, mlečni zdrob z rozinami, ovseni kosmiči na mleku z mletimi lešniki, polenta z mlekom, umešano jajce in še kaj.

Organizatorji Tradicionalnega slovenskega zajtrka so za vzgojitelje in učitelje pripravili širok nabor vsebin, s katerimi seznanjajo otroke in jih ozaveščajo o pomenu zdrave prehrane in uporabe lokalnih živil. Obenem gre za spodbudo javnim zavodom k nakupu lokalnih živil, za kar je država tudi nekoliko spremenila pravilnike in omogočila petinsko nabavo živil iz okolja po drugačnih merilih, kot veljajo sicer in upoštevajo predvsem zagotavljanje zadostnih količin in čim nižjo ceno. Tiha želja sicer je, da bi prehrana v vrtcih in šolah temeljila izključno na lokalnih živilih, kar pa zaradi nizke slovenske samooskrbe s hrano še zdaleč ni izvedljivo. Tako ostaja za zdaj cilj večje povpraševanje po lokalni hrani, s čimer se spodbuja domača pridelava in predelava ter posledično slovensko gospodarstvo. Kratke oskrbne verige zagotavljajo manj transporta in s tem višjo kakovost živil, prispevajo pa tudi k skrbi za okolje, saj se na ta način znižujejo izpusti toplogrednih plinov.

Na zajtrk so povabili tudi kitajskega gosta

V vsedržavno akcijo se je vključilo veliko pridelovalcev, pa tudi pomembne trgovske verige. Otrokom so se včeraj pri tradicionalnem slovenskem zajtrku pridružili številni župani, poslanci in ministri. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan, v čigar programskem osrčju je spodbujanje lokalne pridelave, je včeraj zajtrkoval v osnovni šoli Trnovo v Ljubljani, k zajtrku pa je povabil častnega pokrovitelja akcije, predsednika vlade Mira Cerarja in visokega gosta, ki se je minule dni mudil v Sloveniji, podpredsednika kitajske vlade Wang Yanga.

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ob Dnevu slovenske hrane poudarjajo, da je hrana iz lokalnega okolja sezonsko dostopnejša, sadje in zelenjava imata več vitaminov in posledično tudi višjo hranilno vrednost. S podpiranjem lokalne pridelave ohranjamo delovna mesta, s čimer, poudarjajo, pripomoremo tudi k financiranju države in njenih programov. Ohranjamo poseljenost, obdelanost in urejenost slovenskega podeželja, ker so transportne poti krajše, zmanjšujemo emisije in potrebo po embalaži ter nenazadnje zagotavljamo večjo prehransko varnost.

Nizka stopnja samooskrbe s hrano

Stopnja samooskrbe s hrano je v Sloveniji nizka. Žit pridelamo malce več kot polovico potreb, lani je vsak prebivalec porabil 112,3 kilograma žit. Samooskrba z mesom je nekoliko boljša, 81,9-odstotna, pojedli smo po 82,2 kilograma mesa. Zelo slab podatek je za zelenjavo: domače pridelave je komaj tretjina, vsak prebivalec Slovenije pa je je porabil 96,4 kilograma. Nekoliko bolje je pri krompirju, ki ga državna statistika vodi posebej. Od 62 kilogramov na prebivalca ga je bilo potrebno uvoziti slabo polovico.

Pojemo več jabolk in medu od povprečja EU

V Statističnem uradu Republike Slovenije so se ob Dnevu slovenske hrane nekoliko poigrali s prehransko statistiko. Pšenice porabimo manj, kot je povprečje v EU, smo pa boljši jedci jabolk. Pojemo jih 32 kilogramov, povprečje EU je malce več kot 20 kilogramov. Mleka porabimo 214 litrov na prebivalca letno, od tega ga 53 litrov popijemo. V EU je poraba večja, prav tako masla, ki ga pri nas porabimo 1,8 kilograma, v EU je poraba štiri kilograme. Slovenec poje 1,4 kilograma medu na leto, povprečen Evropejec pol manj. Domačega medu je za štiri petine porabe, letos ga bo zaradi slabe letine precej manj. Za nakupe hrane in brezalkoholnih pijač, a brez nakupov v gostilnah, povprečen državljan porabi 14 odstotkov svojega proračuna, od tega četrtino za meso in ribe. Hrana je za povprečnega Slovenca statistično nekoliko cenejša kot leta 2000.

