“Premagati želim samega sebe”

Koprčan Dejan Madžarovič je pri 42 letih sprejel zelo drzno odločitev: po 14 letih premora se znova vrača na tekmovalne odre. “Preveč pogrešam izzive, ki jih prinašajo tekmovanja,” priznava štirikratni svetovni prvak v bodibildingu, ki bo svoje mišičasto telo znova postavil na ogled na tekmovanju za svetovni pokal prihodnje poletje v Nemčiji. Do takrat pa ga čakajo peklenski meseci trdega dela.

 Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Foto: Tomaž Primožič/Fpa

“Iskreno povedano, si nisem mislil, da bo kdaj prišlo do tega,” priznava Dejan Madžarovič. “A ker me k temu spodbujajo tudi poznavalci v tem športu, ki bi me ponovno radi videli na sceni, sem se opogumil in odločil za vrnitev, za veliki 'comeback', kot pravimo v športnem žargonu. Ta korak predstavlja zame po 14 letih premora zelo velik izziv,” pravi.

Vrnitev med najboljše

In tudi je. V tekmovalnem športu, pa ne zgolj v bodibildingu, ampak tudi v drugih panogah, ni prav veliko primerov, da bi se nekdo po tako dolgi odsotnosti odločil za vrnitev med najboljše. In to v svetovnem merilu. Dejan Madžarovič se zaveda, da vrnitev ne bo enostavna, čeprav je tudi v tem času, ko ni tekmoval, intenzivno treniral in ohranjal kondicijo. “Ko sem še tekmoval, sem bil praktično nepremagljiv. Od zadnje zmage pa je minilo dolgih 14 let. V tem času so se generacije tekmovalcev zamenjale, moje telo je toliko starejše in počasnejše ... Resnici na ljubo še niti ne vem, kako bo odreagiralo na obremenitve.”

Svoje bodo nedvomno dodale tudi poškodbe, ki jih je utrpel v zadnjih nekaj letih ... “A ker sem po naravi takšen, da večji, kot je izziv, bolj me pritegne, in ker enostavno potrebujem adrenalin v sebi, mi to daje takšno motivacijo, da ga trenutno na svetu ni človeka, ki bi si bolj kot jaz želel spet tekmovati. Pripravljen sem iti čez vse napore,” je odločen.

A kot pravi, ga k temu ne žene zgolj želja, da se po tolikih letih pomeri z aktualnimi tekmovalci svetovnega formata. “Mislim, da sem kot štirikratni svetovni prvak že dokazal, kje je moje mesto,” se nasmehne. Tokrat mu je izziv predvsem to, da dokaže samemu sebi, da je lahko še boljši, kot je bil. “Premagati želim samega sebe. Premagati želim tistega Dejana izpred 14 let, ki je tako suvereno zmagoval. To je tisti največji motiv,” pojasnjuje.

Priznava, da je zasvojen z izzivi

Tekmovati je začel že pri rosnih 14 letih. A tako kot je kariero mlad začel, jo je mlad tudi končal. Potem, ko je pri 29. letih osvojil še četrti naslov svetovnega prvaka, se je - resda brez kakšnega uradnega slovesa - poslovil od tekmovanj. “Enostavno sem začutil, da je čas, da se umaknem. Mislim, da sem imel vsega dovolj. Eden od razlogov je bilo tudi pomanjkanje denarja; že priprave same so zelo drage, kaj šele pot z letalom na bolj oddaljena tekmovanja. Glavni razlog pa je bil ta, da sem si želel ustvariti družino.”

Hčerki sta zrasli, želja po adrenalinu, ki so mu ga dajala tekmovanja, pa je postajala vse močnejša. “Poskusil sem se tudi v drugih hobijih, oblikovanju motorjev, denimo. Toda to mi ni prineslo resničnega zadovoljstva. Materialne stvari ti ne dajo sreče v življenju,” pravi Madžarovič. “Jaz ljubim šport. Potrebujem napor, izziv ... Za vrhunske športnike je značilno, da je nekaj močnejšega v njih, kar jih vleče v to 'trpljenje'. Mislim, da gre prav za neke vrste zasvojenost. Če tega ni, se počutiš izgubljenega.”

Trpel bo za dva

Z decembrom je že prešel na drugačen način prehranjevanja. Pri razvijanju mišic igra namreč zelo pomembno vlogo tudi pravilna prehrana, in sicer kontinuiran vnos raznovrstnih beljakovin - te ne smejo manjkati pri nobenemu obroku -, ogljikovih hidratov in esencialnih aminokislin. Po novem letu pa bo, kot pravi, pod budnim nadzorom strokovnjakov iz Trsta spet padel v “špartanski ritem” treningov. “Koliko bom treniral, je seveda odvisno od tega, kako se bo moje telo prilagajalo intenzivnejšemu ritmu. Če bo potrebno ob petih zjutraj vstati in odteči nekaj kilometrov, bom pač šel.”

Tekmovalci običajno začnejo s pripravami le nekaj mesecev pred tekmovanjem, Madžarovič pa si je za to vzel bistveno več časa. “Pri mojih letih je telo počasnejše, potrebuje več počitka, nevarnost poškodb je toliko večja,” ne skriva dejstev. “Če sem pred 20 leti na treningih 'trpel' za enega, bom tokrat za dva,” se pošali. Zaveda se, da bo moral biti izjemno previden in trenirati po pameti. Dodaten motiv za prihajajoče napore je tudi želja, da bi njegovi hčerki enkrat videli očeta na tekmovalnem odru in dejansko videli, s čim se pravzaprav ukvarja že vse svoje življenje. “Obe sta šli po mojih stopinjah in sta zelo uspešni športnici, gimnastičarki,” je ponosen.

“Vedno sem živel za šport in dejstvo je, da potrebujem izziv. A tudi če ne bom prvi, ne bom razočaran. Zame je pomembno to, da spet doživim tiste emocije, tisti adrenalin, ki ga dajejo tekmovanja,” zaključuje.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano