“Srečo lahko najdeš le v sebi”

“Ljubezen do sebe je večna in je vedno. Šele ko sebe postaviš na prvo mesto, ko se imaš zares rada, lahko zaživiš v harmoniji z drugimi,” polaga ženskam na srce Miša Čermak, pesnica, novinarka in avtorica številnih uglasbljenih besedil. Pot do tega spoznanja, ki jo opisuje v knjigi Jaz sem ljubezen, ni bila lahka, priznava. A sedaj je srečna. In pomirjena. Ker ve, da je ljubezen in jo živi.

Knjiga Jaz sem ljubezen, v kateri se tenkočutno prepletata poezija in proza, opisuje arhetipski razvoj deklice v romantično mlado žensko, razočarane vedno znova, ker nikakor ne sreča pravega moškega. A skozi boleče izkušnje ženska dozori in pride do spoznanja, da sreče ne moreš iskati v drugih, ampak le v sebi. In tedaj ugotovi, kdo je in kam gre. In zakaj je pesem njenega življenja ljubezen. “Ljubezen je dar, da lahko življenju, da lahko sebi rečeš - ja! Jaz sem ljubezen!” svojo pripoved, v katero je poleg osebnih izkušenj vpletla tudi izkušnje drugih žensk, zaključuje Miša Čermak.

> Pravijo, da bi to knjigo morali predpisati vsem ženskam, ki vztrajajo v odnosih, v katerih niso srečne. Kako sploh najdemo srečo v odnosu?

“Ko sebe postavimo na prvo mesto in ne počnemo stvari, ki nam škodijo. Ko se sprejmemo takšne, kot smo, ko se zavedamo, da smo pravzaprav mi sami ljubezen in je ne pogojujemo z iskanjem v drugih. Takrat lahko to ljubezen širimo tudi na druge. Morda ne bi bilo slabo, če bi knjigo prebrala vsaka mlada ženska, saj bi se tako lahko ognila marsikateri boleči izkušnji, če in ko išče srečo v drugih, namesto v sebi.”

> Da ste prišli do te modrosti, ste morali prehoditi trnovo pot. Je to nujno potrebno? Res le skozi trpljenje dozorimo, kot so imele navado reči naše babice?

“Naše mame in babice nam te modrosti, da je sreča v nas samih, niso zmogle posredovati, ker enostavno niso razmišljale tako. Učili so jih, da morajo potrpeti ... In so. Tudi zato, ker jim finančna situacija ni omogočala, da bi se, na primer, ločile in se tako rešile bodisi psihičnega bodisi fizičnega trpinčenja. Sama menim, da trnova pot, ki so jo in smo jo prehodile mnoge ženske, danes resnično ni več potrebna. Ker živimo v času nove, drugačne energije, in se že s samim zavedanjem lahko v hipu odločimo za spremembo. Zakaj bi na vsak način vztrajali v odnosih, ki nas onesrečujejo? Zakaj bi dovolili, da nam drugi kradejo energijo? Tudi zato sem napisala to knjigo. Da se ženske zavedajo, da vse to trpljenje ni več potrebno. Sama sem očitno morala prehoditi to pot, da sem prišla do tega spoznanja, do sebe. Ne bom lagala, večkrat mi je bilo zelo hudo, tudi o samomoru sem razmišljala, ker nisem vedela, ali bom zmogla prenesti vse tiste bolečine. Danes vem, da nam je dano toliko, kolikor lahko prenesemo. In vem tudi, da si izkušnje izbiramo sami. Izkušnje pa so tiste, ki nas prepričajo.”

Odlomki iz življenja številnih žensk

> Številne ženske, ki so knjigo že vzele v roke, priznavajo, da so imele občutek, kot da bi brale odlomke iz svojega življenja ...

“Res je, pot, ki jo opisujem v knjigi, je pot mnogih žensk. V knjigi niso opisane samo moje izkušnje, ampak sem vanjo vpletla tudi izkušnje drugih, zato se marsikatera bralka prepozna v zgodbi. Ne nazadnje smo ljudje skozi tisočletja evolucije ustvarjali kolektivno zavest, ki se zdaj odraža na vseh nas. In zato imamo ženske podobne vzorce obnašanja, reagiranja in tudi izkušenj.”

> Nekje sem prebrala, da je ta knjiga zdravilo za žensko dušo. Zakaj ženska duša sploh potrebuje zdravilo?