Lani je v vrtcih in osnovnih šolah organizirano jedlo več otrok, v srednjih šolah pa manj kot pred leti. V osnovnih šolah malica 95 odstotkov otrok, nekaj več kot 63 odstotkov jih je tudi kosilo, šolski zajtrk pa ima le sedem odstotkov osnovnošolcev. V srednjih šolah organizirano malica 71 odstotkov dijakov, pred štirimi leti je bilo takšnih še 89 odstotkov.

Od leta 2012, ko je bil razglašen Dan slovenske hrane, se je uvoz hrane, krme in pijače povečal za 14 odstotkov, uvozili smo 2,4 milijona ton artiklov iz teh skupin. Izvoz je bil še višji, za 3,1 milijona ton, pri čemer je neugodna tudi slika menjave. Izvažamo veliko tako imenovanih vhodnih surovin za živilsko industrijo (surovo mleko, žive živali, žito...), uvažamo pa končne izdelke in polizdelke (mlečni izdelki, meso, krma...)

Do ugodnejših prehranskih bilanc, zlasti pa do ugodnih številk o samooskrbi, je še dolga pot. Zagotovo pa so akcije, kot je bila včerajšnja, dobra priložnost za razmislek in spodbudo.

SAŠO DRAVINEC

Ko si sam namažeš med z leseno žlico

ISTRA > “Čebelnjak je hlev, kjer živijo čebelice,” ob besedi čebela, pomisli mali Tadej, ki obiskuje vrtec Prisoje. “Čebelicam matica nese majhne dojenčke v sobico,” dodaja Tia. “Čebele pobirajo medičino in dajejo otrokom in mamicam med,” je bila Anina misel. Aleksejeva pa: “Čebelarka je gospa s kapo in mrežico.” Takšne in podobne misli otrok so vzgojiteljice napisale na papirnati panj, ki so ga izdelale skupaj z otroki. Tudi z njim in pesmico o čebelicah, ki so naše prijateljice, so dočakali včerajšnji tradicionalni slovenski zajtrk. Pomen čebel za naravo in ljudi pa so spoznavali že pred tem. Okušali so različne vrste medu, prejšnji teden jih je obiskala čebelarka, ki jim je predstavila svoje delo in življenje čebel. Naučili so se, da so med njimi delavke, troti in matice, ki jo morajo nahraniti.

Včeraj pa so dobavitelji pred vrtec prispeli že zgodaj zjutraj: iz pekarne Kljun so pripeljali domač kruh, s kmetije Žgajnar mleko, maslo je nastalo v mlekarni Krepko, med so jim natočili v čebelarstvu Petelin, kaki pa je zrasel pri kmetu SilvanuKnezu.

Otroke je najbolj zabavalo mazanje medu na kruh, saj so v roke dobili tudi leseno žlico.

Vseslovenskemu projektu so se pridružile tudi druge šole in vrtci v Istri in tako že pri otrocih začeli spodbujati uporabo lokalno pridelane hrane. Ko je v vrtcu Mavrica v Izoli član Obalnega čebelarskega društva predstavil, kako čebele proizvajajo med, je ta otrokom bolj teknil. S tradicionalnim slovenskim zajtrkom pa so zadovoljni tudi starši, saj otroci po sladki izkušnji v vrtcu tudi doma večkrat vprašajo po maslu, medu, kruhu in jabolku. Poleg tega je hrana iz lokalnega okolja sezonsko dostopnejša, sadje in zelenjava pa imata več vitaminov. AP

