Belgijski vinograd na Vipavskem

Ne le v Sloveniji, za dobršen del sveta velja, da se ob kozarcu vina lahko spletejo lepa prijateljstva, ki ne poznajo meja. Na vinogradniški kmetiji Tilia Estate nad Potočami, v Hiši pinotov, znajo narediti vina, ki so druščino belgijskih vinoljubov združila ne le v ljubitelje njenih, temveč vin Vipavske doline. Omislili so si celo svoj vinograd. Matjaž Lemut poskrbi, da bo v kleti nastalo vino, ki je ljudem všeč.

Matjaž Lemut se je sicer že kot študent agronomije kalil na mednarodni vinski sceni, prav tako njegova soproga Melita. Srečanje, iz katerega se razvija zanimiva zgodba, pa je bilo naključno. “Velikemu belgijskemu vinskemu trgovcu Kurtu Dewaeleju je pred petimi leti prišla v roke steklenica sauvignona iz Tilie, mož je obiskal klet, sklenjen je bil prvi posel,” se spominja Matjaž Lemut. Posel z njim teče naprej, največ s pinoti in z merlotom. Tilia z njim opravi približno 15 odstotkov prodaje svojih vin.

Belgijec, ki verjame v moč Vipavske doline

Kurt Dewaele, ki ga s Slovenijo povezuje tudi žena Slovenka, s katero približno pol leta prebijeta v Sloveniji, je v Belgiji s Tilio in z drugimi vipavski vinskimi znamkami navdušil dovolj širok krog vinoljubov. Povezali so se v klub ljubiteljev vipavskih vin. Druščina šteje približno sto članov. Mnogi izmed njih prihajajo v Vipavsko dolino, obiskujejo kleti in širijo krog kupcev. Zgodba se je začela širiti tudi na Nizozemsko.

“Ko sem pred petimi leti odkril vino iz Vipavske doline, sem bil nad njegovo kakovostjo navdušen. To je bilo vino tilia sauvignon blanc. Danes bolj in bolj verjamem v moč in potencial te edinstvene doline. Veliko potujem po svetu in izbiram vina za Universal Wine v Belgiji in v tej vlogi lahko rečem, da ima Vipavska dolina lepo in obetavno prihodnost. Z visoko kakovostjo vin in s primernimi cenami se lahko zapiše na svetovni vinski zemljevid,” je prepričan Kurt Dewaele.

Matjaža Lemuta to, da Belgijci zahajajo tudi h konkurenci, očitno prav nič ne moti. Kajti z njim so stkali še prav posebno navezo. Dvajseterica vinskih prijateljev iz Bruggesa in njegove okolice si je v Vipavski dolini omislila celo svoj vinograd. Prek Tilie so najeli vinograd z 2300 trtami merlota na Logu pri Potočah. Obdeluje ga Željko Mihelj z Brij. Večina “lastnikov” (med njimi je tudi znani sommelier Johan Deceuninck) je svoj vinograd že obiskala. “Delam po navodilih, pravkar sem grozdje zredčil. Na mladiki lahko ostane en sam grozd, dva tedna pred trgatvijo bo treba odstraniti še konice grozdov. To je vesela druščina, bili so tudi zelo zadovoljni s tistim, kar so videli in doživeli. In vse pošteno plačajo,” je zadovoljen Željko.

Grozdje konča v kleti Tilia, kjer ga Lemutovi predelajo v vino z blagovno znamko L23 (pogodba velja do leta 2023). Vsakemu od članov združbe pripada 150 steklenic z etiketo, ki nosi tudi njegovo ime. “To so razvajeni pivci, poznavalci vin z vsega sveta, z L23 pa uživajo ob posebnih priložnostih v družbi s prijatelji,” pravi Matjaž Lemut.

Oče jih je “nagnal” z ulic v vinograd

Kot rečeno, je Matjaž Lemut stopil na mednarodno prizorišče zelo zgodaj. Pot v vinogradništvo in vinarstvo pa se je pred tem začela v družini.“Da se njegovi trije sinovi ne bi preganjali po Ajdovščini, kjer smo živeli, je oče že leta 1974 zasadil vinograd s približno 1500 trtami merlota. Povezati nas je želel z naravo in nam privzgojiti delovne navade,” pripoveduje Matjaž. Oče Silvester je bil tradiciji vipavskega vinogradništva in vinarstva vzneseno predan. Dolga leta je kot direktor vodil kleti Agroind Vipava 1894.

Matjaž je krenil po njegovi poti in vpisal študij agronomije. V drugem letniku, leta 1987, je začel delovno prakso na vinogradniški kmetiji Zahner v Švici. Njen lastnik je bil tedanji direktor multinacionalke Nestle. Naslednja tri leta se je tja redno vračal, pri čemer se mu je leta 1988 pridružila kasnejša žena Melita. “Ne, nisem vedel, da prihaja, dokler mi tega ni povedal sam gospodar. Izbral jo je izmed prijavljenih kandidatov z ljubljanske univerze, ne da bi vedel, da gre za mojo punco, in ne da bi jaz vedel za njeno namero,” naključja pojasnjuje Matjaž. Zahner je leta 1990 oba poslal v Kalifornijo, v veliko klet Raymond California, kjer sta preživela poletje in jesen. Leta 1992 sta kupila posestvo v Potočah, kjer sta zastavila družinsko kmetijo in si ustvarila družino, ki danes šteje pet članov.

Prva vina z blagovno znamko Tilia so prišla na trg spomladi leta 1997. To so bila sveža vina, ki so jih tri leta kasneje dopolnila zorjena. Lemutovi so dve leti kasneje zgradili še novo klet, v katero je mogoče namestiti približno 500 sodov. Znamko Tilia (iz latinskega imena za lipo) so morali prilagoditi zahtevam velike argentinske vinske hiše Tilia Mendoza, ki jih je opazila na trgu. “Naša znamka enakega imena je deset let starejša od njihove. Ampak spora nismo želeli zaostrovati in dogovorili smo se za sobivanje. Naši Tilii smo dodali Estate in v nadaljevanju še Vipava Valley,” je vendarle zadovoljen Matjaž Lemut.

V Hiši pinotov je seveda največ pinotov

Na približno osmih hektarih vinogradov rastejo v glavnem sorte sivi pinot, modri pinot, chardonnay, muškat, merlot, cabernet, rebula in še kaj v manjših količinah. Klet nosi ime Hiša pinotov, saj je v njej največ vin te sorte (sivega pinota kar 60 odstotkov). “Naše vinogradniške lege so za pinote najprimernejše, z njimi dosegamo največjo prepoznavnost, našli smo pot do specializacije. Posebej modri pinot je ob tem sorta, ki ima v tujini svojo nišo, ljudi, ki v njem iščejo posebnosti in so to pripravljeni plačati,” je kmalu ugotovil Matjaž Lemut. Toda s tem spoznanjem je moral v glavnem na tuje trge. Največ izvozi v Belgijo, poleg tega pa še v Francijo, ZDA, Anglijo, na Nizozemsko in Hrvaško. Načeloma pa je glede izvoza malce skeptičen: “Če na tujem dosegaš dodano vrednost, je to v redu, sicer pa bo za vinogradnika z manj kot deset hektarji vinogradov bolje, da priložnosti išče doma, se razvija in kmetijo širi.” Tilia je zapisana kot družinsko podjetje, vendar Matjaž ugotavlja, da se bo treba bolj podjetniško organizirati. Med drugim domača delovna sila ni dovolj, tudi žena Melita, ki je medtem doktorirala na temo iz vinarstva, v vinogradu in kleti ne more veliko pomagati. Na novogoriški univerzi vodi inštitut za raziskavo vina.

Pri Hiši pinotov bodo letos predelali dvajseti letnik. Matjaž Lemut ocenjuje, da bo, tako kot zdaj kaže, odličen. Ostal pa bo pri tistem, kar kleti zagotavlja prepoznavnost njenih vin od samih začetkov. Kolegi ga gledajo malce postrani. Saj ne, da v zadnjih letih tako opevanih oranžnih vin ne mara, na njegovem seznamu jih pač ni. Vinograd, ki ga obdeluje za Hidriinegamenedžerja Edvarda Svetlika, in vino iz njegovega grozdja, sta zgodba zase.

Vino naj bo predvsem dobro

“Ne morem se znebiti občutka nekakšne osamljenosti, podobnega, kot sem ga imel pred davnimi dvajsetimi leti. Takrat je marsikdo kazal na nas in name kot vinarja, ki prideluje vino, ki je ljudem všeč, ki je, po domače rečeno, pitno,” pravi Matjaž. Ob nakupu posestva so si zastavili cilj, da bo živelo in se razvijalo od prodaje vina. Začeli so ustvarjati piramido različnih okusov, kakovosti in nenazadnje piramido vin različnih cenovnih razredov, pojasnjuje.

“V bistvu nismo iznašli nič novega, temveč smo samo prenesli delujoči model srednjeevropskega posestva, ki živi od relacij pridelave dobrega vina in ljudi, ki to vino konzumirajo. Še danes ne vem, kaj je narobe s tem, da je vino ljudem všeč. Skozi leta sem prišel do spoznanja, da se vinarji ločimo na tiste, ki hočejo biti najboljši, na tiste, ki želijo biti predvsem drugačni, pa čeprav zaradi tega marsikdaj čudni, ter na nas, vinarje, ki hočemo predvsem pridelati dobro vino. Imam občutek, da večina kolegov tekmuje med seboj predvsem z idejo biti drugačen od soseda, ne pa pridelati predvsem čim boljše vino. Tako nekako prihaja do tekmovanj v čim daljšem dozorevanju v vinogradu, pa čeprav posledično to lahko pomeni tudi gnilo grozdje, v čim daljših maceracijah in z zorenjem v čimbolj drugačnih vinskih posodah. Vse našteto pa presega tekmovanje, ki je trenutno pri ljubiteljih, ne pa pri pivcih, najbolj popularno - to je pridelati vino brez žvepla, pa čeprav posledično nepitno in nezdravo. Nič nimam proti takšni tekmovalnosti, a če je nismo sposobni promovirati in predstaviti kot identiteto, se nas bo še naprej držal rek, da smo dežela ekstremov, brez jasnih ciljev in identitete,” je iskren Matjaž Lemut. “Povsod po svetu velja enako, vino je dobro ali slabo, bi ga pil ali ne, se ga splača kupiti ali ne,” sklene svoje prepričanje.

Ob tem opozarja, da smo imeli ob vključitvi v EU 24.000 hektarjev vinogradov, Evropa pa nam je ponudila kvoto 32.000 hektarjev. Danes jih imamo v registru približno 16.000 hektarjev. Iz tega sklepa, da je pri nas očitno nekaj narobe. “Pri vinogradnikih, običajno prav pri tistih z ekstremnimi vini, pogosto slišimo, da se od vinogradništva težko živi. In res je tako. Taka vina potrebujejo ogromno promocije in kapitala, ki ga pač nimamo. Zakaj potem vztrajamo pri nečem, kar ne gre, se sprašujem. V svetu so vinske destinacije po novem razvrščene v regije starega sveta, regije novega sveta in regije novega starega vinskega sveta. Slovenija ni omenjena v nobeni. Ali smo potemtakem res tako dobri, kot mislimo, da smo,” se še sprašuje Matjaž Lemut.

DAVORIN KORON

---