“Zakaj? Ker se mora prebuditi, spet zavedati same sebe. Zdaj je čas, da prideš do sebe, da se začutiš, da se imaš rada. Da se zavedaš, da si v redu takšna, kakršna si. Da ni s teboj nič narobe, da nisi ne predebela ne presuha ne prevelika ne premajhna ... Da si krasna, čudovita, in kar je najpomembnejše - da si vredna ljubezni. Ampak - najprej ljubezni do same sebe. To je bistveno! Kajti če same sebe ne ljubiš, ne moreš ljubiti niti drugih. Zato se nikar ne obsojaj, nikar se ne pomiluj, češ, nihče me ne mara ... V sebi je treba najti lepoto in ji dovoliti, da se izrazi. Ker v resnici smo vsi lepi. Vsi smo svetloba. Vsi smo ljubezen. Vse, kar se nam dogaja, so samo izkušnje, skozi katere počasi prihajamo do tega 'pozabljenega' spoznanja, vedenja, ki živi v nas, da smo ljubezen. Moja pot je bila dolga in naporna, a vredna vsakega koraka.”

> Nenehno poudarjate, da je treba sebe postaviti na prvo mesto. Marsikdo bi v tej trditvi utegnil zaznati priokus sebičnosti.

“Sploh ne. Egoizem ni to, da živiš tako, kot želiš živeti. Egoizem je, kadar druge siliš, da živijo tako, kot hočeš ti. Če torej poskrbim najprej zase, to ni sebičnost. Saj veste, da na letalu opozarjajo, da je treba v primeru nesreče masko s kisikom najprej nadeti sebi, šele nato otroku? Kajti, če ne boš poskrbel zase, ne boš mogel niti za otroka: prav nič mu ne bo pomagala maska, če ti nato padeš v nezavest. Upam, da je to dovolj razumljivo. In enako je v odnosih, pa ne le v partnerskih. Ženska se mora zavedati, da bo šele takrat, ko se bo imela zares rada in bo sebe postavila na prvo mesto, lahko zaživela v harmoniji z drugimi. Sicer je vse eno samo razdajanje. Kar pa ni dobro. Ne zate ne za ljudi, ki te obkrožajo. Prazen žakelj namreč ne stoji pokonci. Če samo daješ, se izčrpaš. In te slej ali prej zmanjka. Zboliš, se ločiš, ostaneš brez službe. Pa ni treba.”

Poskrbeti zase

> Preidiva h konkretnejšim stvarem. Kako sebe postaviti na prvo mesto? Kako se napolniti z ljubeznijo, da jo bo dovolj tudi za druge?

“Tako, da si ljubezen, da poskrbiš zase. Človek vloži energijo vase takrat, ko si nekaj privošči, pa naj bo to sprostitvena masaža, klepet s prijatelji, samota, mir, obisk frizerja ali pa nakup novih čevljev, če hočete. Pomembno je, da si vzame čas zase in počne tisto, kar ga osrečuje. Ženske smo že po naravi nagnjene k temu, da najprej poskrbimo za svoje mladiče, pa za partnerje, za dom, tukaj je še služba, pa starši, ki nas potrebujejo, pa prijateljice, pa ... Nekdaj so govorili, da ženska podpira tri vogale hiše, danes se zdi, da že vse štiri. Te precejšnje obremenitve nas izčrpavajo. In kar je najhuje: pri vsem tem pozabljamo nase; za nas, za naše sanje in želje zmanjka časa. Raje kupimo otroku igračo, ki je sploh ne potrebuje, kot pa da bi sebi privoščile, kaj pa vem, prstan, ki nas bo razveseljeval, ali dan samo zase, nekaj, kar si želimo - zase. Brez slabe vesti!”

> Nekatere ženske svoje poslanstvo kljub temu vidijo v tem, da prevzemajo odgovornost za druge ...

“Ja, ja, poznam to (smeh). Jaz bom rešila ves svet: ne samo svojega moškega, tudi svojega otroka, pa prijatelje, celo šefa in vse ljudi, ki jih srečam na ulici ... A to je napačno razmišljanje. Drugih ne moremo in tudi ne smemo spreminjati, ker posegamo v njih. Spremeniš lahko samo sebe, samo vase lahko posežeš, v drugega nikakor, ker pripelje do malih vojn. Ljudje lahko samo sledijo tvoji spremembi, tvoji svetlobi, če jo zaznajo. Poleg tega ni potrebno spreminjati drugih, vsak izmed nas si namreč sam izbere svojo pot. Kakšna bo, odločamo sami in seveda je mnogo lažje, če se zavestno odločamo, zavestno izbiramo, kajti takrat to zagotovo ne bo pot, polna trpljenja. In tudi ni, če se zavedaš, kako pomembno je, da strastno slediš sebi, svojim resničnim željam, kajti takrat ne počneš stvari, ki ti škodijo. In prav to je bistveno sporočilo te knjige: da v življenju ne izbiraš poti in preizkušenj, ki si jih ne želiš. Je lahko, če si ljubezen, če si sam sebi na prvem mestu. Seveda ne gre kar čez noč, toda ko se zavedaš, da nekaj ni dobro zate, lahko začneš stvari spreminjati. In sicer tako, da spreminjaš sebe. Ko pa spreminjaš sebe, spreminjaš tudi svet.”

