Občutek kot v sanjah

Ko Edo Senica govori o base jumpingu, se zdi, da govori o teku na deset kilometrov, ne pa o športu, pri katerem tudi s hitrostjo 250 kilometrov na uro z vrha hriba poleti v dolino.

Slika pove več kot tisoč besed, prične Edo Senica svojo zgodbo. Tokrat jo pripoveduje v sežanskem Mladinskem centru Podlaga v sklopu festivala Mladifest.

Prav ima. Magične podobe skalnatega gorovja in nekaj zanesenjakov, ki se vztrajno premika proti vrhu. Ko najdejo primerno točko, se preoblečejo v posebne obleke, na glavo si poveznejo čelado, na ramena pa nadenejo padalo. Razprejo roke. Skočijo. In prav zares letijo.

“Če ste kdaj sanjali, da letite, je občutek precej podoben. Upora ni; dejansko smer letenja uravnavam z glavo,” opiše občutek med letenjem.

Edo Senica je base skakalec, base jumper. BASE je kratica iz angleških besed zgradba (building), nenaseljen stolp oziroma antena (antenna), most oziroma obok (span) ter zemlja (earth).

Tekmovanja so nevarna

V Sloveniji je aktivnih manj kot deset base skakalcev, Edo Senica pa prav gotovo sodi v sam svetovni vrh. Tri leta se je tudi sam udeleževal tekmovanj na svetovnem nivoju. “Čeprav je tekmovanje v base jumpingu po mojem popolnoma nesmiselno. Primerjal bi ga lahko s tekmovanjem v alpinizmu. Mogoče so prvi skoki za gledalce zanimivi, potem pa se začne vse preveč ponavljati,” preprosto pove Edo. “Base jumping je zelo individualna izkušnja. Priporočljivo je, da se držimo notranjih omejitev. Tekmovanja tega ne dopuščajo, ampak nas silijo, da naredimo nekaj več, kar pa pri nobenem športu ni dobro.”

Nikar ne mislite, da lahko naslednjič svojemu prijatelju namesto skoka s padalom za rojstni dan kupite polet v letalski obleki. Terjalo bo precej več časa in denarja. Če hočeš postati base jumper, moraš biti najprej padalec, in ravno v padalstvo se je Senica zaljubil že pri 17 letih. Ko je končal tekmovalno kariero, mu je nekaj manjkalo. “Naključje ali sreča sta me pripeljala v krog ljudi, kot sta Stane Kranjc in Robert Pečnik, od katerih sem se pričel učiti,” se svojega vstopa v ta relativno zaprt krog ljudi spominja Senica. Na svetu se z base jumpingom ukvarja le približno tisoč ljudi.

Nora leta so se končala

Sledila so leta preizkušanj in norosti. Preizkušanja, katera je tista zadnja točka, na kateri moraš odpreti padalo. “Zelo blizu,” odgovori Edo na vprašanje, kdaj je šlo najbolj za las in hudomušno pripomni: “Vendar zdaj v tem ne vidim več smisla. Na koncu tla vedno zmagajo.”

Pri Edu Senici je na prvem mestu ostala ljubezen do narave, do samega sebe in družine. Na mestu za odskok se v primeru slabih vremenskih razmer raje obrne, kot da bi tvegal. “Nenazadnje je to le hobi, in tako ga je treba jemati,” razmišlja.

Ravno zato ne mara oznake ekstremist, večkrat in vedno znova odločno poudari. Mogoče je tudi zato do medijev nekoliko previden: “Radi imajo zgodbe o posebnežih, nevarnosti in soočenju s smrtjo. O samomorilskih nagnjenjih nekaterih in travmah iz otroštva. Na živce mi gre tak način prikazovanja športa, ki sicer je res nevaren, tega ne gre zanikati, ampak prej zaradi človeških dejavnikov kot pa zaradi same športne panoge.”

S tem se dotakne ene največjih težav base jumpinga. Kar nekaj skokov njegovih znancev se je tragično končalo. “Rekel bi, da je velika večina skokov, letov s smrtnim izidom posledica nepravilnih odločitev. Sam recimo bolj zaupam opremi kot pa sebi,” je povedal. Večina nesreč se zgodi, ker ljudje postanejo nepozorni. Nemalokrat so za tragične posledice krive začetniške napake pri namestitvi opreme, ali pa se za let odločijo v neprimernih vremenskih razmerah in s preveč tveganih odskočnih mest.

