“Zdaj vem, zakaj to počnemo”

O Planetu 47, razvojno-raziskovalnem centru za otroke in mlade z Downovim sindromom, ki deluje v Koštaboni, smo nazadnje pisali konec marca, ko so z odmevnim dobrodelnim koncertom v koprski Bonifiki zbirali denar za svoje programe.

Andreja, ena od voditeljic koncerta na Bonifiki, tokrat v vlogi plesalke Foto: Jaka Erjavec
Andreja, ena od voditeljic koncerta na Bonifiki, tokrat v vlogi plesalke Foto: Jaka Erjavec

Tokrat so nas povabili, da si pridemo pogledat, kako poteka najzahtevnejši izmed teh programov, Samostojen sem 2, v okviru katerega mladostniki s posebnimi potrebami preživijo nekaj časa stran od svojih staršev.

Minuli četrtek je torej šest mladostnikov z Downovim sindromom v Koštaboni pomahalo v slovo svojim staršem in skrbnikom. “Bili so zelo srečni, ko so bili končno sami. Hočeš nočeš smo starši pogosto preveč zaščitniški do svojih otrok, do takih s posebnimi potrebami pa še posebej. Mislimo, da sami ne zmorejo in jim je treba pomagati. Na tej delavnici so mladi okusili pravo mero samostojnosti,”je prepričana Gaia Asta, terapevtka in vodja Planeta 47.

Aktivnosti je bilo na delavnici veliko. Med drugim so mladi v krušni peči tudi sami pekli pice in se naučili plesne koreografije.

V soboto jih je za en dan obiskalo šest varovancev iz CUDV Draga, centra za osebe z motnjami v duševnem razvoju. “Med njimi je bil tudi 18-letni fant, ki so ga starši silili, da je vse svoje otroštvo beračil v Italiji. Stopala so mu podvezali tako, da je bilo videti, kot da jih nima. Moral je hoditi po kolenih, in danes ima noge vse prepredene s krčnimi žilami. Ampak ohranil je vedrino duha, in ko je prišel k nam na obisk, je prinesel toliko sonca in pozitivne energije, da sem se kar zjokala, ko sem slišala za njegovo zgodbo. Rekla sem si, zdaj vem, zakaj to počnemo,” pripoveduje Gaia.

Do denarja s koncertom

“Doslej smo porabili 17.000 evrov,” pove Alan Asta, finančnik in skrbnik centra. “Uredili smo kuhinjo, ki smo jo seveda postavili sami, v glavnem s prostovoljnim delom. Kuhinja je bila že prej načrtovana in je del projekta, za katerega smo že pred časom pridobili gradbeno dovoljenje.”

Ves denar, ki so ga letos porabili za programe in obnovo, je šel iz izkupička dobrodelnega koncerta marca v Bonifiki v Kopru. Tam so zbrali 56.000 evrov. Nekaj manj kot 40.000 evrov jim je torej še ostalo za programe v prihodnjih mesecih.

“Škoda, ker nimamo stalnega vira financiranja,” zavzdihne Alan. Doslej so se financirali le z dobrodelnimi prispevki, čeprav stalno trkajo na vrata raznih ministrstev. “Pošiljajo nas od vrat do vrat, ker ministrstva slabo sodelujejo med sabo. Pokazali smo že veliko. Imamo znanje, imamo strokovnjake, tako da je vsem jasno, da je čas zrel, da dobimo kaj denarja tudi iz proračuna. Starši nam radi zaupajo otroke v varstvo, tudi zato, ker so naše delavnice drugačne od tistih, ki jih ponujajo organizacije z daljšim stažem. Mi otrokom pomagamo, da se laže izrazijo, pomagamo jim tudi, da prebrodijo razne travme, ki pridejo na dan. Istočasno delamo s starši in jim pomagamo premagovati stres. Zdi se mi, da naši programi odgovarjajo na izzive časa, v katerem živimo,” sta prepričana Gaia in Alan Asta, a kaj, ko so doslej na razpisih velikokrat izpadli prav zaradi svoje drugačnosti. “Nekateri menijo, da so naši programi preveč nadstandardni. Mi želimo iz otrok in mladostnikov potegniti kaj več, odkriti njihove talente in jim pomagati, da zaživijo samostojno,” poudarja Alan in se sprašuje, kaj hendikepiran človek, poleg tega, da mu pomagaš pri vsakdanjih stvareh, najbolj potrebuje. “Potrebuje možnost, da se lahko celovito izrazi, da zablesti, da je tudi on v nečem uspešen. Dobra samopodoba je še kako pomembna.”

