“Slovensko jadranje je fenomen”

Da bi si ustvarili sliko o tem, v kakšni kondiciji je slovensko jadranje, smo pretekli konec tedna obiskali državno prvenstvo razreda optimist, ki ga je organiziral naš najmočnejši klub Jadro Koper. Spoznali smo, da nad mlado generacijo še vedno bedijo jadralni dedki, medtem ko se srednja generacija bojuje za prevlado, med mladinci pa zeva velika praznina.

Odpri galerijo

Za začetek je vendarle treba poudariti, da jadranje ni niti najmanj enostaven šport. Človeka utrudita že veter in morski zrak, ko samo nekaj ur sedi v čolnu. Zato so mladi jadralci, ki so v petek in soboto na morju najprej čakali na veter, tekmovanje pa zaključili v nedeljo v močni burji, vsega občudovanja vredni. Ko tekmujejo, so na vodi po cele dneve. Sami morajo upravljati z barko in se prilagajati zapletenim regatnim pravilom.

Ne, jadranje res ni za mevže. Nasprotno, daljše regate, ki trajajo po več dni skupaj, človeku poberejo energije za cel maraton, so menda nekoč izmerili.

V tako zahtevnem športu zato ne gre brez prenosa znanja in izkušenj z generacije na generacijo. Pri nas za to skrbita dva očaka: Bogdan Orel in Slavko Žbogar, ki ne moreta iz svoje jadralske kože in sta tudi na državnem prvenstvu optimistov vsak iz svojega gumenjaka kot člana sodniške žirije budno spremljala dogajanje na morju in z nesporno avtoriteto nadzorovala mladino, da v jadrnicah ni počela neumnosti. Vmes bolj aktivno vlogo igra srednja generacija v obliki trenerjev, staršev in drugih 'vodonoscev', medtem ko sta v jadralni zvezi ponovno vse niti v svoje roke prevzela Orel in Žbogar, prvi kot predsednik nadzornega, drugi pa strokovnega sveta. Menjava generacij, ko so zvezo nekaj časa vodili njuni učenci, ni uspela, in zdaj je spet vse v rokah starih, preverjenih kadrov.

Prerazporeditev sil v jadralni zvezi

“Klubi, ki se pri nas resno ukvarjamo izključno s tekmovalnim jadranjem, smo praktično samo trije: Pirat v Portorožu, Burja v Izoli in mi v Jadru Koper,” trdi Bogdan Orel. Prav dejstvo, da ti trije klubi v jadralni zvezi niso imeli največ besede, je privedlo do nezadovoljstva in menjave predsednika zveze, predvsem pa statuta. “Ne motijo me manjši klubi, v katerih je na primer nekaj jahtašev in en perspektiven tekmovalec, ki ga trenira njegov oče. Vem, da vsi garajo, ampak ko bo njihov edini tekmovalec nehal jadrati, bo zamrl tudi klub,” je prepričan Orel.

Zato se mu zdi zelo pomembno, da so na zadnji skupščini končno spremenili statut jadralne zveze, po katerem imajo več glasov tisti klubi, ki imajo več tekmovalcev. “To smo nekateri predlagali že zdavnaj, a so drugi zaradi volilnih interesov v zvezo sprejemali vse po vrsti,” se jezi starosta slovenskega jadranja, ki je v svoji družini vzgojil tri odlične jadralce, zdaj pa se na treningih posveča svojim vnukom. Orlu in njegovim somišljenikom so bili namreč že dolgo trn v peti klubi, ki so bili ustanovljeni samo zato, da je “kak ljubiteljski jadralec, ki je ravno kupil barko, lahko pobral denar od sponzorjev in si tako plačal dopust,” kot se slikovito izrazi. In prav taki klubi so potem na skupščini preglasovali tiste, ki imajo v svojih vrstah kategorizirane tekmovalce in se ukvarjajo izključno s tekmovalnim jadranjem.

Pravila so zdaj spremenili, tako da ima vsak član zveze svoj glas, tisti z več tekmovalci oziroma točkami pa imajo po več glasov. Orel je zadovoljen, da ima zdaj Jadro z okoli 40 glasovi v zvezi primerno, to je največjo težo. Po moči sta takoj za njim Burja in Pirat. S tako prerazporeditvijo sil naj bi zagotovili, da bo denar, ki ga država namenja kategoriziranim tekmovalcem, dejansko do njih tudi prišel in se na poti ne bo izgubil, kar naj bi se v preteklosti dogajalo. “Forsirali so določene posadke, ki niso imele prilivov od kategorizacij, in jemali denar drugim, bolj zaslužnim. To je imelo katastrofalne posledice za tekmovalno jadranje. Šele letos se je malce popravila številčnost optimistov in mladincev,” trdi Orel, za koprski klub Jadro pa pravi: “Mi smo grosisti. Na leto naredimo 35 jadralcev, deset najboljših vzamemo v klub, pet jih pošljemo ostalim klubom. Tisti, ki mu pri nas ni všeč, lahko gre. To dopuščamo brez večjih zamer, vendar se striktno držimo politike, da tistih, ki nam spet potrkajo na vrata in se želijo vrniti, v klub ne vzamemo nikoli več. Nikoli se tudi ne oziramo po dobrih jadralcih drugih klubov z željo, da bi jih privabili k nam. Pri nas ničesar ne moreš vzeti, lahko samo prineseš. Podobno politiko imata tudi Burja in Pirat. Poleg teh se zelo trudijo tudi nekateri manjši klubi in trenerji, ki vzgajajo mlade jadralce, vendar večinoma le v optimistih, ne pa tudi v starejših kategorijah, kot sta recimo Milan Morganali izolski Olimpic. Če je zveza urejena tako, da imamo klubi, v katerih dobro delamo, več besede, je večja verjetnost, da bo šel razvoj v pravo smer. Včasih smo imeli po tri posadke med deset na svetovnem prvenstvu, trenutno pa imamo le dve olimpijski posadki in nekaj malega, kar je še ostalo. Vse drugo je šlo v nič,” je kritičen Orel.

