“Strogost se ne obnese”

V Katarju piše svojo zdomsko zgodbo tudi Izolanka Mara Šolaja. Že drugo leto skrbi za vratarski pogon v ženski reprezentanci, s katero se bo prihodnji teden mudila v Istri.

Nekdaj odlična vratarka Mara Šolaja je na svoji igralski in trenerski poti izkusila že marsikaj, od močne jugoslovanske lige do pisanih rokometnih epizod v Italiji in na Islandiji. V Katarju pa piše prav posebno poglavje v svojem življenjepisu. ”Ponudila se je priložnost in sem jo zagrabila. Rolando Pušnik me je priporočil. Trener ženske članske reprezentance ga je pobaral, če ve za kakšnega trenerja vratark. Spomnil se je name in me poklical. Hitro sem sprejela odločitev. Dovolj sem imela brezposelnosti in životarjenja. Šest mesecev sem potem čakala na zaključek procedure. Verjetno bi še več, če pomočnica trenerke odgovornih ne bi pocukala za rokav in jim naročila, naj pospešijo formalnosti,” je pojasnila.

> Kaj vas je čakalo v Dohi?

“Najprej zdravniški pregled, ki je obvezen za vse, ki pridejo delat v Katar. Obsega odvzem krvi in rentgen. Že to je bila posebna izkušnja, na katero je vezanih kar nekaj bolj ali manj smešnih prigod.”

“Tu je največji izraz spoštovanja stisk roke in arabski nagovorni pozdrav, ki je daljši. Naslednja faza je poljubljanje, seveda med ženskami. Takrat si res njihov.”

> Kako je sicer sestavljen strokovni štab katarske reprezentance?

“Vodim vse vratarke članske in kadetske ekipe. Mladinska selekcija pa je še v ustvarjanju. Skupaj nas je pet. Selektor članske reprezentance prihaja iz Tunizije, in je najbolj trofejni trener v Katarju. Prej je vodil moške selekcije in klube, zadnja štiri leta pa je na čelu ženske reprezentance. Ženski rokomet je v Katarju zastopan že ducat let, tako kot ostali športi, ki delujejo pod okriljem ženske zveze. Rokomet je s košarko najuspešnejši ženski šport v Katarju.”

> Kakšen vpliv ima verska komponenta oziroma kako je razumljen ženski šport v Katarju?

“Dekleta se med treningom razen v času ramadana ne umikajo k molitvi. Treningi zato potekajo normalno. S tem nimamo težav. Ženske lahko opravijo molitev z zamikom. V Katarju se nasploh trudijo, da bi pospešili športni utrip pri otrocih. Šport namreč vse bolj povezujejo z zdravim življenjem. Dejstvo je, da imajo v Katarju zaradi premalo gibanja velike zdravstvene težave. Spoznali so, da je treba že pri otrocih spodbujati športno udejstvovanje in stvari se premikajo na bolje. Najmlajša skupina deklic od 9. do 12 leta ima primerljive gibalne sposobnosti s svojimi vrstniki pri nas. Potem se začnejo povečevati obveznosti v šoli. Več je sedenja. Kamorkoli greš, te peljejo z avtom. Sprehodov, kot jih poznamo mi, ni. Rodijo se že z vsemi mogočimi tehnološkimi napravami. V glavnem so na računalnikih s slušalkami v ušesih. Gibljivost se potemtakem izgubi. Trenerjevo delo je, da to pospeši in pravilno razvija. V šoli je velik primanjkljaj v športni vzgoji, trudijo pa se, da bi jo dvignili na višjo raven. Precej je sladkornih bolezni in ljudi s preveliko težo.”

Večina je domačink

> Pri moških reprezentančnih selekcijah Katarja je veliko prišlekov od drugod. Kako je v ženskem rokometu?

“Moški in ženski rokomet v Katarju nista primerljiva. Dekleta sicer dobivajo nekaj denarja, a so plačila za tukajšnje razmere simbolična, kot nekakšno nadomestilo. Dekleta oziroma ženske študirajo ali so zaposlene. Trenirajo po lastni izbiri. Z izjemo ene igralke, ki prihaja iz Egipta, je pa rojena tu v Katarju, so vse ostale domačinke oziroma Katarke.”

“Z dekleti se učim biti bolj emotivna kot sem sicer. Pridejo z nasmeškom, a brez kakšne posebne želje po treningu. Od njih ne smeš zahtevati, česar ne morejo dati. Zato delamo z majhnimi koraki.”

> Ali so dekleta iz premožnih družin?

“Recimo, da obstaja nek kastni sistem. Izvornih Katarcev je malo, zaščiteni so zaščiteni in imajo višji status, kar je po svoje razumljivo. Naše punce so iz različnih družin. Sama ne poznam dobro njihovih statusov. Dekleta med sabo že vedo, a tega na igrišču ni čutiti. Delitev je kot pri nas na mlajše in starejše. Komuniciramo v angleščini, uporabljam pa tudi kakšen rokometni izraz v arabščini.”

> Kakšen odnos imate z dekleti?

“Prikupne so, a potrebovala sem kar nekaj časa, da sem jim prišla blizu. Sprva je bila neka distanca, niso se odprle. Nisem tip človeka, ki se ima navado objemati, ko pa prideš na trening, se stisnejo k tebi. Z njimi se učim biti bolj emotivna, kot sem sicer. Pridejo z nasmeškom, a brez kakšne posebne želje po treningu. Trudijo se, čeprav nanje ne moreš gledati z našimi očmi. Očala moraš zamenjati in se prilagoditi realnosti. Od njih ne smeš zahtevati, česar ne morejo dati. Zato delamo z majhnimi koraki. Strogost se ne obnese. Znam se prilagajati. V karieri sem zamenjala veliko klubov, trenerjev in življenjskih okolij. Bila sem denimo tudi na Islandiji, pa mi je bilo tako všeč, da bi se takoj spet vrnila. S Katarjem sta kot noč in dan. Obstaja sicer predsodek, da tu ženske trpijo, a ni tako. Drži, da je družinska vzgoja zelo močna. Uživajo svobodo gibanja in odločanja. Same se odločajo, ali se bodo poročile ali ne, ali bodo delale ali ne. Pod njihovimi 'abajami' oziroma tradicionalnimi oblačili se dobro počutijo. Načeloma imajo pokrite le lase. Tiste, ki so še bolj striktno držijo običajev, pa prekrijejo tudi obraz. Moje igralke nosijo pod temi oblačili 15-centimetrske pete, pa tudi mini krila. Imajo dekliške zabave v svojih krogih. Sicer pa so to povsem običajna dekleta s podobnimi hobiji kot pri nas. Veliko uporabljajo različna družabna omrežja.”

Dolgi rokavi in naglavne rute

> Kaj pa športna oprava?

“Oblečene imajo tanke trenirke, dolge rokave in naglavne športne rute. V ženski zvezi so sicer zaposleni tudi moški, a večina je žensk. Med treningom se moški ne smejo prosto sprehajati po dvorani, ker nekatere punce vadijo odkrite ali v kratkih rokavih. Počasi in previdno se v katarskem ženskem športu pojavljajo tudi moški trenerji, kot denimo pri nas v rokometu, ali v odbojki.”

> Kakšen je sistem tekmovanj?

“Klubov ni. Lani smo poskusno naredili ligo z domačimi igralkami in tujkami, ki tu živijo ter imajo rokometne izkušnje iz Evrope. Vsaka od reprezentančnih trenerk je nato prevzela eno ekipo. Ligaško tekmovanje se je obneslo. Ko igraš, je motiv večji kot na treningih. Konec tedna se s kadetsko in člansko reprezentanco odpravljamo na priprave v Umag. Med drugim pa bomo 6. februarja odigrali tudi prijateljsko tekmo v Izoli v sklopu priprav na prvenstvo držav Perzijskega zaliva. V regiji smo najboljše tako v rokometu kot v košarki, kar v Katarju posebej cenijo. Za korak naprej bi potrebovali še kakšno tujo okrepitev, a nam še niso prižgali zelene luči.”

> Kako je videti, ko se pomerite s kakšno drugo reprezentanco. Ali igrate v športni opravi, ki jo uporabljate v Katarju?

“Da in praviloma s tem ni težav, ne na olimpijskih igrah ne na drugih večjih tekmovanjih. So se pa primerile košarkaricam na azijskih igrah, kjer jim niso dovolili igrati s posebnimi rutami, ki pokrijejo tudi vrat, kar sicer ni moteče in ni nevarno za nasprotne igralke. To je krivično do samih deklet. V Katarju namreč ni samoumevno, da se dekleta ukvarjajo s športom. Odločitev sprejme družina.”

> Koliko pa se starši vmešavajo oziroma kakšne odnose imate z njimi?

“Nekaj staršev poznam, saj pridejo na tekme. V glavnem jih spremljajo matere, včasih pridejo tudi očetje ali možje. Ko se srečamo, se vljudnostno pozdravimo. Tu je največji izraz spoštovanja stisk roke in arabski nagovorni pozdrav, ki je daljši. Naslednja faza je poljubljanje, seveda med ženskami. Takrat si res njihov. Sicer pa bodo moški v javnosti ženskam kvečjemu dali roko, pa še to le Evropejkam oziroma tujkam.”

Delovni teden od nedelje do srede

> Kakšen je vaš delovni teden?

“Začne se v nedeljo in konča v sredo. Delam od pol petih popoldne do osmih zvečer.”

> Prostega časa je torej kar precej. Kaj počnete sicer?

“Če hočeš preživeti, si moraš organizirati dan, ki je sicer dolg. Noč pa je še daljša. Mož in sin, ki me občasno obišče, sta ostala v Izoli. Prebivam v evropskem naselju, solastniki so Irci. Živim v hiši z apartmaji v velikem enosobnem stanovanju, ki je čisto dovolj zame. V naselju stabazen in fitnes. Imam svoje dnevne rituale: jutranja kavica, pa vsakdanje plavanje v bazenu, ki je moja domača naloga, kot tudi vadba s fitnes napravo. Nekaj moraš početi, se gibati, sicer je dan predolg. Poleti pri 45 stopinjah pa se težko sprehajaš. Imam trenersko družbo z območja bivše Jugoslavije in kolegico Alžirko. Našla sem svoj krog ljudi, s katerimi se družim in ti polepšajo vikende. Včasih se odpeljemo na plaže ven iz Dohe. Sicer je dolgčas.”

> Kako ste se navadili na katarsko življenje?

“Pri 52. letih odkriješ nekaj čisto novega. Počutiš se mlajši. Imam se dobro, dejstvo pa je, da ni lahko biti sam. Če bi imela kakršnokoli možnost početi kaj doma, kar znam in imam rada, gotovo ne bi bila tu. Sem rokometni odvisnik. Ni komune, ki bi te ozdravila. To imam v genih in brez tega ne znam živeti. V Katarju to cenijo, spoštujejo in plačajo. Trudim se, da jim povrnem s svojim znanjem.”

> Kdaj se med letom vračate v domovino?

“Imam 30 dni dopusta. Če povežem še katarske praznike, potem se nabere 35 dni. V Izolo se vračam, ko je Eurofest, saj sem nanj emotivno vezana. Pomembno je, da si napolnim baterije za nazaj.”

> Kako dolgo boste še v Katarju oziroma kakšna je vaša pogodba?

“Pogodbo sem podpisala 15. februarja 2013. Dokler ne dobim odpustnega pisma, je pogodba veljavna. Če in ko dobim odpustno pismo, imam 30 dni časa da uredim vse potrebno in zapustim državo. Dobiti moram vse žige, ki potrjujejo, da nisem nikomur nič dolžna in da nihče ni meni nič dolžan. Sporočilo o odpustnem pismu pa lahko prejmem vsak trenutek. V pogodbi tudi piše, da se odpoved zgodi brez navedbe razloga. Pri ženskah smo sicer nekoliko bolj mirne kot pri moških, kjer je več nenadnih odpovedi.”

ALEŠ SORTA

---