“Samo čudaki, kakršen sem jaz, spreminjajo svet”

Bioenergetik Viktor Kotolupov je Rus s slovenskim državljanstvom. V Goče se je z družino preselil pred 24 leti, ker sta ga pokrajina in podnebje v Vipavski dolini spominjala na domači Krim. Iz svoje bogate terapevtske prakse je razvil prodorne znanstvene teorije. Kljub temu, da nima formalne izobrazbe, sodeluje z rusko akademijo znanosti ter objavlja članke v najuglednejših svetovnih znanstvenih publikacijah.

Viktor Kotolupov je svojo domovino zapustil zaradi slabih gospodarskih razmer. Z družino se je najprej ustavil v Srbiji, po letu dni pa je prišel v Slovenijo, kjer je kratek čas živel v Ljubljani. Nato pa so Kotolupovi v Gočah kupili in obnovili staro hišo, kjer živijo še danes. Viktorjeva žena je Rusinja, sin je rojen v Rusiji, hčerka pa v Sloveniji.

Štirje članki v ugledni znanstveni reviji

Že v Rusiji se je Kotolupov ukvarjal z alternativnimi oblikami zdravljenja. Bil je radoveden, zanimalo ga je vse o medicini. Začel je z akupresuro in bil presenečen, da so mu bili ljudje za kaj takega pripravljeni plačati. Rezultati so bili dobri, skupaj z izkušnjami pa si je nabiral tudi znanje ter vseskozi izpopolnjeval svoje usluge.

“Pri meni je bilo lahko, ker sem imel prakso. Videl sem, da se določena stanja pri ljudeh ponavljajo, in te izkušnje so mi dale možnost, da iz prakse zgradim teorijo. Na začetku sem komuniciral z zdravniki, a sem videl, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Šel sem korak dlje in se povezal z rusko akademijo znanosti. Izdal sem nekaj povsem znanstvenih člankov, od katerih so štirje izšli pri znanstveno-založniški hiši Springer. Tisti, ki poznajo razmere v znanosti, vedo, da ima pri nas le malokateri univerzitetni profesor objavljen članek v Springerju,” se pohvali Kotolupov. Upravičeno, saj Springer velja za eno največjih znanstveno-založniških hiš na svetu, ki ima med svojimi avtorji več kot 200 Nobelovih nagrajencev.

Vse to je Kotolupovu uspelo brez formalne izobrazbe. “Urednikov znanstvenih publikacij ne zanima, kaj sem po izobrazbi, temveč kaj sem naredil. Znanje mora biti novo, ne sme nasprotovati drugim temeljnim znanjem in mora razširiti oziroma nadgraditi obstoječe znanje. Samo na ta način lahko objavljaš v uglednih znanstvenih revijah,” pravi.

Uspelo mu je opisati naravne zakone, ki so skupni vsem živim organizmom. “Organizacija funkcij je enaka, ne glede na to, ali gre za bakterijo, virus ali človeka,” je prepričan. Na novo je definiral tudi psiho kot prioriteto dejavnosti danega trenutka. Med drugim je opisal vzrok in mehanizem nastanka raka, potek te bolezni in kaj prisili celice, da začnejo mutirati.

Postavil temelje biološkega prava

Njegov zadnji članek, ki še čaka na objavo v Springerju, pa govori o homeostatičnem oziroma biološkem pravu. Skupaj s pravnikom, ki je bil nekoč njegova stranka, sta naravne biološke zakone prenesel v pravni sistem.

“Država je živ sistem. Tako kot so v telesu organizirane celice, so v državi organizirani ljudje. Zbirajo se v skupnostih, ki jih lahko primerjamo s telesnimi organi,” razlaga Kotolupov.

Vendar med celicami v telesu ni nasprotovanj, v družbi pa pogosto prihaja do konfliktnih situacij in trenj. To pomeni izgubo energije in posledično neučinkovitost.

Zato so najučinkovitejše države tiste, ki imajo najboljšo organizacijo in kjer so vsi procesi usklajeni, poti za doseganje ciljev pa hitre. “Taka je narava; ona tako deluje,” poudarja Kotolupov. “Končno smo dobili znanstveno podlago za pravo, ki dovoljuje modeliranje zakonov. To je kot v fiziki. Lahko počneš karkoli, dokler ne nasprotuješ fizikalnim zakonom. Lahko pišeš kakršnekoli zakone, če le ne nasprotujejo naravnim zakonom. Vsa živa bitja morajo spoštovati biološke zakone.”

Temelj vsega razumevanja je, da imajo vsa živa bitja in vsi živi sistemi omejen dostop do virov energije. Ker je tudi država finančno omejena, lahko svojim državljanom omogoči le določen obseg pravic. A če pogledamo z vidika organizma, pravic ne moremo uveljavljati samih po sebi. Vedno gredo vzporedno z obveznostmi. Če pravice predstavljajo odhodke države, so obveznosti prihodki. “Vedno poudarjamo, da morajo biti prihodki večji kot odhodki. Če je država v minusu, razpade, ker ne more vzdrževati svoje konstrukcije. Če hočemo uničiti neko državo, ji predlagamo, naj poveča odhodke. S tem ji ne ponudimo nič slabega, a jo v bistvu lahko uničimo. Če predlagamo najbolj pozitivne zadeve, ne upoštevamo pa celote, to zmede delovanje sistema. Tudi ljudje zaradi tega zbolijo. Odhodki so večji kot prihodki. Energijo so potrošili za neko aktivnost in jim jo je zmanjkalo za formiranje sklepa. Ali pa je zmanjkalo energije in materiala za upravljanje in vzdrževanje jeter,” pravi Kotolupov.

Med terapijo človeku “daje elektriko”

Ko pomaga ljudem, usklajuje informacijske povezave v njihovem telesu. Na ta način lahko telo samo bolje vidi, kje ima probleme, informacije pa do možganov pridejo brez napak. “Grobo rečeno med terapijo drugemu človeku dajem elektriko. Naše živčevje ne dela samo po sebi. Da določena informacija pripotuje do možganov, moramo v to vložiti energijo. Možgani delujejo kot računalnik. Najprej zberejo vse informacije in jih nato obdelajo. Kot radar ves čas skenirajo stanje v telesu. Psiha mora te informacije zbrati in jih primerjati s shranjenimi ter pridobljenimi informacijami. Telesu potem da ukaz, kaj naj najprej stori. Če pa zaužijemo alkohol, drogo ali analgetik, do možganov pridejo popačene informacije.”

Človek se že po prvi terapiji bolje počuti, potem pa po navadi nastopi kriza, razlaga Kotolupov. “Najprej je človek v evforiji, ima višek energije, potem pa telo naredi monitoring in odkrije nove probleme. Izdelati mora strategijo, kako bo te težave zdravilo. Recimo tako, da zmanjša dotok krvi v noge, kot se je to zgodilo nekaterim mojim strankam,” razlaga Kotolupov. Telo je zmanjšalo dotok krvi tam, kjer je ocenilo, da bo naredilo najmanj škode, da bi prihranjeno energijo uporabilo drugje, kjer je bilo bolj pomembno.

V telesu po terapiji torej pride do boljše organizacije na osnovi bolj natančnih informacij. A najprej se pojavi reakcija, kriza, in lahko začne boleti tam, kjer prej ni bolelo. “To ne pomeni, da sem človeka poškodoval,” zatrjuje Kotolupov. “Le njegovo telo prej ni bilo sposobno zaznati določenih težav zaradi omejenosti informacijskih izmenjav. Človeku je treba tudi razložiti, zakaj je do določenega stanja prišlo. Kot 'jasnovidec' berem, kaj se je z njim dogajalo v preteklosti. Povem mu, kaj je delal narobe in kaj mora spremeniti. Večinoma imam opravka z zelo izobraženimi ljudmi, tudi zdravniki. Zelo natančno jim moram vse razložiti. K sreči se lahko sklicujem na svoje znanstvene publikacije.”

Kotolupov zase sicer trdi, da ni znanstvenik, temveč praktik, ki pa izstopa po tem, kako daleč je prišel v znanosti. Pri tem ni razvil kake svoje znanosti. “Nadgrajujem medicino, ne alternative. Vse moje publikacije so s področja biologije in medicine,” poudarja. “Temelj mojega dela je, da si v okviru celote ne sme nič nasprotovati. Zato lahko predvidim proces bolezni in razumem njen vzrok. In seveda zgradim proces zdravljenja.”

Zakaj je dobro, da nas kaj boli

V danem trenutku človek primerja vse informacije in izkušnje, ki jih ima shranjene. Glede na notranje in zunanje okoliščine naredi tako, kot meni, da je najbolj prav. Nobene aktivnosti človek ne more izvajati brez programa, brez izkušenj, tudi svojih prednikov. “Življenje ni brez strukture,” razlaga Kotolupov. “To je skupnost različnih funkcij, ki so sestavljene iz strukture in energije. Psiha pa regulira procese. Ugotovi, kako najbolje reagirati v danem trenutku. Vi se zdaj pogovarjate z mano in vam je to prioriteta, če pa bi vas stisnilo v trebuhu, bi se prioritete zamenjale. To je primer signala od znotraj. Če bi na primer potres stresel hišo, bi bil to signal od zunaj. Tudi takrat pogovor z mano ne bi bil več prioriteta, ker bi reševali svoje življenje. Vsak trenutek se prioritete menjajo. Tudi pri obolelem kolenu boste pozabili na bolečino, če boste morali reševati celoto, torej svoje življenje, in ne le enega sklepa. Ko pa bo nevarnost minila, vas bo koleno spet začelo boleti. Mi pa rečemo, joj, kako dobra zdravnica, dala mi je analgetik in koleno me več ne boli.”

V tem primeru koleno še naprej obremenjujemo in ga izrabimo do konca. V nasprotnem primeru pa nam bolečina ne dovoli, da bi obremenjevali sklep.

Kotolupov je h klasifikacijam bolezni zato dodal še eno - kompenzatorno obolenje. “Ženska se nikoli ni udarila v dojko, nikoli ni ležala na soncu, pa ima raka na dojki. Ne zaradi tega, ker bi se dojki kaj pripetilo, le telo je tam varčevalo, ker ni imelo dovolj energije za vse, dojka pa ne spada k prioritetnim delom telesa. Dolgoročno so te celice izpostavljene težavam, zaradi katerih lahko nastane tudi rak.”

Kako pride do mutacij oziroma raka

V članku o raku, objavljenem v Springerju, je Kotolupov opisal, zakaj sploh pride do mutacij oziroma kaj celice sili k dediferenciaciji. “Sistem, kakršen je organizem, ne potrebuje vseh enakih celic, tako kot država ne potrebuje samo kuharjev ali policistov. Vsak specialist pa lahko dobro opravlja svoje delo le, če je preskrbljen. Če pa je prisiljen razmišljati, kje bo dobili hrano ali vodo, najprej neha delati, nato pa začnete razmišljati o drugi specializaciji. To je mutacija. Prej je celica le opravljala svoje delo in ni skrbela o ničemer. Osnovni vzrok mutacij je sprememba okolja. Celica ni sama, ampak deluje v določenem okolju. In če v tem okolju telo odlaga odpadke, ki jih ne more izločiti, celica pa ne dobi potrebne hrane, ki bi ji jo moral dostaviti sistem, pride do mutacije. Zelo preprosto.”

Psiha je regulator procesov v telesu. Depresija, na primer, ni bolezen, trdi Kotolupov. “To je organizacija naših aktivnosti v omejenih možnostih. Recimo, da imate uničene sklepe, vnetje črevesja, pljuč ali kaj podobnega. Psiha mora uskladiti, da vaši odhodki niso večji kot prihodki. Določiti mora prioriteto življenjskih funkcij. Če mora telo rešiti jetra, bo zmanjšalo aktivnosti navzven in bo pozornost usmerilo navznoter. To se lahko izrazi tudi kot depresija. Ob tako kompleksnih vzrokih je nesmiselno, da vzamemo antidepresiv in se obnašamo, kot bi bili zdravi, razen če obstaja nevarnost samomora. Ne izbiramo idealne aktivnosti, ampak manjše zlo.”

Kot pes užije samo en obrok hrane na dan

“Danes še nisem jedel,” pripomni Kotolupov, ki užije samo en obrok na dan. “To pomeni, da moja kri ni ves čas usmerjena v prebavo, ampak, recimo, v sklep na roki, ki ga je treba obnoviti. Pri enem obroku na dan je tudi izkoristek zaužite hrane bistveno večji. Telo ima več časa, da razkroji in vsrka hranilne snovi.”

Opaža, da je pri takem načinu prehranjevanja manj utrujen. “Če greste na Triglav, vas bodo drugi gorniki opozorili, da ne smete zajtrkovati, ker bo sicer večji del krvi šel v prebavo in ne v mišice. Pri ekstremnih naporih, na primer v alpinizmu, pa bognedaj, da zajtrkuješ. Če pa ni ekstremnih naporov, naj bi vsak dan jedli zajtrk. Zakaj le? Kje je tu logika? Za pse smo ugotovili, da je najbolje zanje, če jedo enkrat na dan. V čem pa je človek tako zelo drugačen od psa?”

Poudarja tudi pomen počitka. “Spanje je zelo poceni in učinkovito zdravilo. Telo se iz zunanjih preusmeri v notranje aktivnosti. Zato ni prav takoj zjutraj vzeti poživila. Telesu je treba dati čas, da se prebudi. Prej je popravljalo sklepe, regeneriralo jetra in črevesje, zdaj pa naj kar naenkrat začne teči in vzdrževati zunanje aktivnosti. Zaužijete kavo, in telo dobi v kri kancerogene snovi, kakršne ima vsaka prežgana hrana. Ustraši se, srce začne razbijati in se na vso moč trudi izločiti tujek. S tem ste telesu dali samo dodatno delo. Kava, alkohol ipd. naj bi bila poživila, v resnici pa ne poživijo prav ničesar.”

Ruski bioenergetik iz Goč pravi, da ga je v življenju žene naprej radovednost, spodbujajo pa dobri rezultati njegovega dela. “Ljudem, kakršen sem jaz, pravijo čudaki. Ampak samo taki čudaki spreminjamo svet.”

ALJA TASI

---