Dodaten pritisk predstavljajo tudi kamere, ki jih uporablja veliko ekstremnih športnikov, ne le base jumperjev. “Zaradi njih si pod pritiskom, in zdi se ti, da se moraš dokazati. Znano je, da se veliko športnikov prav zaradi kamer izpostavlja večjim tveganjem. Zakaj? Za nekajminutni video na Youtubu? Zato je sam ne nosim več s sabo,” pove Edo, ki je vesel, da je fazo dokazovanja prerasel. “Nenazadnje je to egoistično do družine in do samega sebe. Je pa res, da poznam kolege, ki te faze nikoli ne prerastejo. Za nekatere se tam tudi konča.”

Slovenski pionirji

Ko se Senica skupaj s prijatelji odloči, da gre letet, je potrebno najprej najti odskočno mesto, kar pa ni tako enostavno, kot se sliši. Ni vsak hrib primeren za let. “Fizika ne laže. Če s hriba vržeš kot pomarančo velik kamen, lahko preračunaš, kako visoko si,” pripoveduje Senica. Povprečna višinska razlika, ki jo preleti, je tisoč metrov. Njegov osebni rekord, čeprav o njih ne mara govoriti, je prelet višinske razlike skoraj dva tisoč metrov.

Je pa Slovenija med entuziasti tega športa dobro poznana. V dveh podjetjih v Škofji Loki izdelujejo letalske obleke, ki sodijo med najboljše na svetu. Prvo je podjetje Atair domačina Staneta Kranjca, guruja base jumpinga v Sloveniji, drugo pa Phoenix Fly Roberta Pečnika, ki velja za pionirja oblek za base jumping. “Ko je leta 1993 izdelal prvo obleko, so se vsi zgražali, da je to obleka za smrt. Že čez eno leto je postala hit,” Senica pove o Pečniku.

Drag šport

Tudi nakup opreme za base jumping je svojevrsten zalogaj, čeprav precej manjši kot opravljanje neštetih skokov s padalom. Sama obleka stane skoraj dva tisoč evrov, za padalo je potrebno odšteti še kak dodaten evro, nahrbtnik za padalo pa stane približno tisoč evrov. Vse skupaj zapakirano v minimalističen nahrbtnik tehta približno šest kilogramov. V podjetju Phoenix Fly, za katero Edo testira obleke, izdelajo približno 520 oblek letno.

Kupci prihajajo praktično z vsega sveta, vsaka obleka pa je izdelana po meri. Gre za kvalitetne obleke, ki imajo, če je seveda ne strgaš, rok trajanja vsaj 500 skokov. “Novo si po navadi kupiš, ker želiš nov model, ne pa zato, ker bi bila prejšnja obrabljena,” pojasni Senica.

Terminologija kljub inovativnosti na domačih tleh ostaja angleška: “Mogoče zato, ker smo veliko v stiku s tujci. Imamo tudi nekaj svojih izrazov, vendar prevladujejo angleški. Rečemo na primer wing suit, saj se izraz letalna obleka nekako ni prijel.”

Skrivajo priljubljena mesta

Med najbolj znana odskočna mesta v Sloveniji sodita Mojstrovka in Triglavska severna stena. “So tudi druga mesta, vendar jih raje skrivamo, predvsem zato, ker poskušamo zavarovati naravo in dobre odnose z domačini,” pojasni.

Poleg tega izkušnje iz tujine kažejo, da so odprta odskočišča lahko tudi nevarna. Ko so v Franciji tako javno odprli neko odskočno mesto, se je v zelo kratkem obdobju zgodila nesreča s smrtnim izidom. Spet zaradi neizkušenosti in precenjevanja svojih sposobnosti.

Z base jumpingom se ne more ukvarjati vsak, čeprav se je v Združenih državah Amerike mogoče udeležiti hitrega tečaja. “Sam sem nekoliko skeptičen do takšnega učenja. Nikomur nočem soliti pameti, kaj naj dela, ampak po mojem mnenju je ključnega pomena imeti dobrega mentorja in pridobiti veliko izkušenj,” svetuje Senica. Poleg tega moraš biti neprestano aktiven. Sam izvede povprečno od petdeset do sto letov in sto skokov z letalom.

Ker vstop v svet base jumpinga zahteva veliko finančnega in časovnega odpovedovanja, ne verjame, da bi se lahko število letalcev v naslednjem desetletju zelo povečalo in nadomestilo množico jadralnih padalcev: “Močno pa verjamem in upam, da bo vsaj videti malo manj noro.”PETRA MEZINEC

---