Britev mu nikoli ni zdrsnila

Sredi Postojne je tik ob glavni cesti star frizerski salon, ki neprekinjeno deluje od leta 1924, v dobri meri je tudi ohranil videz iz predvojnih časov. Kot brivec in frizer za moške z njim upravlja Janko Ozbič, ki je po stažu legenda med primorskimi frizerji. Pod težo novih predpisov, ki so nenaklonjeni obrtnikom upokojencem, je s prvim februarjem obrt dokončno zaprl.

Odpri galerijo

S frizerstvom je na tej upadljivi lokaciji prvi začel njegov oče Viktor Ozbič. Brivske obrti se je učil štiri leta, o čemer priča na steni uokvirjeno Učno pismo. Njegov sin Janko, rojen leta 1926, se je sprva izučil za trgovca, kar mu je prišlo prav, saj so doma imeli do leta 1946 tudi parfumerijo. Očetu je v salonu začel pomagati že pri 13. letih, uradno ga kot frizer in brivec samostojno vodi od leta 1970, ko je dejavnost prepisal nase. “Tudi med vojno smo imeli vedno odprto, pri čemer sva se z očetom izmenjavala, najprej je bil on v konfinaciji globoko v Italiji, nato sem bil sam vpoklican na Sardinijo. Eno leto sem bil tam kot član posebnega bataljona v italijanski in nato še dve leti v ameriški uniformi. Na Korziki, kamor so nas premestili, sem zlasti strigel, neredko tudi glave generalov, vmes sem bil tud fotograf za znani časopis Stars and Stripes,” se spominja.

Stoli iz Parme

Sprva leseno opremo postojnskega salona so v letu 1936 nadomestili s stoli, ki so jih dobili iz tovarne v Parmi in še vedno služijo svojemu namenu. V ločenih oddelkih za ženske in moške sta z očetom imela veliko dela že pred in med vojno. Delali so tudi ob sobotah in nedeljah, zaprto so imeli le ob ponedeljkih. Povojna oblast ni bila naklonjena zasebnikom. “Prva leta, tja do časa Informbiroja v letu 1948, so nam zelo nagajali, najraje takrat, ko je bilo največ dela. Mene so tako pogosto vpoklicali za nekaj mesecev na vojaške vaje ali pa so nas dali v posebne delovne brigade, kjer smo bili le obrtniki in kmetje, na katere so tudi pritiskali, da bi šli v zadruge,” nerad oživlja spomine na najbolj težke čase za obrtnike.

Nikoli ni bil na dopustu

A sta z očetom zdržala. Sam je živel od te službe do leta 1986, ko se je upokojil, vendar se je takoj odločil, da bo uradno še naprej, vsak dan od 7. do 12. ure, razen ob ponedeljkih, opravljal dotedanje delo. “Nikoli nisem šel na dopust več dni, saj nisem hotel izgubiti strank. Opažam pa, da so se trendi spremenili. Nekoč so se ljudje strigli enkrat na dva tedna, nato enkrat na mesec, sedaj celo le na tri mesece ali le enkrat letno. Številne, zlasti otroke, strižejo tudi kar doma. Kljub nizki ceni, za striženje računam le pet evrov, imam zadnje čase tja do deset strank dnevno, včasih pa tudi nobene, tako da štejem avte, ki se vozijo mimo hiše,” je nostalgičen ob prastarem poklicu, ki spreminja podobo. “Brije v salonu se pa itak skoraj nihče več, k meni prihajajo zadnja leta zlasti takšni, ki sami tega ne zmorejo, ker imajo poškodovane roke ali pa revmo,” je primerjal sedanjost s časi, ko je bilo britje še ritual, na katerega si moral čakati v vrsti, brivski saloni pa mesto za druženje, kjer so se odrasli moški, varni pred zvedavimi ženskimi ušesi, lahko pomenkovali o različnih temah in izmenjali novosti.

Uporablja le žiletke

Od opreme uporablja predvsem škarje in glavnik, že od 30. let prejšnjega stoletja, ko so prišli prvič na trg, še električne brivnike, vešč je tudi z britvijo. “Še imam mirno roko in dobre oči, tako da nisem še nikogar urezal. Zadnjih 30 let tudi ne uporabljam več klasične britve, ki jo je bilo potrebno sproti brusiti, temveč le žiletke, ker je bolj priročno in higienično. Vsako stranko najprej namilim z brivsko peno, na koncu pa jo še razkužim s kolonjsko in obvezno namažem z niveo,” je opisal svoj postopek britja.

Država ne podpira starih obrnikov

Čeprav je že 29 let v pokoju, ima še voljo do dela, ki ga je opravljal celo življenje in ga veseli. “Bojim pa se, da bo potrebno obrt zapreti. Država si je namreč namislila, da morajo tudi takšni, kot sem jaz, po novem uporabljati knjigo računov in davčno blagajno. Grozi mi tudi, da mi bodo zamrznili pokojnino in si bom moral spet začeti plačevati prispevke. To je pogruntavščina tistih, ki nimajo nobenih izkušenj iz obrtne prakse in katerim je delo le to, da vsakih 14 dni spreminjajo zakone,” se je pridušal zadnje dni januarja.

V ponedeljek se je Janko Ozbič odločil in dokončno odložil na polico škarje, brivnik in britev.

BOGDAN MACAROL

---