Brici po rodu, branjevci po srcu

Kmetija Moro sodi med večje družinske kmetije v Goriških brdih. Če bi si gospodar Boris Jakončič kdaj omislil tisti SINCE (od), ki ga mnogi radi pišejo na blagovno znamko, bi izbral leto 1776.

Takrat se je rodila prababica Margerita, ki je sicer izhajala iz rodu Školaris in ki je kmalu po poroki ostala vdova z dvema hčerkama. Podedovala je brajdo velikost 3300 kvadratnih metrov, s pridnim delom, prodajo pridelka na tržnicah in dokupovanjem zemlje pa je dedičem zapustila že kar deset hektarjev veliko posest. Sestri sta poročili brata Jakončič in potem se je zgodba skozi vesela in žalostna leta vila do današnjih dni, ko Boris, žena Dragica in sinovi Erik, Damjan in Jan skrbijo za 13 hektarjev zemlje, zasajene z vinsko trto, sadnim drevjem in oljkami.

S traktorja na - konja

“Imeli smo prvi traktor v vasi, mogoče celo v Brdih,” pripoveduje Boris ob spominjanju na povojna leta. Oče, ki je vzdevek Moro dobil po zaslugi vranje črnih las, ga je družno s sorodniki kupil od zaveznikov. To je bil fordson z železnimi kolesi, ki je imel med kmeti podoben uspeh kot Fordov avtomobil T2 med meščani. Kasneje so proizvodnjo traktorjev prenesli iz ZDA v Evropo, in to tako na Irsko in v Anglijo kot v Sovjetsko zvezo. Vozil je na petrolej in veljal za zaupanja vredno vozilo, tako da so se vodstvu zadruge, ustanovljene po priključitvi leta 1948, kmalu pocedile sline po tem stroju. Toda Moro se ni dal: razdrl ga je in dejal, da se je zlomil diferencial, in ker nadomestnih delov ni bilo, je traktor ostal na domačiji. Pa tudi vključitvi v zadrugo se je Jakončič nekako izognil, raje kupil konje in vsemu navkljub nadaljeval s samostojnim trženjem pridelkov.

Kasneje so pri Jakončičih prav od zadruge odkupili drugega fordsona, takega s kolesi, obutimi v gumo, ki je še vedno vozen. Zdaj Boris upa, da mu bo ob pomoči najmlajšega sina Jana uspelo z deli novejšega oživiti starodobnika med kmetijskimi stroji. “To sem traktorju dolžan, saj sem ga verjetno še najbolj uničil sam, ko sem ga uporabljal kot prikladno igračo, po kateri sem tolkel, odvijal ali privijal matice ali zgolj brskal po njenem drobovju,” pove v smehu.

Nočne vožnje, dnevna prodaja

Kilometrov in ur, ko je na poti s pridelkom, Boris že dolgo ne šteje več. S hvaležnostjo se spominja vseh babic in tet, ki so z briškim sadjem odhajale v Trst, Čedad, Tržič, Kranj, Jesenice ... Zgodbe o njihovih dogodivščinah, ki so jih pripovedovale med ličkanjem koruze, je vsrkaval kot puščavski pesek vodo. Kmalu je pomagal pri prevozu pridelka do železniške postaje v Plavah, kjer je imel nočni potniški vlak za Gorenjsko vedno dovolj dolg postanek, da so Brici lahko naložili v poseben spremljevalni tovorni vagon košpe (velike pletene košare) s češnjami ali marelicami. Posebnost teh košp je bil prt, zašit na obod, da ne bi koga zasrbele roke še pred prihodom tovora na končno postajo.

“Imeli smo konja Pubija, ki je ponoči vlekel naložen voz iz Vipolž proti Vrhovljam, čemur je sledil spust v Plave, nato pa smo se še pred svitom po isti poti vračali. Zjutraj rad zapiha po dolini mrzel veter in naš konj se je tako prehladil, da ga je pobralo,” nadaljuje pripoved Boris, ki ne pozabi omeniti, da so jih na prelazu popisovali, podjetnim kmetom pa potem nagajali na vse mogoče načine.

“Trma, naprej nas je gnala le trma, saj smo po vsej verjetnosti zaradi dodatnih davkov zaslužili manj denarja, kot bi ga z oddajo sadja zadrugi,” pripomni pikro in pove, kako je v šolo hodil s kartonasto šolsko torbo, mame pa tudi po nekaj mesecev zapored ni videl. Spominja se, da je domov prihajala nekaj dni pred začetkom šolskega leta, da je otroke malo uredila in očedila ...

Meje krojijo branjevske poti

Ko Boris našteva kraje, kjer so ženske in moški iz njihove družine prodajali sadje na tržnicah, se za vsako generacijo izriše drugačen zemljevid. Ko so živeli pod avstrijsko krono, je pot vodila onstran Karavank, kjer se je dalo s pridelki s sončnega juga največ zaslužiti. Pod Italijo se je tržišče zmanjšalo na okoliške kraje, s federativno ljudsko republiko Jugoslavijo so poleg slovenskih mest postali zanimivi obmorski hrvaški kraji, kjer so povpraševanje v poletnih mesecih dvigali zlasti turisti.

“Sredi šestdesetih let, po izgubi Pubija, smo kupili Lancin furgon, ki nam je desetletja dobro služil. Sprva je oče še vedno vozil košpe v Plave, ko pa je enkrat videl le še zadnje rdeče luči vlaka, ki je že odsopihal s postaje, se je z avtom odpravil do Tržiča, kjer je imela mati stojnico. Ugotovil je, da ne gre za kak poseben podvig, in od takrat je vedno sam vozil sadje ženi, jaz pa sem ga v osemdesetih letih začel voziti v Pulj,” Boris niza spomine.