> Sliši se zelo enostavno. Pa je res?

“Največji hec je, da imamo v svojem življenju eno samo nalogo - priti do sebe, ljubiti sebe! Pri tem ne potrebujemo ne čarovnikov ne mazačev ne prehranskih dodatkov ali kakšnih posebnih energetskih zapestnic. Vse to védenje je že v nas. Le prisluhniti si moramo in se zavedati, kaj je zares pomembno in to tudi živeti. Brez strahu. In ko se ozavestimo, kdo smo, ko se postavimo na prvo mesto, ko si popolnoma zaupamo in smo ljubezen, takrat se dogajajo čudeži. Ker smo mi ta čudež.”

> Mnoge pa je strah sprememb ...

“Res je, pogosto nas pri tem ovira strah in tisti lažen občutek varnosti ... Ko se odločiš za spremembo, stopiš na neznano pot in tega je ljudi še bolj strah kot dejstva, da jih doma morda čaka nova porcija udarcev, laži, zlorab ... Toda, nepoznano ne pomeni nujno tudi slabo. Nepoznano odpira tudi celo polje možnosti, da si urediš življenje tako, kot si želiš. Ne nazadnje smo na svetu zato, da se imamo lepo, da smo zadovoljni, da se smejimo, da uživamo.”

Kako do sebe

> Kako torej priti do samega sebe?

“S pomočjo zavestnega dihanja prideš do sebe in do svojih občutkov, skozi njih kreiraš svoje življenje. Občutke poznamo vsi, le poslušamo jih ne dostikrat: začutimo, ali se ob nekom dobro počutimo ali ne, in če se ne počutimo dobro. Če nam nekdo krade našo energijo, se lahko zavestno odločimo, da tega ne dovolimo več. Vsi imamo dovolj svoje energije za svoje potrebe, a kaj, ko se mnogi radi hranijo tudi z energijo drugega. Saj sami veste, kako je, ko se po pogovoru z nekom počutiš popolnoma izpraznjenega, kot cunja - takrat ti sogovornik krade energijo. Da se znova napolniš, jo ukradeš komu drugemu .... In si v začaranem krogu, dokler se zavestno ne odločiš - dovolj, tega se več ne grem.”

> In ko se po napornem dnevu vrneš domov popolnoma izžet in ...

“... in se doma vtaknejo vate partner in otroci? Se skregaš in jim ukradeš energijo. Pa čeprav ni prav nobene potrebe za to. Jaz se grem v takšnem stanju najprej malo uleči in se dobro predihati. A najprej se je treba zavedati , kaj se dogaja, kajti šele ko se zavedaš nečesa, lahko stvar spremeniš. Prej jih ne moreš. Če se jaz zavedam, da te bo moja klofuta prizadela, te ne bom klofnila. Če se zavedam, da te s tem, ko ti kradem energijo, oropam nečesa, kar pripada samo tebi, tega ne bom storila. Če se zavedam, da z vtikanjem v tvoje življenje ne izkazujem sočutja, te bom pustila pri miru. V resnici je vse to zelo preprosto. Ko spreminjaš sebe, spreminjaš svet. Ni obratne poti. Ko ti ozavestiš stvari, ko spremeniš sebe, spremeniš svoja občutenja in vplivaš na vse okoli sebe. Ljudje te spremembe zaznajo. Dostikrat jim niso všeč, kajti z ozaveščenim človekom se ne da več manipulirati. Ampak ne daj se motiti. Mnogim ne ustreza, da ne igraš več tako, kot bi oni želeli, ampak to ni in ne sme biti tvoj problem.”

> Če torej želimo bolje živeti, je treba stvari vzeti v svoje roke in se pogumno podati na pot proti samemu sebi?

“Najslabše, kar si ljudje privoščijo, je, da živijo v vlogi žrtve in krivce za svoje težave iščejo v drugih ljudeh in okoliščinah: šef je kriv, partner je kriv, vsi drugi so krivi, da se jaz slabo počutim. Kar seveda ni res. Vsak ima možnost globoko vdihniti in reči: dovolj. Če samo tarnaš in ničesar ne spremeniš, živiš v drami, ki si jo kreiraš sam. In kar je najbolj žalostno, vanjo potegneš še druge ljudi, oziroma pustiš, da te drugi potegnejo v svoje drame. Če pa se odločiš za spremembo, če se zavestno in z zavestnim dihom odločiš, tedaj ti bodo v resnici vse okoliščine pomagale, da do te spremembe tudi pride. Treba je torej prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke, biti ljubezen in se tega zavedati sleherni trenutek.”

PETRA VIDRIH

---