Če je švicarska čokolada desnica, je nutella še vedno levica
“V veselje nam je, da 110 milijonov družin začne dan z optimizmom. Kajti nutella je najboljši psihiater na svetu,” povsem resen govori Giovanni Ferrero, ki vodi italijansko družinsko podjetje Ferrero. In tako je že 50 let. Lešnikov namaz, ki je postal svetovni kulturni fenomen, letos praznuje Abrahama.
Prvi oglas za nutello izpred 50 let
Začelo se je v 50. letih prejšnjega stoletja v Albi v Piedmontu. “Moj dedek Pietro Ferrero je živel za to, kako najti nov recept za čokolado,” družinske spomine odkriva Giovanni Ferrero. Kakav je bil po vojni zelo drag, Piedmont pa poln lešnikov. “Dedek je zato hotel čokolado z manj kakava in več lešniki. Leta in leta je raziskoval, kombiniral. Ponoči je zbujal babico in ji dajal v pokušino razne kombinacije svoje superkreme,” pravi Ferrero. Tisto pravo je zadel Pietrov sin Michele; aprila leta 1964 je iz tovarne prišel prvi kozarec nutelle.
Giovanni Ferrero o družinskem podjetju pripoveduje v dokumentarcu Punca v komi (Girlfriend in a comma), nekdanjega urednika revije The Economist Billa Emmotta. Film sicer govori o tem, kako nizko je državo pripeljal Silvio Berlusconi. A Giovanni Ferrero v filmu nastopa kot druga, pozitivna stran Italije, kot predstavnik tistih, ki delajo Italijo veliko in so njeno upanje.
V Ferreru še ni bilo stavke
V podjetju Ferrero, ki sodi med štiri največje proizvajalce čokolade na svetu in ima v 18 tovarnah po svetu skoraj 30.000 zaposlenih, še nikoli ni bilo stavke. In to je Italija, kjer je bilo lani 666 stavk, skoraj dve na dan ... Giovanni Ferrero govori o etiki in o razsvetljenem kapitalizmu, ki prežemata njihovo poslovanje. Delaj-ustvarjaj-deli je moto družbe. Treba je deliti s prebivalci, z delavci pa imeti družbeno pogodbo, našteva. “Verjamem, da bodo te vrednote oživele,” je prepričan. Prisega, da so družinska podjetja uspešna, saj so bolj konzervativna pri vodenju, previdnejša pri tveganih naložbah, inovativnejša in bolj družbeno odgovorna. To se je lepo pokazalo lani, ko v poslovnem svetu kar niso hotele potihniti govorice, da naj bi bil Ferrero na muhi švicarskega Nestleja, in to s tako radodarno ponudbo, da naj bi jo bilo nemogoče zavrniti. V Albi so zanikali, zavrnili, demantirali …, na koncu pa zakupili cele strani oglasnega prostora v največjih italijanskih tiskanih medijih, v vrsto postavili svoje paradne sladkarije na čelu z nutello in pripisali slogan Mi smo naprodaj samo našim kupcem!
Od eurokrema do nutelle
Ti so povsod po svetu. Nutello prodajajo v več kot 100 državah sveta. Vsako leto po tovarnah po svetu zmešajo 350.000 ton nutelle. Samo v matični tovarni v rojstni Albi Ferrero vsak dan napolni 550.000 kozarcev. Najbolj mi je v spominu ostal eden od njih, polkilogramski kozarec v Jemnu, na jugu Arabskega polotoka, pred približno desetletjem. Tam je nutella približno enako redka kot alkohol, a naš mladi nemški sopotnik jo je, ne vem kako, izbrskal v eni od trgovin v pristaniški Hodejdi. Ostali trije v džipu pa smo lahko samo cedili sline, kajti mulc je ni ponudil, ampak skril. In ko smo ga globoko v gorovju Haraz zalotili, kako se za skalo skrivaj baše, je ob takem egoizmu tudi naš vsega zahodnjaškega vajeni jemenski šofer samo zmajeval z glavo. Mi pa smo za hrbtom vanj sikali vse zmerljivke, s katerimi je mogoče označiti predstavnike nemškega naroda.
Nemci so največji porabniki nutelle, na drugem mestu so Francozi in šele na tretjem Italijani. Na katerem mestu smo Slovenci, ni zabeleženo. A verjamem, da je namaz pri Primorcih, ki smo bili otroci v prejšnjem sistemu, na posebnem mestu na lestvici najljubših reči. V Jugi v trgovinah ni bilo nutelle, običajno smo bili otroci zadovoljni z eurokremom in vikikremo. A takrat, ko smo v Stari Gorici v jestvini v Raštelu dobili v roke niz treh malih plastičnih posodic nutelle s šumečo folijo na vrhu in plastično žličko, bi jo bili tudi mi pripravljeni, tako kot Italijani, uvrstiti med 10 stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Pa naj imajo danes osveščeni zagovorniki zdravega življenja in obdavčitve sladkorja še ne vem koliko dokazov, kako nezdrava da je.
Pravi ljubitelji se ne ozirajo na to, da je v steklenem kozarcu predvsem zelo veliko sladkorja. Na embalaži iščejo samo podatek o tem, kje je bila napolnjena. Ker tista poljska nutella, ki jo imajo v naših trgovinah, preprosto ni enako dobra od ta prave italijanske. Pika.
Pri Ferreru recepta ne izdajo. Prisegajo pa, da nimajo prav nobene skrivne sestavine. Najprej lešniki. Ferrero odkupi četrtino svetovne proizvodnje lešnikov in ti v vsakem kozarcu predstavljajo 13 odstotkov vsebine, kakava je 7,4 odstotka, mleka v prahu 6,6 odstotka, potem pa so tu še sladkor, palmovo olje, sirotka v prahu, vanilija in sojin lecitin, ki pripomore, da je vsebina tako kremasta.
Predvsem pa je nutella že zdavnaj ušla iz kozarca in postala kulturni fenomen. Na velika platna je prišla v filmu Bianca iz leta 1984 z mladim Nannijem Morettijem v glavni vlogi v znamenitem prizoru, ko se nesrečen in nespečen teši z nutello na kruhu, ki si jo maže z ogromnega kozarca.
Danes, v času socialnih omrežij, se všečki štejejo v milijonih. Prihodki od prodaje družbe Ferrero pa v milijardah (lani 8,1 milijarde evrov). Premoženje najbogatejšega Italijana, danes 89-letnega Micheleja Ferrera, pa prav tako (lani skoraj 24 milijard evrov po Forbesovi lestvici).
Se da v nutello vplesti politiko? Se, to je na svoj zafrkljiv način že v 80. letih prejšnjega stoletja naredil Giorgio Gaber, kantavtor tržaških korenin, ki se je v resnici pisal Gaberščik. “Če je švicarska čokolada desnica, je nutella še vedno levica,” je prepeval v Destra Sinistra (Desna leva). Da boste vedeli, nutella je torej kulturna dediščina levice.
KATJA GLEŠČIČ