“Slovenskih” dni je še premalo

POSTOJNA > Petletna Blažka in Lovro iz skupine Vesoljčki v postojnskem vrtcu sta bila včeraj dežurna. Njuna naloga je bila, da pomagata postreči zajtrk in po njem pospraviti. “Veste, danes jemo samo domačo hrano. To pomeni, da ni iz trgovine in da je bolj zdrava. Pa tudi čebelice smo izdelovali včeraj, podstavke za skodelice in takšne okraske za servietke,” nam hitita razlagati. Potem, ko so vsi postreženi, si svoj košček ajdovega kruha z eko maslom in eko medom namažeta še sama, v lonček natočita mleko, vzgojiteljica pa na rezine nareže jabolka. Vrtec je vso hrano nabavil pri lokalnih proizvajalcih, le kruh so kupili pri eni od slovenskih pekarn, s katerimi po besedah ravnateljice Tonje Ferjančič sodelujejo tudi sicer. “Želimo si, da bi bilo lokalne hrane na jedilnikih naših otrok še več, a so ovira tudi zavezujoči javni razpisi,“ pravi Ferjančičeva. Po njenih besedah zdaj ponudijo dobrih deset odstotkov lokalne hrane. Ob tem poudarja, da otroke večkrat peljejo tudi na kmetijo, kjer lahko “v živo” vidijo žito na polju, čebele, ki nabirajo med, molžo mleka, izdelavo mlečnih izdelkov ... “S tem današnji dan dobi večjo težo in otroci ga bolj razumejo,” poudarja Ferjančičeva. Medse pa so zato včeraj povabili tudi čebelarja.

“Sicer pa smo želeli, da danes ni samo dan slovenske hrane, ampak nekoliko tudi dan slovenske kulture,“ vzgojiteljica Majda Božič doda, da so pogovore o zdravi hrani zato prepletli tudi z otroško ustvarjalnostjo. Božičeva je prepričana je, da je takšnih, “slovenskih” dni, še veliko premalo. Pa ne le, ko gre za vzgojo o zdravi, lokalno pridelani hrani, temveč tudi za domovinsko vzgojo, ki je zato postala rdeča nit letošnjega šolskega leta.

VRŽ

Bi še večkrat tako malicali? Ja!

NOVA GORICA > Učilnica 3. B na OŠ Frana Erjavca. Včeraj zjutraj, nekaj po osmih. “In, kakšno se vam zdi?” vpraša učiteljica učence, ki ravno malicajo kruh z maslom, medom, vse skupaj pa poplaknejo z mlekom. “Dobro!” se zasliši enoglasno. Tradicionalni slovenski zajtrk z lokalno, ekološko pridelano hrano gre očitno v slast. “Bi še večkrat takole malicali?”“Ja!” se nasmejejo navihani učenci, ki, kot povedo, ponavadi doma za zajtrk jedo večinoma čokolino, piškote in kakav, pa tudi kak “panin” se občasno najde. Lokalno in ekološko pridelana hrana na OŠ Frana Erjavca ni nekaj novega, pove ravnatelj Simon Kragelj. “Tudi sicer prehrana na naši šoli temelji na tem. Sestavine za malice se v zadnjih letih kupujejo pri lokalnih pridelovalcih v skladu z vsemi zahtevami in s certifikati,” pojasni. Tudi pri pouku učencem poudarjajo pomen kakovostne lokalno pridelane hrane. Da jim bodo ponujali prav takšno, so se odločili pred približno tremi leti. Podobno kot številne šole se zavedajo, da je pomembna kakovost in ne cena. Že peto leto so vključeni v shemo šolskega sadja in zelenjave, v okviru katere vsem učencem enkrat na teden brezplačno razdelijo sadje. Mleko, na primer, pa tudi sirne namaze nabavljajo v Kamnu pri Tolminu, jabolka in naravne sokove v Volčji Dragi, maslo v Kobaridu ... Med pa pridelujejo kar sami, saj so v sodelovanju z čebelarskim društvom Nova Gorica na šoli postavili čebelnjak, učenci obiskujejo čebelarski krožek. “Seveda, tudi naš med jemo na šoli. No, odvisno od tega, kakšna je letina,” se nasmehne Kragelj. Nekaj ga porabijo za darila, ostalo kupijo pri goriških čebelarjih. Domače, lokalno in kakovostno torej jedo čez vse leto.

MM

---