Koštabona ima talent

“Vsi udeleženci programa so res pokazali željo po učenju,” je zadovoljna Gaia. “Na ta način ustvarjajo nove socialne povezave. V družbi svojih prijateljev se izražajo veliko bolj sproščeno kot takrat, ko so s starši. Zrelo se obnašajo in razmišljajo.”

Med počitnicami je vzporedno potekalo več delavnic in individualnih ur s pedagogi. Med njimi je bila tudi delavnica ročnih spretnosti, na kateri so izdelovali indijanske lovilce sanj. “Po indijanski legendi so take lovilce mame pletle svojim otrokom, da bi se vanje ujeli strahovi in slabe misli,” pojasni Gaia. K indijanskemu vzdušju je prispevala tudi izdelovanje lokov in puščic iz materiala, ki so ga našli v naravi.

Sanja Kaštrun, diplomirana športna pedagoginja, specializirana za delo z otroki s posebnimi potrebami, je za vsakega mladostnika izdelala individualni izobraževalni program. Skupaj so krepili gibalne sposobnosti, mišični tonus in ravnotežje. “Z določenimi gibalnimi vajami se izboljša tudi koncentracija,” poudarja Gaia.

Svoje učne ure je imela tudi logopedinja in glasbena terapevtka Sergeja Groegel. Tudi ona ima zanimive prijeme, saj z glasbenimi skledami in drugimi instrumenti pomaga osebam z Downovim sindromom, da izboljšajo izgovorjavo.

Vmes je bil čas tudi za igro in kopanje v Dragonji. V centru so namestili tudi nova igrala, ki jih je delno sponzoriralo podjetje Hutko. Bilo je tudi veliko zabave in plesa. “To je vse del terapije,” poudarja Gaia.

Tatjana Ferengja, slikarka in mentorica za otroke s posebnimi potrebami, je vodila likovno delavnico in risanje na tekstil, skupaj pa se je z mladostniki ukvarjalo deset pedagogov, terapevtov in njihovih pomočnikov. “Strokovna ekipa je bila številčna, tako da smo vsakega udeleženca lahko obravnavali individualno. Vsak je imel svojega skrbnika,” poudarja Gaia.

Vrhunec zabave je bila peka pic v novi krušni peči. Sledila je še prireditev Koštabona ima talent, kjer tudi ni manjkalo smeha.

Novi izzivi

V Plenetu 47 imajo možnost, da bi se prijavili na evropske razpise, ki so jim bolj pisani na kožo. A bi jim morali prej na socialni zbornici verificirati programe, kar pa traja. “Čeprav bi sredstva potem črpali iz Evrope in bi imeli vsi kaj od tega,” pripomni Alan.

Zavzemajo se tudi za uvedbo državnih poklicnih certifikatov. “Postopek trenutno stoji zaradi pomanjkanja denarja. Da bi stvari premaknili z mrtve točke, nam pomaga tudi kabinet predsednika republike. Potem bi se lahko tudi mladostniki z lažjo duševno motnjo, kakršna je Downov sindrom, izobrazili za kuharske pomočnike in podobne poklice,” pravi Gaia.

Izzivov jim torej v Planetu 47 še dolgo ne bo zmanjkalo. Upajmo, da tudi denarja za njihove programe ne.

TA


Najbolj brano