Zadruga in zarečeni kruh

Ko so Jakončičevi hoteli sredi sedemdesetih let zaokrožiti posest z nakupom zemlje, ki je mejila na njihovo, so spet okusili premoč argumentov zadruge. “Sklicevali so se na nekakšno predkupno pravico in očetu obljubili, da bo zemljo lahko obdržal le, če postane zadružnik. Oče je ugriznil v to kislo jabolko, vendar obljube niso držali, in to je Mora zelo prizadelo,” pove Boris, ki je bil, po drugi strani, zelo vesel novega stanja. “Zadrugi smo oddajali zgolj grozdje, sadje smo še naprej sami tržili. Dejstva, da nismo bili več vinarji, sem se tako veselil, da ni za povedati. Ker sem bil majhne rasti, vitek in gibčen, so me poleti domači pošiljali v batone, tiste velike sode z odprtino, da sem jih čistil z notranje strani. Ko so me opazili sorodniki, so vsi želeli, da isto delo opravim še v njihovi kleti. Tisto poletje, ko smo postali člani zadruge, mi je odleglo. Nikoli več vina v naši kleti, sem se zaklel. In postal sem prav zgleden zadružnik, vrsto let celo predsednik zadruge. Odklanjal sem pozive, naj se priključim fantom, ki so sredi osemdesetih let šli na pot samostojne predelave, stekleničenja in trženja vina. Ker sem bil tako zavzet zadružnik, so se mnogi čudili, ko sem leta 2004 izstopil iz zadruge in se ponovno oprijel vinarstva. Kaj hočemo, očitno se zarečenega kruha največ poje,” pripomni ob nizu spominov, ki se že navezuje na zadnjo pomembno odločitev na kmetiji, neposredno prodajo pridelkov Avstrijcem na tržnicah onstran Alp.

Jutri bo v Celovcu semenj

“Ko se je Slovenija pripravljala na vstop v Evropsko unijo, so se mi v spominu obudile vse pripovedi o mami Avstriji, o tamkajšnjih tržnicah, možnostih prodaje in tudi zaslužka,” pripoveduje Boris. “Znanci s Koroške so mi pomagali potrkati na prava vrata in priti do pravih oseb, tako da sem že 20. maja 2004 prišel prvič s tovorom češenj v Celovec. Brez znanja jezika, le s popotnico potomke branjevke iz našega rodu, ki je ostala v Lienzu, da ima tisti, ki prodaja, vedno denar pri sebi. Mislil sem, da bom prodajal le sezonsko sadje, toda dali so mi vedeti, da moram zagotoviti celoletno prodajo. Tržnica, gre za tip neposredne prodaje kmetov, deluje ob četrtkih in sobotah, stojnice morajo biti postavljene pred šesto uro zjutraj in pospravljene ob dveh popoldne. Zdaj imam šotor, dolg dvanajst metrov, in prijatelje iz Celovca, ki mi ga pomagajo sestaviti in razstaviti. Večina kupcev so stalne stranke, ki sem jih navadil na kakovostno briško sadje, prav zaradi celoletne ponudbe pa sem začel ponovno kletariti. Poleg lastnih pridelkov, torej svežega in sušenega sadja, vina in oljčnega olja imam s seboj še sire slovenskih sirarjev in suhomesnate izdelke, žena pripravi kak toč s pršutom in polento, in vsi s(m)o veseli. Odločitve sploh ne obžalujem.”

Drugi kraji, druge navade

Čeprav Borisu ni žal odločitve, da pusti dobro mesto na ljubljanski tržnici in se preizkusi v okolju, katerega jezika še vedno ne obvlada, si vseeno ne more kaj, da ne bi povedal nekaj gorkih o navadah tamkajšnjih kupcev.

“Obnašajo se, kot da so križanci med Gorenjci in Škoti,” navrže in utemelji s statistiko, da skoraj vse češnje proda po ahtl, osmino kilograma. Kar nekaj časa je potreboval, da jih je pripravil, da so sploh pokusili njegova bela vina, ki jih zdaj proda dvakrat več kot rdečih. Nekateri so leta hodili mimo, preden so se prvič ustavili, potem pa so postali veliki odjemalci: celo hokejski klub KAC zdaj kupuje pri njem vino. Že prvo leto, ko je začel prodajati, je prišla v Brda na obisk celovška občinska delegacija z županom na čelu, ki se je hotel prepričati, da so vsi pridelki res s kmetije. Zdaj je sprejem gostov že vsakodnevna rutina. Z izgradnjo nove kleti in prostora za degustacije si na kmetiji Moro obetajo še več obiska. Sinova Erik in Damjan, prvi ekonomski in drugi elektro tehnik, poprimeta za vsa dela. Deževalo je in sta stekleničila, pred tem sta sama upravljala kopač in odkopavala gradbeno jamo. Zlasti v poletnih mesecih, ko je Koroška polna turistov, pa mora tudi Damjan s kombijem na pot in obleteti nekaj tržnic. In tudi na Vinitaly bo prav on zastopal kmetijo.

“Dobro je imeti eno tržišče, še boljše dva,” navrže Boris, ki sicer prizna, da je mogoče malo preveč zanemaril Slovenijo. No ja, saj prihaja v ospredje mlada generacija, ki bo zagotovo želela uveljaviti še kakšno zamisel. In pojesti še kak kos nekdaj davno zarečenega kruha ...

Kmetija Moro

> Boris in Dragica Jakončič

> Vipolže 62, 5212 Dobrovo v Brdih

> tel. 05/304-50-18

> 45°58'25'' S, 13°31'49'' Z

> Ponudba: sezonsko sadje (češnje, marelice, breskve, hruške, kaki, žižule, škorž), sušeno sadje (kaki, hruške), oljčno olje, vino

TONI GOMIŠČEK

---