Kronično pomanjkanje mladincev

O perspektivnih jadralcih, ki bi bili lahko kandidati za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, je še prezgodaj govoriti, meni prvi nadzornik jadralne zveze. Pri optimistih se namreč še ne vidi, kdo je resnični talent. Pred mladimi jadralci tega razreda je namreč še največja ovira - puberteta. Šele s tistimi, ki tudi po tem obdobju ostanejo v jadranju, se začne resno delo. Mladincev trenutno kronično primanjkuje, zato je - da bi zapolnili praznino - spet treba pljuniti v roke in poprijeti pri najmlajših. “Mlade pa najbolj motiviraš tako, da jih pošiljaš na regate. Če nimaš denarja za regate, ni nič,” pravi Orel in se spomni časov, ko so se slovenski jadralci z največjih mladinskih ter drugih prvenstev redno vračali z medaljami. “Sploh si ne znam predstavljati, da gredo naši jadralci na regato in se ne uvrstijo visoko. Naše znanje je namreč veliko. Pravzaprav je slovensko jadranje fenomen. Poglejte samo, kakšne rezultate dosegamo praktično brez denarja. Tam, kjer je tradicija, so tudi rezultati. Lep primer, kako je treba prenesti znanje na mladega jadralca, je Vasilij Žbogar. V optimistu in v razredu 470 nikoli ni bil velika zvezda, čeprav je bil priden. Šele ko je šel v laser, je začel dosegati rezultate. In ko je njegov oče videl, da ga je sin po znanju prerasel, mu je našel trenerja v tujini. Če Slavko tega ne bi znal, če bi bil s Ptuja, ne bi tako ravnal. Kajti tisti s Ptuja meni, da zna vse in da je prav njegov sin največji jadralni fenomen. Joj, koliko je bilo takšnih fenomenov v optimistu, pa jih danes ni več nikjer. Starši so pač starši.”

O velikih barkah, fičotih, ferrarijih in sponzorjih

Povsem druga zgodba, ki Orla nikoli ni kaj dosti brigala, zato pa razveseljuje številne druge jadralce, ki bodo prihodnji konec tedna nastopili na regati vseh regat, tržaški Barkolani, so velike jadrnice. “Zgodba tam je zelo preprosta: ne moreš s fičotom premagati ferrarija. Za vse ostalo poskrbijo sponzorji,” pravi Orel, ki mu gre v nos predvsem odliv denarja in perspektivnih tekmovalcev v velike barke. “Če bi od teh sponzorstev kaj vložili v mladinsko jadranje, bi še šlo, ampak kaj takega se seveda ne dogaja. No, v jadralni zvezi imajo zdaj velike barke svojo sekcijo, tako da nam ni treba vsem poslušati o 'kašetah', ki se vozijo po morju enkrat na leto,” je oster.

Da gre med velikimi in tekmovalnimi jadrnicami dejansko za konflikt interesov, s svojo zgodbo potrjuje tudi Matjaž Antonaz, eden prvih slovenskih nosilcev medalj z velikih jadralnih prvenstev. Leta 1987 sta z Davorjem Glavino postala svetovna mladinska podprvaka razreda 470. “Takrat smo orali ledino,” se spominja Antonaz. “Tekmovali smo za Jugoslavijo, kjer je bila konkurenca za uvrstitev v državno reprezentanco neizmerno večja kot kasneje v samostojni državi. Prevladovali so močni centri: Split, Zadar in Reka. Na tekmi nas je bilo po 60 in več jadrnic samo v razredu 470. Tudi Slovenci smo bili takrat zelo močni, sploh jadralci iz Jadra Koper. Imeli smo srečo, da je bil naš glavni pokrovitelj Istrabenz, ki je bil povezan z Jankom Kosmino oziroma z njegovim sinom. Imeli smo veliko podporo lokalne skupnosti, saj je bil Kosmina tudi koprski župan. Zato smo imeli za tiste čase kar dobre razmere za trening.”

Njegova generacija so med drugimi Tomaž Čopi, Jure Orel in Branko Brčin, ki so še danes na tak ali drugačen način vsi povezani z jadranjem. Antonaz je bil med letoma 1990 in 2000 krmar na Esimitu pri Igorju Simčiču, ko pa se mu je rodil prvi sin, ki danes jadra na deski, se je odločil za trenersko pot. Že 14 let trenira mlade jadralce v zamejstvu, kjer je vzgojil tudi perspektivna jadralca razreda 470, kandidata za olimpijske igre v Riu prihodnje leto, Jašo Farnetija in Simona Sivitza Košuto.

Slovenski jadralci so cenjeni v tujini

“Slovenski jadralci smo v tujini zelo cenjeni,” opaža Antonaz. “Veliko naših trenerjev dela čez mejo, kjer si tam lahko odrežejo večji kos kruha. Slovenska šola jadranja je zelo dobra. Sam sem se veliko naučil od Milana Morgana in Janka Kosmine, kar pa se tiče strategije in taktike, sem največ odnesel od Bogdana Orla. Prav on je vzgojil prvo zlato generacijo, ki je zmagovala na regatah po vsej Evropi. Nismo delali tako sistematično kot danes, imeli pa smo veliko srce in neizmerno željo, da bi se prebili med najboljše. Mi smo se učili od trenerjev, oni pa od nas. Bili smo veliki entuziasti.”

Tudi Antonaz meni, da smo Slovenci v jadranju svetovni fenomen. “Sploh glede na vremenske razmere, ki vladajo pri nas, na 42 kilometrov obale in vsega tri večje klube smo vzgojili ogromno vrhunskih jadralcev. Opažam pa, da je slovensko jadranje trenutno v precejšnji krizi. Menim, da so se vodje klubov nekoliko izpeli. Veliko so nam dali, zdaj pa bi morali odstopiti prostor drugim, morda bivšim jadralcem, ki se v klube vračajo s svojimi otroki. Ko bodo prenehali jadrati Vasilij Žbogar ter Tina Mrak in Veronika Macarol, bo zazijala velika praznina, in morali bomo najti nekoga, ki bo potegnil voz naprej.”

Svoje je naredila tudi gospodarska kriza, priznava Antonaz, saj je v jadranju potrebno imeti veliko denarja, da postaneš res vrhunski tekmovalec. Sam je dolga leta jahal dva konja, saj je krmaril velike barke in hkrati tekmoval še v olimpijskem razredu 470. “Bil sem radoveden in sem želel poskusiti vse,” se nasmehne. “Velike barke in tekmovalno jadranje so zagotovo v konfliktu, že zaradi sponzorjev, pa tudi zaradi tega, ker za posadke na velikih jadrnicah lastniki poberejo bazo tekmovalnih jadralcev. Veliko jih tam zasluži svoj prvi denar in pozabijo na svojo prioritetno dejavnost - olimpijsko jadranje. Meni je to zagotovo škodilo. V tistih letih, ko bi moral narediti piko na i v razredu 470, sem se preveč posvečal Esimitu, zato me je prehitel Čopi, ki je šel potem na dve olimpijadi. Tega mi je malček žal. Leta 1992, ko bi moral iti na olimpijado, pa je bilo ravno konec vojne. Slovenija je dobila samo 30 mest, in jaz sem ostal doma, ker so dali prednost lokostrelcu in tenisaču. Imel sem novo barko in že spakirane kovčke, pa so dobesedno prišli in mi vzeli olimpijsko opremo. Bil sem razočaran, prišel je Simčič in mi ponudil prvi denar, pa sem zbezljal,” se spominja.

Kljub vsem peripetijam smo Slovenci absolutno jadralski narod, meni Antonaz. Protagonisti na Barkolani smo že vse od leta 1990, ko krojimo sam vrh te elitne prireditve. Antonaz na letošnjo Barkolano ne bo šel, saj ga preveč boli srce, če nima možnosti biti povsem pri vrhu, zato bo raje peljal ženo na izlet. Že za prihodnje leto pa ima bolj smele načrte, saj naj bi z Dušanom Puhom prevzela 17-metrsko predhodnico zadnjega Esimita in s tem postala kandidata za prvo peterico. “To je bilo že vse videno in preizkušeno, ampak nekako ti manjka tega adrenalina,” priznava Antonaz. “Jadranje je neke vrste zasvojenost. Vsak dan sem na morju, mečem boje po Trstu in učim nove tekmovalce. To je stil življenja. Ti otroci se danes sploh ne zavedajo, kakšen potencial informacij imajo v nas in česa vsega jih lahko vse naučimo. Mi smo bili samouki, na svoji koži smo plačevali vse napake. Leta in leta smo se morali učiti, da zdaj lahko nekaj povemo v eni minuti. Današnja facebook generacija pa nima več kaj dosti volje, da bi se žrtvovala in pozimi namakala v morju. Preveč je razvajena. Tisti pa, ki vztrajajo, morajo zelo trdo delati, ker je v svetu ta šport v porastu in konkurenca huda. Nedeljskega jadranja ni več, treba je trenirati najmanj štirikrat na teden in iti na vse regate, da si kolikor toliko konkurenčen.”

ALJA TASI

---