Čas je za praznik Krasa

Dobrih deset tednov po Prazniku terana in pršuta v Dutovljah, ki je z letošnjo izvedbo po zamisli Društva Kraševci za Kras postavil novo paradigmo v organiziranju tovrstnih vaških veselic, so Svetozar Raspopović - Pope kot idejni oče projekta in sodelavci že potegnili skoraj vse črte pod samo dogajanje in odzive nanj.

Letos so  pršut rezali  na roke, priredili pa so tudi delavnice, med drugimi je jedi s pršutom predstavil Simo Komel iz gostilne 
Kobjeglava. Foto: Marjetka Plesničar
Letos so pršut rezali na roke, priredili pa so tudi delavnice, med drugimi je jedi s pršutom predstavil Simo Komel iz gostilne Kobjeglava. Foto: Marjetka Plesničar

DUTOVLJE > Organizatorji so z opravljenim delom v glavnem zadovoljni, a ne toliko, da ne bi načrtovali sprememb. Toda najbolj pomembno je, da se bodo skoraj zagotovo še enkrat spoprijeli z izzivom; v tem primeru napovedujejo še bolj poglobljene vsebine, saj kot nalogo praznika vidijo tudi odpiranje (kraške) zavesti in širjenje kulture.

Koliko kraški je kraški pršut

“Marsikdo se je čudil, ker na našem prazniku ni bilo čevapčičev in sladkorne pene, ker ni bilo kramarjev, ki so običajno napolnili prireditveni prostor. Zakaj pa naj bi bili, če sta na našem prazniku v ospredju pršut in teran. S tem smo (ne)hote razkrili marsikatero resnico in laž okoli pršuta. Na Krasu skorajda ni prašičev in v ponudbi prevladujejo pršuti iz stegen, kupljenih kdove kje, oblika ni poenotena, prav tako tehnologija. Imamo tri večje pršutarne: Šepulje, Lokev in Kobjeglava, toda čeprav vse ponujajo 'kraški' pršut, nima nihče od njih domačega. Pri tem mislim na pršut, sušen iz na Krasu vzrejenih prašičev. Po drugi strani pa posamezniki, ki gojijo nekaj ščetinarjev, nimajo dovolj prakse, da bi bilo njihovi pršuti zares vrhunski. To so teme, ki smo jih začeli odpirati, saj terjajo odgovore in tudi ukrepanje, da bi lahko izboljšali zdajšnje stanje,” izstreli Raspopović prve misli. Nekaj zamere nameni politikom, pa naj gre za krajevno oblast, ki ne zna pravilno ovrednotiti in podpreti takšne vsebine Praznika terana in pršuta, kot državno, ki onemogoča Kraševcem, da bi prašiče pasli tam, kjer je njihovo najbolj naravno okolje, na gmajni in po gozdovih. “Ali ni čudno, da nihče ne dvigne glasu nad rejo v tesnih svinjakih, kjer ubogi prašiči ležijo na cementnih tleh na lastnih iztrebkih, in da je gozdna paša, čeprav omejenega števila živali na hektar, prepovedana. Imamo vse naravne pogoje, da bi stopili v svetovni vrh, mi pa si raje lažemo o dobrih pršutih, narejenih iz stegen farmskih prašičev,” se priduša Pope.

Z letošnjo odmevno delavnico, na kateri so obiskovalci lahko spoznali štiri pršute avtohtonih balkanskih pasem proste reje, je bila vržena prva rokavica, druga je bila živa nagrada v znesku desetih krškopoljcev (že skoraj) klavne teže. Namig, da bi morali na Krasu gojiti prašiče te edine slovenske avtohtone pasme, znane po tem, da ima izjemno kakovostno meso, primerno tako za suhomesnate izdelke kot za drugačno pripravo, je bil več kot očiten.

Brez tradicije ni zgodbe

“Krasu, kraškim pridelkom in kraškemu kmetijstvu moramo dati možnost, da se razvije. V Ljubljani se jim ne sanja, kakšni so naši potenciali in kako nas podpreti, oni nam znajo samo postavljati birokratske ovire. Tržaški župan nas vabi, naj se pridemo vsako soboto predstaviti v nam najbližje veliko mesto, toda mi raje ostajamo doma in pustimo, da nam priložnosti uhajajo iz rok. Je pa res, da je treba med ročnim rezanjem pršuta, ko se pršutar in kupec gledata iz oči v oči, o tem stegnu tudi nekaj povedati. Če pa zgodovine ni, ni niti vsebine, in zato ostajamo doma in se hvalimo zgolj samim sebi. S praznikom terana in pršuta bi radi dosegli, da se Kras spremeni, da Kraševci izkoristijo naravne potenciale in da na njih gradijo turistično privlačnost območja,” zaključi Raspopović, ki kot cenjeni gostilničar vidi prav v gastronomski ponudbi, temelječi na krajevnih pridelkih, največjo razvojno priložnost območja.TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano