“Želim si igrati v simfoničnem orkestru”

Kot šestletna deklica se je navduševala nad harfo. A je morala svoje želje prilagoditi nečemu “manjšemu in bolj praktičnemu”. V glasbeni šoli so ji ponudili flavto. Ki pa jo je kmalu zamenjala oboa. “Ne, to ni klarinet, kot mnogi zamešajo,” se zasmeje 23-letna Polona Počkaj s Škofij, ki je pred kratkim na priznani evropski Visoki šoli za umetnost v Zürichu zaključila magistrski študij oboe.

Polona Počkaj  Foto: Petra Vidrih
Polona Počkaj  Foto: Petra Vidrih

“Še dobro, da imam dolge prste. In velike dlani. Sicer tudi z oboo in njenim 'sorodnikom', angleškim rogom, ne bi bilo nič,” pove v smehu. “Človek kar ne more verjeti, kako je izbira pravega inštrumenta odvisna od konstitucije našega telesa,” razkrije. “Kot pri igranju klavirja: daljše prste kot imaš, lažje z njimi plešeš po tipkah.”

Študirala pri najboljšem

A čeprav bi bila tozadevno več kot “primerna” za harfo, o kateri je sanjala, je svojo glasbeno pot pri šestih letih - tako kot še marsikdo - začela s kljunasto flavto. “Prvo leto je bil moj učitelj v koprski glasbeni šoli Miloš Pahor, nato pa sem prišla v razred profesorice Brede Hartman, ki me je navdušila nad oboo. In ta ljubezen še kar traja,” se zasmeje.

Po končani osnovni glasbeni šoli se ni odločila še za srednjo. Je pa med šolanjem na Škofijski gimnaziji v Vipavi pridno nadaljevala z vadbo oboe. “Ko sem se odločila za študij na ljubljanski glasbeni akademiji, sem se zavedala, da ne bo enostavno, saj je bilo potrebno nadoknaditi znanje, ki bi mi ga sicer dala srednja glasbena šola. Poleg tega me je čakala še matura iz glasbe. A na sprejemne sem se res intenzivno pripravljala in ko sem videla, da sem sprejeta, in to pri profesorju Mateju Šarcu, prvem oboistu Slovenske filharmonije, sem bila presrečna.”

V času študija je nastopala v različnih komornih zasedbah na akademiji in sodelovala v orkestrskih projektih - tako v pihalnem kot v simfoničnem orkestru. “Žal mi je le, da nisem imela možnosti opravljanja izpita iz angleškega roga, tako imenovane velike oboe, saj ljubljanska akademija tega ne omogoča,” obžaluje. Študijska pot jo je po diplomi vodila v Zürich, na eno najbolj cenjenih evropskih glasbenih šol - Visoko šolo za umetnost, kjer svoje znanje pilijo mladi talenti z vsega sveta. V začetku junija je zaključila dvoletni magistrski študij oboe pri profesorju Simonu Fuchsu. “Šola resda velja za najboljšo v Švici, a bolj kot to, kakšna je šola, je pomembno, pri komu študiraš. Glede na to, da je profesor Fuchs prvi oboist prestižnega Tonhalle orkestra v Zürichu, sem lahko več kot ponosna,” iskreno pove.

Rokerica po duši

Čeprav se je zapisala klasični glasbi, ima rock pri njej posebno mesto. “Zlasti stari rock,” poudari. Všeč ji je tudi etno glasba, komerciala pa ji nikakor ni blizu. “Preveč dam na kakovost,” pove. Navdušena je nad festivalom Etnohisteria, ki je prav minule dni razveseljeval ljubitelje etno glasbe po Primorski. “Tam je vse tako sproščeno. V našem, profesionalnem svetu glasbeniki velikokrat pozabimo na to, kaj je smisel glasbe. Pozabimo na naš jaz. Osredotočeni smo zgolj na izvedbo, obsedeni smo z nekimi standardi, kako nekaj mora biti. Težimo k tehnični popolnosti, pri tem pa pozabimo, da je smisel glasbe v tem, da v njej uživamo, da vanjo vlagamo sebe,” je kritična Polona Počkaj.

Kako do službe?

Čeprav bi si zelo želela igrati v simfoničnem orkestru, ni kaj preveč optimistična. “Službe na žalost še ni na obzorju,” skomigne z rameni. “Slovenska filharmonija, ljubljanska in mariborska opera ... Trenutno so pri nas vsa mesta oboistov v orkestrih zasedena in s službo še par let zagotovo ne bo nič.” Kot pravi, se bo v prihodnjem letu pripravljala in prijavljala na avdicije za kakšen praktikum ali službo. “Kdo ve. Z malo sreče ...” se nasmehne. Sicer pa misli ta čas, ko čaka na prvo zaposlitev, izkoristiti bodisi tako, da opravi še kakšen magistrski študij, bodisi tako, da opravi pedagoško-andragoške izpite, da bi lahko učila. “Ampak, saj veste, kako je: ko si mlad, si želiš igrati v simfoničnem orkestru. Za poučevanje je še vedno čas.” Zaveda se, da magisterij v žepu še ni zagotovilo za službo. “Konkurenca je huda. Tudi v glasbi. Zahteve so vse večje. Tudi če po naravi nisi tekmovalen, te malodane prisilijo, da takšen postaneš, če želiš kam priti. ”

PETRA VIDRIH


Najbolj brano